Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpretePrav, mogoče so bili prijemi naših staršev in njihovih staršev pred njimi preostri, a vam povem nekaj? Delovali so. Sodobni vzgojni ukrepi novodobnih staršev pa so večinoma jalovi in so čestokrat kar neobstoječi, saj so povprečni starši dandanes, žal, preleni ali preneumni, da bi vzgajali svoje tasmanske, mislim, slovenske vrage. Piše Petra Brecelj.
Nekoč nekje že davno tega – za devetimi gorami in devetimi vodami menda – se je nekemu strašanskemu veleumu zarekel neki blazni umotvor, ki je naletel na ušesa nekega drugega pametnjakoviča, ki je to pogruntavščino vestno ponovil nekemu drugemu brihtnežu, ta pa potem tretjemu in ta četrtemu, dokler se nekoč nekje seme ni prijelo in je iz njega vzklil vsesplošni aksiom oziroma sveta resnica, da so otroci naše največje bogastvo. Mnja. A se lahko strinjamo, da se ne strinjamo? Po mojem skromnem mnenju je namreč ta aksiom prepotreben poštene prevetritve in posodobitve, saj so sodobni otroci pravzaprav ena resnejših naravnih katastrof, ki preti tej obli. Pa ni to neko novo dognanje, lepo prosim, to mi je postalo boleče očitno že nekoč nekje davno tega.
Še vedno se živo spominjam, ko sem pred leti prestregla huronsko vpitje, ki bi ga, sodeč po besedišču, prej umestila na kakšno gradbišče kjer koli na Balkanu kot pa na otroško igrišče, od koder se je razlegalo. Natančneje je dotično tuljenje drlo iz ustec ljubkega, sladkega angelčka, ki mu je mamica bržda še dan poprej brisala rit, ker si tega še ni znal sam, naslednjega dne pa je že ponosno vreščal takole: »Jebem ti mater, spizdi z gugalnice, ti kurac!« Kako, prosim? Kje so te pa tega naučili, ljubček? A v vrtcu? Ste mogoče prejšnji teden jemali jesensko sadje in vse balkanizme od a do ž? Ne, seveda ne, to je usvojil doma in prav tega ne morem razumeti, ker to se nikakor ne sklada z mojim domačim izobraževanjem.
Priznam, moj dom je imel pomanjkljivost ali dve (ali pet), a nikoli in nikdar mu ni primanjkovalo vzgoje, dokler je mama še lahko dosegla in mi veselo navijala ušesa, pa tudi potem se je na vse kriplje trudila kovati železo, dokler je bilo vroče in razbeljeno od pubertetnih hormonov. Oče kakopak ni zaostajal oziroma je kar prednjačil in tako sem prvič v pričo njega zaklela pri petnajstih – še vedno se spomnim, kot bi bilo včeraj –, ko mi je ušlo, jojmene: »Saj nisem mona.« Zdaj morda razumete, zakaj zastrižem z ušesi, ko se sedemletnik priduša: »Jebem ti mater, spizdi z gugalnice, ti kurac!« Jaz ne pomnim, da bi po tisti moni še kdaj zaklela pred očetom, če pa bi bila tako smela kot pravkar omenjeni srček, bi bila verjetno še zdaj v hišnem priporu. Ali nepokretna.
Prav, mogoče so bili prijemi naših staršev in njihovih staršev pred njimi preostri, a vam povem nekaj? Delovali so. Sodobni vzgojni ukrepi novodobnih staršev pa so večinoma jalovi in so čestokrat kar neobstoječi, saj so povprečni starši dandanes, žal, preleni ali preneumni, da bi vzgajali svoje tasmanske, mislim, slovenske vrage. Takšnih primerov, ko je otrokova primarna vzgojna instanca preprosto dvignila roke, lahko iz rokava kot za šalo stresem še pa še, saj jih imam na kupe, a dovolite, da jih navedem zgolj za prgišče.
