V življenju vsakega človeka prej ali slej napoči trenutek, ko se mora nehati dojiti. Zame je ta trenutek sicer nastopil pri rosnih tridesetih, medtem ko velika večina ljudi z odstavljanjem odlaša vse do zadnjega in se tako doji kar do smrti. A naj je mojemu dojenju odklenkalo zgodaj ali ne, odkrito vam povem, da je bilo moje odvajanje sila stresno – kako tudi ne, saj sem nekdaj vsak dan začela s polno mero materinega mleka, z uživanjem pa nato nadaljevala vse do večera.

Jasno govorim o kravjem materinem mleku, ker pa se bliža materinski dan, ni odveč opomniti, da je za vsako kapljo mleka v vaši jutranji kavi, čaju ali kosmičih zaslužna mama, ki tistega mleka ni naredila, da bo z njim dojila vas. Nič ne de, če ob jutranjem kapučinu ne razmišljate o pordelih in razdraženih kravjih vimenih, tudi jaz (pre)dolgo nisem, ko pa sem se o teh rečeh vendarle začela spraševati, mi odgovori niso bili všeč. Mislite, da vam bodo? Pa poglejmo.

Zaradi nenehnega povpraševanja po materinem mleku (ter jogurtu, sladoledu, kefirju, siru, smetani in vsem drugem, kar iz mleka proizvajajo) krave v mlečni industriji redno umetno oplojujejo v razmaku enega leta, skotene mladiče pa jim hitro – po nekaj dneh ali celo urah – odvzamejo, da kmetovalcem ne 'odžirajo' te dragocene tržne surovine. Teličke nato kot stranski produkt kmalu zakoljejo in prodajo kot teletino, telice pa obdržijo, ker so zaradi svojih maternic in vimen dragoceno blago ter kot take kmalu – prekmalu – nasledijo svoje matere v verigi mlečne industrije, saj je nenehni cikel brejosti in kotitve za krave izčrpavajoč: krave mlekarice gredo v povprečju v zakol že pri štirih ali petih letih, ker zaradi iztrošenosti ne dajejo več dovolj mleka, da bi bile še tržno zanimive, medtem ko bi v naravi živele dvajset in več let. Vrh tega bi krave v naravi svojega mladička dojile do devetega ali celo dvanajstega meseca starosti, zato si lahko predstavljate, kako stresno je za svežo mamico, ko po nekaj urah ostane brez novorojenčka. Ni nenavadno, da krave, ki so jim telički pokradeni, zavračajo hrano in kažejo druge znake depresije, da glasnega mukanja, ko zaman kličejo svojega otroka, niti ne omenjam.

Sicer ne morem govoriti v vašem imenu, a lahko vam povem, da se mi je mleko in vse, kar iz njega nastane, pošteno priskutilo, ko sem končno spoznala, do kakšne skrajnosti smo ljudje razvili izkoriščanje nečesa tako lepega in bojda svetega, kakor naj bi bilo materinstvo. Ker pa sem radovedne narave, sem izbrskala tudi, do kakšne nenaravne skrajnosti smo ljudje prignali nekaj najbolj naravnega, kar v naravi obstaja – razmnoževanje. Vas zanima, kako je videti umetna oploditev v mlečni industriji? Vam kar povem, da tega nočete vedeti, a vseeno vam bom razložila, saj to z vsakim nakupom mleka in mlečnih izdelkov navsezadnje podpirate. Torej. Preden kravo umetno oplodijo, morajo nekako priti do semenske tekočine, za kar kravo zaprejo v ozko ogrado, da se ne more ne obrniti ne umakniti, nato pa enega za drugim nanjo spustijo več bikov zapored. Ko posamezen bik ujeto kravo naskoči, nekdo s strani v cevast zbiralnik prestreže njegov penis in ujame njegovo spermo. Nato se postopek ponovi: ista krava, n bikov – sperma se kakopak proda. Ko torej kupite spermo, si na eno roko nadenete do ramena segajočo rokavico, si jo namastite z lubrikantom in roko kravi, jasno prav tako ujeti v ogradi, vtaknete v ritno odprtino in ji izpraznite črevo, tako da roko nekajkrat do komolca in še čez potisnete vanjo. Noter, ven, noter, ven, tačas pa blato veselo brizga mimo vaše roke. Nato ji z drugo roko razprete sramne ustnice, ki se nahajajo pod ritno odprtino, in ji v nožnico vstavite tanko cevčico, ki deluje po principu brizge, ta pa vsebuje seme, ki ga boste vbrizgali kravi v maternico. Zdaj vam pride prav tista prva roka, ki jo imate v kravji riti – z njo zatipate kravina rodila in z njo se cevčici pomagate preriniti do njene maternice. Ko zatipate, da ste prodrli dovolj globoko, počasi vbrizgate seme. In tako umetno oplodite kravo.

