Dolge noči, dneve in leta so v Parni pekarni Ajdovščina gnetli, pekli, dostavljali in prodajali ajdovske žemljice, ajdovsko belo in druge krušne izdelke. V pogovor so se zavzeto vključevali tudi drugi nekdanji zaposleni ter kupci, ki so se dogodka udeležili, da bi ponovno podoživeli čase, ko je 'omamno' ajdovsko štruco še naredila roka. Večer je bil izveden v okviru niza dogodkov, poimenovanih Rustjeva hiša skozi čas, katerih namen je predstaviti bogato ajdovsko industrijsko dediščino širši javnosti.

Delovanje Rustjeve hiše sega predvidoma v leto 1907, ko so v Ajdovščini delovale vsaj še štiri druge pekarne. Takrat je Rustjeva pekarna delala z roko v roki s sosednjo Pilonovo pekarno, konkurenčna ji je bila pekarna na drugi strani reke Hubelj. Danes predstavljajo spomini na takrat delujoče pekarne pomembno nesnovno dediščino, ki dopolnjuje obstoječo materialno zapuščino.  Med pomembne objekte spada ohranjena in renovirana parna peč v Rustjevi hiši kruha, ki je v 30. letih 20. stoletja predstavljala pomembno tehnološko pridobitev. Dovajanje pare (t.i. švelta) v peč pred peko je povzročilo, da je skorja kruha postala hrustljava in zlatorumena, kruh pa je bil zaradi pare in kroženja toplega zraka rahlejši kot kruhi na Štajerskem ali Gorenjskem. To je veljalo za posebnost primorskih kruhov, ki se je po pripovedovanju pekov povezovala z načini peke kruha v bližnji Italiji. V začetku 70. let je pekarna  delovala na robu svojih zmožnosti. Tako so pred večjimi prazniki peki spekli tudi do 36 000 žemljic oz. 7 ton kruha. Zaradi velikega povpraševanja po kruhu se je njegova proizvodnja preselila v novo pekarno v prostore današnjega Mlinotesta, v Parni pekarni Ajdovščina pa se je še nekaj časa ohranjala peka peciva. Vrata pekarne so se dokončno zaprla konec 70. let.

Stroji in zidovi žal ne morejo govoriti, pa čeprav bi imeli veliko povedati. Lahko pa nam o delu v pekarni in trgovini povedo posamezniki, ki so ure in leta preživeli v teh prostorih. In prav o vrednotah, med katerimi velja izpostaviti solidarnost, tovarištvo, ponos in spoštovanje do kruha, kot osnovne dobrine za preživetje človeštva, so spregovorili gostje in obiskovalci dogodka.

Zabeležili smo nekaj spominov, ki so jih z nami podelili gostje in obiskovalci.

Ko sem pripeljal kruh, so trgovke rekle: Ma che profumo. Tako zelo je dišalo.

Konkurenca je bila med pekarnami. Smo rekli: Bili smo ponosni, da smo peki.

Higiena v tej pekarni in trgovini je bila na zelo visokem nivoju. Za vse smo sami skrbeli. Prali smo sami. Čistili smo na začetku, vmes in na koncu.

Takrat smo delali deljeno. Hči je bila majhna in večkrat sem ostala brez varstva. Pa sem jo pripeljala v pekarno, vzela koš od kruha in jo dala noter. Ko je prišel pek, sem ga prosila za varstvo. Takrat ni bilo vrtca, ni bilo drugega varstva. Dostikrat je tudi pekarna prav prišla.

V tej pekarni ni bilo odpada. Kruha niso jedle živali. Vse je šlo v predelavo. Naredili smo drobtine.

Trgovke in peki smo bili kot ena družina. Smo se razumeli, ma smo si tudi nagajali.

Razumevanje pekarske dediščine je ključno za razvoj in utrjevanje naše osebne in kolektivne identitete znotraj lokalne skupnosti. Pekarska dediščina opozarja na pomen posameznika in Mlinotesta kot organizacije za razvoj Ajdovščine in kvalitete življenja njenih prebivalcev. Vendar je potrebno to dediščino raziskati, jo umestiti v zgodovinski čas in razumeti znotraj kompleksnih sodobnih izzivov. Spomini, zgodbe, izkušnje in mnenja so odlična priložnost za premislek o današnjih vrednotah in iskanje poti za skupni lažji korak v jutrišnji dan.

* Vir: dr. Jasna Fakin Bajec in dr. Melita Lemut Bajec   

Deli Nazaj