Lučka kot obsedena s hudičem nori po igrišču, ko pa je treba domov, jo očka kliče in kliče, a ne prikliče, dokler ne izreče čarobnih besed: »Lučka, če prideš k očiju, ti bo očka dal žvečilni!« Lučka nebodigalena priteče. Kot tudi utihne in se umiri Lovro, potem ko se celo večnost neumorno dere in cepeta v vozičku, ki ga je prerasel že davno, ko mu mamica obljubi, da bo dobil novo igračo, dve, tri – vse, samo dveh okrog ušes ne. Potem je tu naključno mimoidoči Marko, ki meni nič, tebi nič zgrabi za moj povodec in vpijoč vztraja, da bo on sprehajal mojega kužka, zaradi česar bi ga moj kužek, tako kot jaz, seveda najraje popadel. In da niti ne omenjam Mojčine babice, ki so jo morali poklicati iz čakalnice v ordinacijo, da je popestovala in pomirila vnučko, ker je bilo za mamico čisto preveč stresno gledati, kako ubogi Mojčeci jemljejo kri. V poplavi tovrstnih incidentov se človek res vpraša: A sploh še kdo prevzema odgovornost za vse to bogastvo, a sploh še kdo koga vzgaja? No, ta človek je nedavno dobil odgovor.
Prejšnji mesec sem se udeležila poroke in, kot se za vsako poroko spodobi, je tam mrgolelo pamžev, ki so se neugnano podili sem in tja. Lepo. Super. Bog jim daj zdravje. Nakar. Nakar prileti Jan, se zaleti v očetovo nogo in zarjovi: »Žejen sem!« In potem? Ja, nič. Jan zdirja naprej, njegov oče pa nas pogleda, rekoč: »Hja, bo treba po sok, ne?« in steče za Janom s kozarcem ledenega čaja v roki, jaz pa, ker sem, kakršna pač sem, nisem mogla, da ne bi – seveda v šali, ho ho, kako duhovito – pripomnila zrna resnice: »Vidim, da so vas vaši otroci fino zdresirali.« Ho ho.
In res so jih – ves dan sem gledala, kako babice vnučkom, tako rekoč večjim od mene, k riti na ukaz nosijo copate pa jopice pa očala, kako mamice pobirajo smeti za njimi, kako jih domala pitajo ter čisto nič domala strežejo spredaj in zadaj. Kot se za dragoceno mladež pravzaprav tudi spodobi, a ne? Saj so otroci le naše največje bogastvo, a ne? Ne. Škoda, da se tako zaverovano, kot se lajna to floskulo, ne ponavlja še kakšne druge, bolj uporabne mantre kot, recimo, otroci so velika odgovornost ali za otroke je treba poskrbeti in jih kaj naučiti, sicer bodo ti rjoveli, grizli, praskali, scali in srali vsepovsod, slednje v puberteti še posebej radi po glavah staršev.
A preden drage mamice in očki stečete po bakle in vile, da bi zagnali vik in krik ter na žive in mrtve branili metode svoje (ne)vzgoje in punčice svojega očesa, morda samo še nekaj besed v premislek: nisem edina, ki je opazila ta trend, še zdaleč ne. Poznam zgodbe učiteljev, zdravnikov, vzgojiteljev, prodajalcev in še koga, ki bi do (morebitnih) pokojnin raje ostali doma na varnem pred vašimi predragimi pošastmi, kot pa še naprej prenašali njihovo krotovičenje na svojem delovnem mestu, za piko na i pa naj citiram le oglas za slovensko vojsko, ki ga je bilo pred kratkim moč slišati na radiu: »Pridite k nam, vas bomo mi naučili vzgoje, če vas starši niso.«
Dragi moji, ko v tej državi država nekaj opazi in začne biti plat zvona, je toča že zdavnaj naredila škodo, zato je očitno res skrajni čas, da vržete svoje princeske in prince s prestolov ter jim z železno roko ubijete vsaj trohico prepotrebne discipline v glavo, sicer to naše silno 'bogastvo' nikdar ne bo nič več kot to, kar sedaj v večji meri je – res super kontracepcija. Kakšno bogastvo neki, lepo vas prosim. Če hočete, da bo nekoč nekje dolgo tega še kdo kdaj rekel, da so otroci naše največje bogastvo, jih najprej vzgojite – potem se pa tudi jaz podpišem pod ta aksiom.
* Petro Brecelj lahko berete tudi na njenem blogu z naslovom For Peet's Sake
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.
* Foto: Petra Brecelj