Faust je večni junak, ki najlepše opiše človekov boj med dobrim in zlim. Faust je tista prispodoba o človeški razpetosti in poslušljivosti, zdaj med hudičem, kasneje med angelom oz. vestjo. Faust je zgodba o hrepenenju, poželenju, človeški ujetosti vase, v svoj notranji boj. Tako lahko govorimo, da Faust zaseda dve aktantski mesti. Faust resnično je sam sebi največji sovražnik, največji pomočnik, največji prijatelj in največji grešnik. Je protagonist in antagonist obenem. Mefistova vražja podoba je zgolj skušnjava, ki poizkuša in Faustovo pozornost dobi brez pretiranega truda,  Fausta človeška krhkost in želja po bližnjicah in hitrih doseganjih uspeha premami, Mefisto sam vidi, da se mu izplača in tudi uspe.

Poslednja Pandurjeva postavitev, če ne drugod, pa vsaj v slovenskem narodnem gledališču Drama, je sama ujeta med zidove. Ti se sicer obračajo, premikajo, kažejo, da niso to, kar izgledajo, a Faust (Igor Samobor) ni svobodnjak, je ujet. In hkrati intelektualec in hkrati introvertiran samotar. Zanima ga znanost, zidovje ujetosti uporablja za kreacije, za geometrijo, utrinke iz živalskega, rastlinskega sveta, obdaja ga magija, ki se razprostira po zidu, hrepeni po temu, da bi bil humanist. Tu je treba omeniti sijajne videoprojekcije Dorijana Kolundžije.  Na drugi strani je Mefisto (Branko Šturbej), ki se na trenutke zdi, da prevzema vajeti in je pravzaprav on protagonist, ki vodi dejanje za dejanjem, če ne neposredno, pa vsaj posredno preko Fausta. Ni vsiljiv, njegova prva pojava je pravzaprav previdna s zgolj nenadnim kukanjem, ki se hoče prepričati, da kaj se s Faustom pravzaprav dogaja, ko ta odsotno leži med dvema zidovoma in nad osnovnim gradnikom – vodo, ki se razprostira po celem odru in ki daje in jemlje. Prav scenografija (Sven Jonke (Numen)), daje tisti priokus, da se zgodba dogaja pravzaprav v nekakšnih poplavljenih kletnih prostorih, kjer bolj kot za prevlado, vlada bitka za preživetje. To nam atmosfersko odlično prikaže tudi minimalistično, a hkrati dovolj učinkovito zvočno tiho kapljanje vode (oblikovalec zvoka – Srečko Bajda). Odsev vode iz »bazena« - odra na strop dvorane je zgolj še pika na i, celotni elementarni in zreducirani postavitvi Fausta, ki je daleč od klasične. Postapokaliptično vzdušje velevajo tudi usnjene črne obleke vseh igralcev (kostumografija: Felype de Lima), ki dramsko priredbo Fausta (priredba in dramaturgija – Livija Pandur) postavljajo na vprašanje, mar nismo v faustovskih situacijah pravzaprav vsi, dasiravno smo prepričani v svojo nezmotljivost, kot se za današnji čas egoizma, narcizma in individualnosti spodobi . Poleg scenografije, kostumografije, video projekcij, zvočnih efektov itd., daje uprizoritvi svojevrsten pečat tudi glasba izpod peres dua Silence (Boris Benko, Primož Hladnik), temačna, misteriozna, hkrati minimalistična in hkrati mogočna, odlično sovpada z ostalimi elementi uprizoritve ter ji daje še en občutek magičnosti več.

Jasno je, poslednji Pandurjev Faust odslikava podobo današnjega sveta, a ta ni več na dvorih, ne v vladnih palačah in vilah, če že, je ta pod njimi v kleti bogastva, kjer poteka boj za preživetje in kjer je celo Mefisto mikro lociran v zgolj svetu pod ostalim svetom. Dejstvo je tudi, da sanjarjenje Fausta poteka v prežeči budnosti pred samim seboj.

Poleg uigranega Fausta (Igor Samobor), ki je posebej razmišljujoč in pozoren, hkrati pa ga ravno to omejuje, saj preveč razmišlja in premalo naredi, še to kar naredi, pa je nepremišljeno. Tu je tudi Mefisto (Branko Šturbej), zvit, pronicljiv, premeten in s prezenco ter smehom spominjajoč na jokerja iz (risanih) filmov posnetih po stripu Batman. Omembe vredna je vsekakor tudi izjemna igra Polone Juh kot Margarete, slednja z naivnim ravnanjem in ranjeno častjo, pokaže, da je pravzaprav precej podobna Faustu, ki se prav tako ne zna odločati in preko naivnosti zapravi človeški ugled, ki ga sklene s hudičevim paktom.  Kot igralci so tu še Barbara Cerar kot Gospa Mefisto, Branko Jordan kot Valentin, Uroš Fürst v podobi Vodje kabineta, mladi člani kabineta Robert Korošec, Filip Samobor, Žan Perko ter Matic Lukšič. Cel kabinet se je naenkrat znesel nad Faustom, ki kasneje sprevidi svoje napačne odločitve, a je prepozno, da bi karkoli popravil. Tava v svetu, ki ni njegov, vrniti se hoče tja, od koder je prišel.

Uprizoritev je na videz veličastna, prav tipična pandurjevska estetika, vzdušje ter razigran igralski ansambel, naredijo največ. Žal pa se dramatizacija ene največjih pesnitev weimerskega čudežnega dečka Wolfganga von Goetheja prevečkrat izgubi v lastni zgodbi. Ostrina aktualnosti dela se sicer drži rdeče niti, a je ta velikokrat preveč razvejana, da bi se kot ena vrnila v sklep uprizoritve. Prav tako je tudi dolžina same uprizoritve (2h in 45min) preveč odmerjena, zato ta na trenutke razvodeni v vlačenju zgodbe (in celo ponavljanju prizorov le te), četudi ima to svoj pomen, se ta izgubi v ne ravno posrečeni postavitvi in poudarjanju simbolike tega.

Je pa vse to hkrati vzpodbuda, da se še sami lotimo velikega dela in ga v celoti preberemo, saj nam Faust danes daje v razmislek, da to kar smo, ni nujno, da smo mi.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Delo.si

Deli Nazaj