Slovenija  je po številu bolniških odsotnosti v samem vrhu Evrope. Najpogostejše so kostno-mišične bolezni, na drugem mestu pa so poškodbe. Statistika pravi, da so več bolniško odsotni delavci v javnem sektorju. Zakaj? »Jaz ne vidim razlike, zakaj bi bili delavci v javnem sektorju bolj bolni,« je komentiral situacijo psiholog dr. Aleksander Zadel in izpostavil, da javnega sektorja ne bomo rešili z višjimi plačami, temveč s kadrovskimi spremembami, ki bodo poskrbele za medsebojno spoštovanje in razumevanje.

Mag. Mateja Tišler, direktorica kadrovske službe pri Ljubljanskih mlekarnah, ki zaposluje več kot 600 delavcev je opozorila, da se s skrbjo za zdravje zaposlenih zadovoljstvo delavcev sicer veča, a se hkrati veča tudi absentizem. »Breme delodajalca je izgubljenih 7 milijonov delovnih dni. Lani 6 milijonov in pol,« je izpostavila.

Dr. Metoda Dodič Fikfak, dolgoletna predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, družine in športa, je v repliki izpostavila problem neomejeno dolgega bolniškega staleža, ki ga med vsemi evropskimi državami priznava samo Slovenija.

O pomenu delovne rehabilitacije je spregovoril kirurg z Onkološkega inštituta v Ljubljani dr. Erik Brecelj dr. med.:»Že ob postavitvi diagnoze bi morali začeti razmišljati o projektu pospešene rehabilitacije. Delovne terapije. Jaz imam bolnike, ki si želijo delati. Toplice po končanem zdravljenju – to je za moje pojme ena velika bedarija. Če bi izvajali delovno rehabilitacijo, bi bili rezultati boljši.«

Po 3 mesecih bolniške odsotnosti obstaja 50 % možnost, da se delavec vrne, kažejo študije. Po 1-letni odsotnosti je ta verjetnost praktično ničelna. »Delo je vedenje,« je komentiral dr. Zadel: »Z vedenjem mi zadovoljujemo svoje potrebe. Delo je tako kompleksno vedenje, da zadovoljimo cel spekter naših potreb. Tisti, ki se je odpovedal delu, pustil službo, je izvedel eno večjih tveganj za poslabšanje kakovosti življenja. Tega si ljudje ne predstavljajo.«

Sogovorniki so odločno zanikali tudi smiselnost pravice do odklopa in večkrat poudarili, da je skrb za zdravje proces in ne enkratno dejanje, kot si s 5-milijonskim projektom, ki je trenutno v pripravi, to zmotno predstavlja tudi ZZZS. »Zdravja zaposlenih ne rešiš z eno delavnico. Gre za način življenja. Tako kot moraš otroke naučiti, kako naj se obnašajo, tako je treba tudi delavca naučiti zdravega življenja. Če jim nudiš vso telovadbo na delovnem mestu in vsa jabolka, ne nudiš pa jim urejenega delovnega mesta … Potem je vse brez veze.«

Meta Premrl direktorica malega podjetja Taxa je predstavila dobre prakse, ki jih izvajajo za promocijo zdravja, hkrati pa izpostavila problem obdavčitve aktivnosti. »To je neurejeno področje, ki je skregano z logiko,« so bili sklepčni vsi.

Na podlagi osebne izkušnje Ksenije Volk, ki se je po dolgotrajni bolniški odsotnosti zaradi prebolevanja raka na prsih, na delovno mesto vrnila po letu in pol, so se odprla vprašanja o ustreznih pristopih delodajalca do bolnega zaposlenega ter o smiselnosti skrajšanega delovnega časa po vrnitvi na delovno mesto.

»Zakaj pa se nič ne spremeni, če imate konkretne rešitve, za izpostavljene probleme?« je vprašanje zastavila slušalka v publiki. Odgovor dr. Dodič Fikfakove je bil zgovoren: »Mi rešujemo listke v gozdu, namesto, da bi začeli reševat sistem! Na ministrstvu za zdravje je skupina, ki se ukvarja z obdelovanjem bolniškega staleža. Nikogar od nas ni v njej. Pa ne trdim, da mi nosimo svet. Želim reči, da smo mi – na ravni države – neprofesionalna družba z neprofesionalnimi odgovori in neprofesionalnimi storitvami; in to je problem. Neprofesionalizem. Jaz pravim, da se včasih počutimo še hujše kot prostitutka: ponujaš znanje, zastonj, da bi nekdo to vzel, razumel, da bi bilo ljudem bolje … Pa ga nočejo. Kaj pa lahko še narediš po 40 letih?«

Dogodek InCastra se bo z interaktivno predstavitvijo podjetij nadaljeval na ajdovskem letališču v soboto, 21. septembra 2024.

* Vir: Ljudska univerza Ajdovščina   

* Vse fotografije: Aljana Vidmar   

Deli Nazaj