Kar je četrtega junija začel, je danes osemindvajsetega končal. In to zelo uspešno. Andreju Zamanu je uspelo opraviti z eno najtežjih preizkušenj na svetu. 6870 kilometrov na kolesu, brez nikakršnega spremstva, v okolju, ki ponuja skorajda na vsakem koraku past, se je Andrej odlično znašel in skorajda brez večjih težav dosegel cilj v Yorktownu v Virginii. Ameriko je premagal z zahoda na vzhod, začel je v Astorii v Oregonu, to je 150 km od Portlanda.

Tanja Kavčič, ki je o Andrejevem podvigi poročala ves čas dirke, je na Facebook-u takole pospremila pot proti cilju in končni useh. ( Objava je nelektorirana.)

Torek, 28. junij:

20.50

24 dni, 3 ure in 23 minut za 4270 milj ali 6870,4 kilometrov. Prvi Slovenec, ki je na uradni prireditvi - dirki brez spremstva in v samooskrbi prekolesaril tako dolgo pot. Nov slovenski dolžinski rekord je postavljen, postavil ga je Andrej Zaman v torek, 28. junija 2016 ob 20.23 po našem času. A ta pot, ki jo bo podoživljal še veliko časa, je bila cilj, ker cilj sam. V samoti, kot pot sama. nikogar ni bilo tam. A tudi v sreči in navezi na daljavo, ve, da smo z njim. Fotke ima, a jih ne more poslati, želi pa, da ta trenutek sreče deli z vami. Z veseljem, Andrej. Ponosni smo nate.

14.00

Evo, to je to. Andrej vozi proti cilju, pravi, da so zadnji kilometri neverjetni in s posebnim občutkom. Zmagovalno fotko s cilja vam bo sam poslal, prav je tako, njegov cilj je in hkrati vseh nas, ki smo ga spodbujali na tej poti. Tako, da se sama poslavljam. Lepo mi je bilo spremljati in pisati sem gor, tudi zaradi vašega navdušenja nad Andrejevo dirko. Naj se vam v življenju na stotero načinov povrne vsa pozitivna energija, ki ste jo darovali Andreju. Hvala.

08.00

Andrej se je sinoči okrog devetih po njihovem času moral ustaviti pri eni hiši malo pred krajem Ashton. Ujelo ga je hudo neurje. Nameraval je voziti celo noč, poslušal je mp3 in z glasno glasbo skušal pregnati zaspanost in utrujenost. In ni slišal grmenja, ko pa je parkrat pobliskalo zelo blizu, se je ulilo z vetrom in se je moral ustaviti. Potem je odpeljal naprej, a ga je v tistih nekaj kilometrih do Ashtona še nekajkrat pošteno opralo. A da je tako toplo, da sploh ni čutil, da je moker.
Zdaj spi v motelu, ob 3.30 namerava naprej, to je pol desetih po naše. 160 km ima še do cilja. da bi ga zdaj izgubil s tveganjem padca zaradi dežja, slabe vidljivosti, noči... Ma niti pod razno. In, ker bo v cilj prikolesaril podnevi, bo lahko doživljal vso lepoto pokrajine, česar ponoči ne bi videl.

Ponedeljek, 27. junij:

Ko to pišem, so Marcu, Enrico in Andrej v ciljni ravnini gričevja, ki se ne preda. Do konca bo vztrajalo, ma fantje tudi. In naj bo ta sreča dana še vsem ostalim tekmovalcem zadaj na progi.
Če sem včeraj prav lepo besedičila, kako bo Andrej prikolesaril do Lexingtona in morda, še skočil čez masiv na drugo stran, je nočni sms ob enih zjutraj po našem času vse skupaj postavil na realna tla. Da je enih 70 km pred Lexingtonom, tako da so mu povedali, da je zmatran, da so sami klanci, pa kratki spusti in spet strmi klanci, da je bil lanski Trans Continental Race Ekstrem, a da je proti temu v Ameriki samo "E" in, a je kakšno selo pred Lexingtonom? Kaj naj človek naredi ob enih zjutraj? Vstat, k računalniku, na sledenje in, ej, sreča, vas Buchanan je kraj, kjer Andrej lahko prenoči. In še prenočišče premorejo, čeprav so majhni. V Lexingtonu jih kar mrgoli. Dajmo, Andrej, teh enih 20 km boš pa še stisnil do tople postelje.
In potem zjutraj po našem času, pet ur kasneje: da je dobil ta Lexington po izgubljanju in nevarnih situacijah. Prenočišča pa da ni našel, itak, da ne, saj se je ustavil takoj v začetku kraja pri eni cerkvi. Piše pa o nekem lokalu, kjer so samo mize in stoli in da bo zdaj tam malo zaspal, ker drugega ni. Samo 300 m naprej je bilo pa pravo prenočišče in do tja bi moral. A kaj čemo, oddremal je na tistem stolu in groza me je bilo misli, kako bo šel neprespan v masiv. A kaj, neprespan... Nov sms čez nekaj časa, da gre dalje in da išče po zalogah, a da nima več hrane in da je vse zaprto. Ja, kaj pa naj bo, sredi noči? Ura pri njih je bila štiri zjutraj, ko je to pisal. In je potem odpeljal. In nov sms: da mu zdaj še garmin ne dela več. Saj imaš dva, mu napišem nazaj, misleč, da je na mojega, ki sem mu ga posodila za rezervo, pozabil. Čakam, kaj bo in razmišljam, kako mu bom zdaj sugerirala traso po smsih, če garmin ne dela več. In omrežje, ki je ali pa ne? Pa pride odrešitev, da je bila kriva zelo slaba kvaliteta baterij. Očitno je imel rezervo enih boljših, ker garmin je spet veselo zasvetil. Potem je res odrinil, kako je vozil lačen, si nočem niti predstavljati. In osvojil oba vrha. Potem pa je očitno pri blagodejnem spustu pozabil na lakoto ali kaj, odpeljal je mimo dveh krajev, kjer bi se lahko najedel in zdaj ima pavzo nekje sredi niča, kjer ni ničesar razen marketa. Tudi taki čudeži so v Ameriki.
Naj napišem, da sem skušala navijati, naj pohiti, ker ima Angleža za petami. Pa mi je odpisal, da naj ga kar prehiti. A potem vseeno pospešil, iskrica cilja močno gori. Ko to pišem, je še vedno na počitku in ima do cilja samo še en brevetissimo: 342 km. Upam, da se naslednjič oglasim z zmagovalno fotko s cilja.

Preberite še: Andrej Zaman odlično napreduje

Deli Nazaj