“A ti paše?”, sem inšpekcijsko prekinil stokanje, ki je ponavadi tako pristno kot Gucci torbica iz stojnice v Rovinju. “Ja, samo daj pridi gor”, je, motivirana z vrhuncem, namignila, da je bolje, da se lotim česa drugega. S povešeno glavo – tisto zgoraj – sem poniknil v razmislek o tem, kako malo pojma imamo moški o tem kaj se dogaja pri damah neposredno pod telesnim Ekvatorjem in kako zares izkoristiti svoje jezikovne spretnosti za ovacije na koncu predstave.

Kontekst je pomemben – če ti ženska reče “pridi gor” po večerji gre bolj ali manj za enajstmetrovko na prazen gol. V kolikor si deležen istega stavka v trenutku, ko imaš ušesa pregreta od stiskanja med njena stegna, obstaja realna možnost, da boš naslednjo večerjo jedel sam. Zato nadarjenost za podpasno izražanje ljubezni ni kar tako.

Redki priznajo, a dejstvo je, da se v tvegani jezikolom pod ženski pas moški večinoma poda zaradi seksualne karme – če bo dal, bo dobil. A tudi  moški avtentično željni jezikovnega sprehoda po labii,  smo v tem ljubezenskem tropskem pasu zmedeni kot vinjena Esmeralda.  V pomanjkanju prave orientacije in razumevanja kaj nam je storiti, tavamo in prestrašeno sopemo pred trepljanjem po ramenu. Nezamenljivi telesni potpurri žlahtnega dela telesa nam da vedeti, da smo na pravem mestu, kjer pa se razumevanje konča, cirkuški pristop k telesni animaciji pa začne.

Večina stavi na pristop, ki se sicer tipično odvije pri zobozdravstvenem pregledu – odpri usta, daj jezik ven in upaj na najboljše. Jezikovni playoff pod Venerinim gričkom je hkrati aktivnost s sila nizko stopnjo tolerance. V kolikor se lotiš zadeve nekaj centimetrov previsoko, končaš s kroženjem okoli popka, ki – kolikor vem – še nikogar ni posebej animiralo. V kolikor zaideš preveč južno si hitro na tesnem – bodisi z razumevanjem, bodisi s prostorom.

A ker naše upanje po lahkotni animaciji do vrhunca tipično usahne hitreje kot blanširana špinača, refleksno sežemo po igri hitri prsti – rinemo, drgnemo, trepljamo, božamo, krožimo (v obe smeri), “rišemo” črke iz cirilice, ščipamo in gumb ljubezni (beri : š*******k) v splošnem obravnavamo, kot da z ugibanjem odpiramo tisto malo številčno ključavnico na kovčku.

Vse kar počnemo seveda poteka brez moškim razumljive signalizacije kako uspešni smo, ali razpoloženje narašča oz. pada. Tu seveda ne pomaga, da v žaru borbe pogosto kar mižimo, kar efektivno ubije praktično edino koristno čutilo v vlažnem, temnem in skrivnostnem okolju. To bi bilo vredno vprašati dame –  a bržkone je mižati vseeno bolje, kot izbuljiti oči nad vaginalni horizont in izpasti kot prepričljivo sumljiv sosed, ki kuka čez ograjo in kontrolira kaj se pravzaprav dogaja. V neizmerno zahtevnih razmerah “letimo na slepo” one pa se one sprašujejo ali je pilot sploh v letalu.

Potrebujemo jasno razumljive in dogovorjene signale, ki nam bodo nesporno povedali ali izgubljamo čas. Ali moramo dati v tretjo ali v prosti tek. Iz cirilice preklopiti na latinico ali binarni jezik. Karkoli, kar bo pomagalo k razumevanju – saj lapsus lingue pod Ekvatorjem ne pušča veliko prostora za drugo priložnost.

* Članek je bil prvotno objavljen na avtorjevem spletnem blogu Bizaroteka in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj