Kdo je Ubu? Kdo je ta vulgarna, spletkarska, groteskna, absurdna karikatura Macbetha? Kdo je ta nizkoten povzpetnik, še eden izmed mnogih, ki hodi preko trupel na krvavi prestol. Je Ubu res zgolj on? Sem torej tudi sam Ubu, si ti Ubu? Smo vsi Ubuji? Predstava v Drami ne opozarja na nič novega, zgolj to kar videvamo vsak dan, vedno slabše duhovne razmere naroda, vse hujše oblastniške vzgibe, tiho vzpenjajoče se zlo naroda, verujočega v teorije zarot ter zapriseženega dvomljivca v smrt zgodovine. Pravzaprav je uprizoritev nekakšna zbirka zgodb današnjega sveta, servirana nam je zgolj zgoščeno, zato pa tudi kipi iz sebe, zdi se nam nesramna in celo nagnusna. Vendar ni daleč od resnice in ni blizu dejstva, da taki pa nismo.

Besedilo Alfreda Jarryja iz konca 19. stoletja je bilo namenjeno bolj kot ne, da zgraža in preseneti buržoazno publiko, naveličano in razvajeno z aristokratskim šopirjenjem po pariških teatrih. A kot je že sam Jarry dejal ob predgovoru premiere Kralja Ubuja l.1896: »V g. Ubuju vidite toliko namigov, kolikor sami želite…« (prevod: Nika Jurman). Delo pravzaprav ni zamisel Jarryja, temveč njegovega starejšega sošolca, ki je napisal delo Poljaki, v katerem satirično odslikava podobo njihovega profesorja fizike Heberta oz. Hebeja. Njegovo personificirano krivičnost, fizično pretiranost ter nerodnost je izlil v literarni lik v katerem kasneje Jarry prepozna in odkrije močno osebnost. Sam ga priredi oz. napiše parodijo nanj, rodi se Kralj Ubu, znamenita moderna drama z elementi absurda.

Nova uprizoritev v drami enega najvidnejših slovenskih režiserjev – Jerneja Lorencija, je silovita. Ne moremo več govoriti o metafori kritike družbe, tako kot bi bili po navadi navajeni, tu ni skrivanja, postreženo je z imeni, projekti, gibanji, ideologijami, celo propadlimi podjetji. Brezupno je trditi, da gre še za eno, v nebo lajajočo predstavo, ki je precej glasna, a premalo jasna. Vidimo lahko to, kar so igralci sami sestavili, tekst Kralj Ubu, je zgolj še navdih. Je kot bi prevajali neprevedljivo pesem v stari provansalščini v slovenščino. Ostane vzdušje, manira, a besede so druge. »Ždrek« oz. »dreks« oz. »Sranje« oz. kakorkoli, samo da je sranje zavito v tenko tančico cenzure, bi morala biti prva replika (če smo »Sola scriptura« do teksta), a ta replika se udejanji, odide v celo prvo dejanje, ki je pravzaprav časovno nedoločljivo. Ko človek vstopi v dvorano, je Ubu (Jernej Šugman) že na odru, spogleduje se s publiko, vehementno hrepeni po hrani, si jo nalaga na krožnik, ter se z njo pridno baše. Kasneje je napet, martra ga trebuh, prdi, išče vedno nove pozicije prdenja, prdenje so trombe Ubujevskega kraljestva.

Eno izmed glavnih sredstev je tudi komunikacija igralcev s publiko. Ta je skozi celotno uprizoritev prisotna. Pravzaprav so gledalci nekakšni statisti predstave pod veliko uporabljeno splošno lučjo v dvorani, da jih lahko igralci nemoteno vidijo in nagovarjajo. Igralci publiko med odmorom vabijo na dejanski pohan piščanec, najpogumnejši to tudi zares dobijo, lahko se prisluhne štancam; vokalu Klemna Slakonje ter električni kitari Jurija Zrneca, igralci pa obiskovalce strežejo, točijo jim vodo, dajejo krompir. Publika je tu nedvomno domiselno podkupljena, sprovocirana, naivno in nekritično podleže zapeljevanju teatra, namen, Lorenci ter igralska ekipa, pa v tem zmagajo. Jarry v eseju »O nekoristnosti teatra v teatru« piše: »Če se hočemo spustiti na raven občinstva, lahko zanj naredimo dve stvari, ki ju že počnemo. Prvič: gledalcem ponudimo like, ki mislijo kot oni sami /…/ drugi korak: prikazujemo naravne peripetije, vsakdanjost navadnega človeka.« Je ta uprizoritev torej lep primer tega? Populističen pristop odra nacionalne gledališke hiše dopusti, da na njem nastopimo vsi. Iz zadnjih vrst balkona, do tistih iz prve kategorije parterja. Danes smo že vsi lahko na odru, kateremkoli. Oder postane nekakšen internet. Ob vseh možnih temah, družbenih spremembah ter dogodkih,  postanemo še mi vidni, predstavimo se svetu, naš govor je lahko v trenutku povsod. Kdor si želi stati na odru ljubljanske Drame, je pot prosta, vabljen je. 

