Milijonkrat uprizorjeno besedilo antičnega Sofokleja bi človek kaj kmalu obsodil na izčrpanost, neizvirnost, skratka, dovolj ga je za nekaj časa in prepustiti je treba oder modernim uprizoritvam. Vendar se prav tu poraja vprašanje, mar bodo sodobni gledališki komadi ravno tako aktualni čez dobri dve tisočletji? Kdo zna pisati mimo klišejev oz. s takimi, ki se bodo za vedno ohranili, kdo zna obravnavati »velike teme«, na tak način, da bodo pretresale aktualne dogodke tudi v daljni prihodnosti. Nepredstavljive predstave o dojemanju sodobnih del v novih dobah, nam Antigona še najlepše izrisuje; možno je.

In nova postavitev ljubljanske drame (režija: Eduard Miler ter avtorica priredbe in dramaturginja: Žanina Mirčevska) je uokvirjena v skorajda neprodušen bel zid, ki bolj kot ne spominja na samico, umobolnico (scenografija: Branko Hojnik). »Tradicionalno« dogajanje je bazirano na nekakšnem kričanju parol in te delujejo. Antigona - Nina Ivanišin tako ni klasična Antigona, ki bi prilezla iz pedagoških pripomočkov in tako učencem še na odru kvarila svojo podobo. Njena Antigona je ujetnica tega omejenega zidu, ujetnica je Kreona (Jurij Zrnec), ujetnica javnega mnenja v podobi Zbora (Damir Avdić), ujetnica je nenazadnje sebe in svoje trme, ki pa izhaja iz logičnih človeških ravnanj. Prav konflikt tria Ivanišin – Zrnec – Avdić je tudi najbolj učinkovit, da težko dogajanje ne ostane na mestu. Omeniti namreč velja, da je uprizoritev praktično brez rekvizitov. Replike so izrekane velikokrat pred sabo, v publiko, kar nam daje neke vrste skoraj manifestativno obliko uprizoritve, ki bi delovala tudi na proslavi. Ravno zaradi tega je uprizoritev še toliko neposredna, hkrati pa se ji je odmerilo 70 minut trajanja, kar je za tovrstno obliko ravno dovolj.

Vzdušje je utesnjeno, zgolj Antigona premore besedo upora, kar deluje na trenutke že skorajda primerno anarhistično. Ne kaže empatije do sveta, ki jo obkroža, kot individuum je ovita v najbolj vpadljiv rdeč kostum (kostumografija: Jelena Proković), kar jo od ostalih razlikuje. Tudi njene kasnejše krvave solze in nemoč krika je dovolj ponazorljivo, da je zgolj zobnik v kolesju zgodovine. Po svoje je podobna neusmiljenemu Kreonu, ki ji ne dovoli, da bi svojega mrtvega brata Polinejka pokopala v skladu s civilizacijskimi samoumevnimi normami. Tako pravzaprav opravlja Sizifovo delo. Vedno znova se namreč zaletava v nečloveškega Kreona. Predhodnica Hamleta je aktivna, a jo prav v kali aktivnosti Kreon in družba potiskajo nazaj. Ne skrbi jo družba, skrbi jo svoja civilizacijska norma. Domiselno je tu uporabljeno tudi punkovsko poigravanje Damirja Avdića na električni kitari, ki poleg tega, da poje svoje pesmi, igra Zbor in se konkretno in hkrati z distance vpleta v samo dogajanje.

Vsekakor ni to Antigona, ki bi nadomestila srednješolsko branje (niti ni tako zamišljena), kvečjemu je njen dodatek, a Milerjeva Antigona je po svoje odličen primerek tega, kar je letos že poizkušal De Brea z zgrešenim Disidentom Arnožem in njegovimi. Z brutalnostjo in ujetostjo v zaprt prostor, kar čakamo na krik Antigone iz jeze, upora in boja, ne dočakamo ga, pusti nas morda celo ravnodušne, ker se ne zgodi »tisto«, kar bi obrnilo potek dogajanja. Odlična zrcalna slika, ki nas odslikava. Do kod sega pa naš upor?

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Naslovna fotografija: Damir Avdić in Nina Ivanišin Foto: Peter Uhan

Deli Nazaj