Strah pred begunci je v Evropi precej velik, politika pa pozablja na eno izmed nekoč prvih načel evropske demokracije, po katerem so države dolžne dati zatočišče vsem ljudem, ki se v svoji domovini znajdejo v smrtni nevarnosti zaradi političnega preganjanja ali drugih razlogov.  V Amnesty International Slovenija so mnenja, da je dogovarjanje o beguncih pokazalo na pomanjkanje mednarodne solidarnosti in solidarnosti v EU, Slovenija pa bi bila sposobna sprejeti več beguncev.

O tej problematiki je za Lokalne Ajdovščina spregovoril Boštjan Videmšek, Delov dopisnik s kriznih žarišč, ki problem beguncev zelo dobro pozna, pred kratkim je z njimi  prehodil del poti čez Srbijo do meje z Madžarsko. Boštjan Videmšek je avtor dveh knjig: Vojna teorija in Upor ter Arabska pomlad in evropska jesen.

Začnimo tale klepet z ograjami, ki jih vse več evropskih držav postavlja na svoje meje. So ograje dejansko ograda za begunce ali gre prej za politični populizem?

Vsaka takšna ograja ima svojo zgodbo. Na Madžarskem gre zagotovo za politični populizem. Po načrtih naj bi do konca letošnjega avgusta postavili kar 175 kilometrov ograje, v resnici pa so jo do sedaj le dvakrat po 200 metrov, pa še v tem primeru gre za navadno ograjo, ki jo precvikajo že najmanjše klešče. Ta zid razumem kot skrajno nacionalistično populistično politično izjavo, katere namen je kratkoročno zatisniti oči javnosti pred begunsko krizo in jo preusmeriti  v krizo trpljenja nacionalne substance Madžarske. Pri zidu, ki v Španskih enklavah na Maroškem ozemlju, vztraja že več kot deset let je situacija popolnoma drugačna. Zid je skorajda nemogoče preplezati, s tem pa se zaustavlja tok ljudi. Ta zid je dejansko spremenil tok beguncev. Podobno velja tudi za zid, ki so ga leta 2010 zgradili na reki Evras med Grčijo in Turčijo ali pa zid na Bolgarsko Grški meji. To so vse malce drugačne ograje kot pa tista na Madžarskem.

Politiki je takšne ukrepe lažje izvajati, saj je v evropski javnosti močno opazno nelagodje do beguncev, skorajda strah pred njimi.

Mediji in politiki seveda delajo v to smer, da bo ta strah obstajal, najbolj ironično pa je to, da je ta strah najbolj prisoten tam kjer domujejo največje evropske migrantske nacije, torej obratno od tistega čemur rečemo poetic justice.

Podobno je seveda tudi v Sloveniji, kjer je prav tako čutiti nelagodje do beguncev. Številka 250 se nam zdi velika kot Triglav, gre pa v resnici za skorajda sramotno nizko številko. Dobrih dvajset let nazaj je bilo vendarle drugače, ko smo odprtih rok sprejemali begunce, ki so bežali pred balkansko vojno.

No, vseeno ne bi generaliziral takih zgodb, to je moralno in etično smrtno nevarno v takšnih primerih. V Sloveniji se ta problem vleče od zgoraj navzdol in ne obratno. Politika vseh barv je pri nas od nekdaj precej ksenofobna in igra na nacionalna čustva, ne glede na to, da se to še najmanj kaže v izjavah. Ne pozabimo na izbrisane, ne pozabimo na to, da smo ob osamosvojitvi preprosto pozabili na posledice našega ekonomsko nacionalnega oportunizma.

Res je, nekoč smo gostili okrog 70.000 beguncev zdaj pa je problem število 250. Zato seveda ne morem reči, da je Slovenija prejela visoko evropsko kvoto sprejema beguncev. Imamo več kot dovolj kapacitet, lahko bi gostili več tisoč ljudi. Gre izključno za politično voljo in te volje pri nas ni. Zato je na tem mestu potrebno izpostaviti, da to seveda ne pomeni, da smo ksenofobičen ali rasističen narod. Verjetno je to nelagodje do beguncev povezano tudi z odnosom do Grčije. Namreč ankete kažejo, da skoraj 80% Slovencev podpira prizadevanja in pritiske Evropske Trojke do Grške vlade.

Delimo se na nas in njih, večvrednostni kompleks se vzporedno z vzponom skrajne desnice v Evropi vrača. Pri nas smo se do sedaj trudili skrajno desnico uvrščati med politično korektne izraze in to je ostalo stran od resnične resnice. Med seboj nismo dovolj povezani in to nas utegne zelo hitro udariti v obraz.

V medijih je moč zaslediti tudi številke, da naj bi za vstop v Evropo čakalo po več milijonov beguncev. Je to nek približek resnici ali pa gre spet za zavajanje javnosti?

Seveda gre za zavajanje. Gre za absolutno zgrešeno informacijo. Število beguncev se bo seveda še vedno višalo, številka več milijonov pa je popolna medijska laž, polna sovraštva.

Kje se po tvojem mestu skriva ključ do rešitve problema?

V na strežaj odprtih vratih. Pika.

Kaj lahko sami kot posamezniki storimo v pomoč beguncev? Nič ali pa morda veliko?

Kaj lahko vsakdo sam stori za begunce mora najprej samega sebe vprašati. Po Evropi je ogromno organizacij, kamor lahko darujemo svojo pomoč beguncem, res pa je v Sloveniji tega še zelo malo. Verjetno zato, ker se nam s tem problemom (še) ni potrebno ukvarjati.

Kaj se zgodi z beguncem, ki mu uspe priti v Nemčijo, ki velja za obljubljeno in najbolj zaželeno destinacijo? Kaj se nato z njim zgodi tam?

V Nemčijo ljudje odhajajo zato, ker ima ta država veliko bolj liberalen odnos do beguncev kot večina ostalih evropskih držav. Tam zaprosijo za azil, oziroma begunski status, kar običajno traja kar precej časa. Vmes dobijo v veliki večini tudi dovoljenje za bivanje, s tem pa jim je omogočena tudi pravica do dela. Treba pa je vedeti, kaj vse morajo ti ljudje prestati preden jim uspe priti do Nemčije. Priti vanjo je neke vrste zgodba o uspehu.

Imajo ti ljudje sploh kakšno možnost, da se morda nekega dne vrnejo v lastno domovino?

O tem verjetno nihče niti ne razmišlja dosti ta trenutek. Sirija je porušena do tal, ljudje bežijo ven. Razmišljanje teh ljudi je povezano izključno z njihovim preživetjem, ne pa z dolgoročno prihodnostjo. V tej zgodbi res ni nikakršnega razloga za optimizem. Žal.

Hvala Boštjan.

foto: ABC news // youtube

Deli Nazaj