Kam meri torej ta Lorencijeva uprizoritev kralja Ubuja? Je to trenutno zgolj v slovensko aktualno dogajanje ali kam več? S tem vsem seveda ni nič narobe, če ne bi tega že videli in tiste, ki bi moralo prizadeti itak ne zbrca več nobena stvar, niti folklorni »soft« protesti, kaj šele uprizoritve v glavnem nacionalnem gledališču, ki po vrhu vsega še v metaforah zavite strelice bolj kot ne pišejo najbrž žal samo publiki, ki se temu bolj kot ne posmeje, na koncu pa enoglasno prikimuje »da, res je tako.« Tu pa se žal konča. Družba razide, gremo nazaj v svoje življenje. Uprizoritev se trudi, na vse pretege zgražati, hoče prizadejati večerni maskari, da se bo skremžila, hoče, da večerne toalete iz parterjev in lož vsaj malo zadišijo po pohanem, noče ostati še en naslov na abonmajski izkaznici, noče izviseti kot še ena številka uprizoritve na repertoarju. Nenazadnje se igralci žrtvujejo za vse, celo svojega imena, ki ga postavljajo na pranger »če nas ne marate na televiziji, verjamemo, tu smo! Nocoj se nam lahko smejite« V uprizoritvi igra namreč kopica televizijskih zvezd kot so Jurij Zrnec, Klemen Slakonja, Bojan Emeršič, Nina Valič, seveda v načelu z Jernejem Šugmanom, ki ga marsikateri mladi redki obiskovalec Drame navdušeno prepozna z besedami »glej ga, Veso igra!« Klemen Slakonja je tisti, ki najbolj iskreno in celo ganljivo spregovori o svoji bolj ali manj uspešni televizijsko-igralski karieri, v uprizoritvi igra preprosto samega sebe. Prikupno, ljudem prijazno, gledljivo (s tistimi, ki prenesete kletvice).

A ni vse tako prijetno kot se zdi. Grozote Kralja Ubuja (in s tem vzporedno še kup drugih in naših interpretacij njegove podobe) se razkrijejo iz najbolj prijetnih, celo sočutnih trenutkov. Akterji so sedaj še prijazni, tolažijo se, norčujejo se iz enega in drugega, smejijo se, takoj za tem vrag pobere šalo. Ekspresivnost igralcev je očitna, slikovita, skoraj nazorna. Najprej je brca, nato nož, izdretje oči, slednje končajo na tleh, pomendra se jih, večkrat, po njih se manično skače. Nasmeški občinstva pridejo kmalu do kisle krivine. Ubu pa uživa. Tarantinu bi bilo všeč. Obsedenost z oblastjo je naravnost bolna, Ubu trpi nad svojo podobo, podreja si vse, povsod vidi potencialno izdajstvo. Podreja si ljudi, hrano, zgodovino, vero. Vse.

Veliko bi se lahko še govorilo o uprizoritvi, ki traja slabe tri ure. Ne bomo jo ne odsvetovali, ne priporočali, morda pa lahko vseeno povabimo, da kdor hoče videti nekaj drugačnega kot tisto »klasično« arhaično gledališko uprizoritev, je to vsekakor zanj. Videli boste teater v teatru. Preformans. Za eksperimentalen oder, bi bila to zgolj še ena uprizoritev, ker se pa gre vseeno za »Te svete deske«, kot opisuje Klemen Slakonja, Dramo, je uprizoritev vsekakor doživela večji odziv publike, kot bi po navadi. Mnenje o njej… držimo se klišejske trditve, da vsake oči imajo svojega malarja. Prepričajte se sami.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Deli Nazaj