Pod streho je šesta izvedba relija po Vipavski dolini. Za nekatere nič posebnega, za druge dogodek leta. Zato je potrebno v prvi vrsti pohvaliti organizatorje, ki so v pripravo športnega dogodka vložili na stotine prostovoljnih ur dela in na srečo v manjših pokroviteljih našli dovolj podpore, da se je zadeva izšla. Svoj del zahvale si zaslužijo zagotovo tudi obe občini, ajdovska in vipavska, za podporo, ki je nujno potrebna ob podobnih dogodkih.

Slišati je bilo negodovanja zaradi zapore cest, nekatere je zmotil prekomeren hrup dirkalnikov, spet drugi niso bili navdušeni nad večtisočglavo množico, ki se je po petkovem super specialu po ulicah Ajdovščine, zabavala še dolgo v noč. Kljub vsemu pa ostaja dejstvo, da je reli dobesedno doma v Ajdovščini. Nekje v osemdesetih letih je bilo, ko je Slivan Lulik pripravljal svoje »opelce« in z njimi zmagoval širom Jugoslavije. In od takrat naprej je reli v naših krajih odlično zapisan. Če boste kdaj potovali po poteh nekdanje skupne države, kar vprašajte kakšnega malce starejšega možaka, po čem pozna Ajdovščino. Po Fructalu in Silvanu Luliku.

Kolega Gregor Pavšič je takole zapisal v Siolovem članku po pravkar končani ajdovski preizkušnji: "Ajdovci so v eni dirki leta 2016 združili tiste elemente, zaradi katerih je reli nekoč v Sloveniji zaslovel. Na eni strani so to nočne hitrostne preizkušnje, spomnili so se na krajši odsek vselej privlačnega makadama, za nameček pa so reli približali ljudem. Če imamo na marsikateri slovenski dirki občasno občutek, da zaradi izoliranosti obstaja zaradi sebe, so Ajdovci v središče mesta postavili tako uvodno hitrostno preizkušnjo kot tudi servisno cono. Ta je pogosto prava duša relija in zaradi stalne prisotnosti ljudi je bilo tudi tokrat tako. Tradicionalna avtomobilska navezanost severnoprimorskega občinstva, ki jo poznamo že z relija Saturnus in časov ob koncu 80. let, ko je sem odmevne dirke pripeljal Lulik, se je še enkrat pokazala kot zadetek v polno."

Tokrat lista prijavljenih dirkačev žal ni vsebovala posebej atraktivnih reli dirkalnikov, ki so vedno največji magnet za gledalce, je pa očitno slovenska konkurenca še vedno dovolj mamljiva, da se je radovednežev kar trlo. Svoje je dodalo še vreme in praznik na vipavskem je bil zagotovljen. Prav veliko se ne bomo zmotili, če rečemo, da je šlo za prireditev, ki je v Ajdovščino spravila največ obiskovalcev letos. Tam okrog deset tisoč naj bi jih bilo. Če bi bil vozni park še malce močnejši, pa bi številka zagotovo bila še dvakrat večja. Tokrat pustimo ob strani športne rezultate in dobre vožnje domačih tekmovalcev, posvetimo se možnostim, ki jih dogodek prinaša. Reli je vsekakor »brand«, ki je tako ali drugače povezan z Ajdovščino in zato ga je treba nujno ohranjati pri življenju. S stališča Občine je pomemben podatek tudi ta, da reli sam po sebi ne potrebuje posebnih in dragih vlaganj v infrastrukturo. Še največ dela terja skrb za varnost nastopajočih in obiskovalcev. Verjetno s stališča turizma res ni tako prioritetnega pomena, kot morda vinska trta, vsaj kar se promocije tiče, pa vendar lahko govorimo o reliju kot o enem izmed pomembnejših turističnih izvoznih produktov. Če nek dogodek obišče deset tisoč obiskovalcev, se nekaj denarja že mora obrniti in vsaj marsikateri gostinec si zagotovo mane roke danes. Niti ni zanemarljivo dejstvo, da je skoraj vsak obiskovalec škljocnil vsaj eno fotografijo, ki je nato pristala na takšnih in drugačnih omrežjih in nevede poskrbela tudi za večjo prepoznavnost Vipavske doline. V nedeljo smo tako lahko na Facebooku našli na stotine slik Ajdovščine, Velikih Žabelj, Planine …

Marsikdo pa žal ne najde ideje, kako bi dogodek še bolj obrnil v svojo korist. Reli kot šport je namreč zanimiv tudi iz razloga, da dogajanje ni skoncentrirano le v eno točko, temveč lahko obiskovalci skozi celodnevno premikanje iz etape na etapo, spoznajo še cel kup ostalih, privlačnih krajev, ki jih okolje ponuja. In za katere verjetno nikoli ne bi vedeli, če relija ne bi bilo. Marsikdo je v soboto prvič videl Vrhpolje, Erzelj, Planino, Vrtovče. Največ pa jih je seveda prvič ali pa ponovno videlo Velike Žablje. Resnična škoda je, da prebivalci teh krajev, turistični ponudniki in tamkajšnji pridelovalci kmetijskih proizvodov, ne izkoristijo bolje priložnosti, ki se ponuja sama od sebe.  Za Velike Žablje verjetno ne bi nihče nikdar vedel ali slišal, vseeno pa lahko danes z gotovostjo trdimo, da so ena izmed najprepoznavnejših vasi v Sloveniji. Mitov in legend o znamenitih ovinkih nad vasjo je toliko kot obiskovalcev. In takole čez prst, na hitro izračunano, bi jih v vseh letih relija lahko prešteli blizu 100.000, če ne morda celo kakšnega več. In vendar je vsako leto ponudba enaka. Nič. Navijač se dobesedno sprehodi skozi celotno vas, pa mu nihče nikjer ničesar ne ponudi. Ne kozarca vina, ne rdeče češnje. Medletno trženje znamenitih drsečih ovinkov, pa je sploh žal le znanstvena fantastika.

Očitno je torej, da reli s seboj prinaša še ogromno potenciala, ki v našem okolju ostaja neizkoriščen in je zato super priložnost za prihodnja leta. Volja po ohranitvi dogodka zagotovo je, tudi na strani organizatorjev, potrebna je torej le še tista spodbuda, ki bo zadevo postavila v širši okvir ter iz nje ustvarila produkt, ki lahko prinese kar precej zlatih jajc. Nekje na robu francoskih Alp stoji prelaz Col de Turini. Prebivalstvo ob vznožju živi precej lagodno tudi in predvsem na račun reli promocije ter zgodovine. Resda relija Monte Carlo, pa vendarle. Reli je šport, ki piše zgodbe. In zgodbe se prodajajo.

* Foto: Klavdij Blažko

Deli Nazaj