To, vse to se torej skriva za vašo belo kavo, zato nikar ne nasedajte nasmejanim kravam v oglasih za mleko in mlečne izdelke. Prav tako pa, lepo lepo prosim, ne nasedajte svojemu umu, ki se ga mlečna navada zdaj oklepa kakor železna srajca. Naj vas vprašam: bi pili žirafje mleko? Kaj pa slonje? Ali, če smo se že razvili iz opic, šimpanzje? Šimpanzi so nam precej bolj sorodni kakor pa dobre pol tone težki kopitarji z rogovi in repi. Če pa sem že omenila sorodnost: bi pili človeško mleko? Mmm, skodelica toplega kadečega se kakava z materinim mlekom iz sosedine dojke – bi? Verjetno se vam to zdi povsem nepredstavljivo (da ne rečem ogabno), saj tega niste navajeni, kakor niste navajeni, da, recimo, ženske nosijo hlače, da so moški prisotni pri porodu ali da sedemletniki ne smejo delati. Aja. Samo malo. To so bile stare navade, navade, ki so se že spremenile. Je prišel čas, da se končno usmilimo ubogih krav in spremenimo tudi to navado? Če pa se od kravjega vimena vendarle še ne bi odstavili zavoljo kravje dobrobiti, se boste svoji mlečni razvadi morda hoteli odpovedati zavoljo svoje.

Čeprav velja splošno prepričanje, da je kravje mleko za človeka zdravo in celo nujno potrebno, pa so se v preteklih dvajsetih letih nabrali dokazi, ki pričajo o nasprotnem: različne študije so uživanje mleka in mlečnih izdelkov povezale z rakom na jajčnih, rakom na prostati, avtoimunskimi boleznimi, otroško debelostjo in aknami. Nič od tega pravzaprav ne bi smelo biti presenetljivo, saj je mleko v bistvu rastna formula, polna hormonov, ki teličke hitro napihne v več sto kilogramov težko govedo – jasno potem te rastne formule v odrasli dobi niti govedo samo ne pije več, temveč jo sebi v škodo pijemo mi. Vendar to še zdaleč ni vse: kravje mleko so raziskovalci povezali s spalno apnejo in sindromom nenadne smrti pri dojenčkih. Kravje mleko, tako kakor vsako drugo materino mleko, vsebuje opiatom podobne snovi, ki mladiča pomirjajo in otroka navežejo na mamo. 'Opiat' v kravjem mleku se imenuje kazomorfin, ta pa je za človeške mladiče, ki ga uživajo preko materinega mleka, lahko nevaren, saj zavira delovanje dihalnih centrov in centralnega živčevja, zaradi česar pride pri dojenčkih do zastoja dihanja. Prav zaradi tega 'kravjega opiata' kazomorfina pa je bilo moje odvajanje od mleka tako stresno – mlečni izdelki dobesedno povzročajo zasvojenost, sploh sir: kilogram sira je namreč zgoščenih deset litrov mleka. A morda najbolj presenetljivo dejstvo šele sledi: mleko je slabo za naše kosti. Ja, prav se prebrali – študije so pokazale, da iz kravjega mleka absorbiramo komaj kaj kalcija, vrh tega pa mlečni izdelki še zažirajo telesu lastne zaloge kalcija v kosteh. Mleko zaradi vsebnosti živalskih beljakovin zakisa telo, to zakisanost pa organizem nevtralizira s kalcijem, ki ga črpa iz kosti. Zato ni nič čudnega, da imajo statistično gledano države, kjer ljudje uživajo najmanj mlečnih izdelkov, najmanj osteoporoze.

Se vam zdi vse to za lase privlečeno? Do tega imate vso pravico, a dovolite, da omenim naslednje: leta 2009 je približno štirinajst tisoč Američank, ki so med jemanjem zdravila za hormonsko nadomestno zdravljenje zbolele za rakom na prsih, tožilo proizvajalca, na sodišču pa se je izkazalo, da je podjetje prirejalo poročila medicinskih raziskav, oglaševalo nedokazane koristi zdravila in prikrivalo resnični obseg njegovih stranskih učinkov – da bi si proizvajalci na račun človeškega zdravja in življenja polnili žepe. V takem svetu živimo. Se vam torej še zdi tako nepredstavljivo, da nas zavajajo o mleku? Spomnite se, recimo, kako brezsramno je tobačna industrija skrivala študije, ki so kajenje povezovale z rakom na pljučih. Je misel, da bi mlečna industrija škodljivosti mleka raje zamolčala, res tako neverjetna? Toda o (ne)varnosti uživanja kravjega mleka lahko polemiziramo, dokler se svet ne bo nehal vrteti, medtem ko je nekaj boleče očitnega nesporno, to pa je lepo povzela kar moja babica.

Moja stara mama, veste, je hudo dementna skoraj devetdesetletna gospa, ki vsakomur (večkrat) rada pove, da je svoje dlani že dolgo tega kupila v Italiji in da je z nakupom nadvse zadovoljna, saj so majhne, lepe in se strašno hitro posušijo. Ta njen mali dementni preblisk omenjam zgolj zato, da boste naslednji zgodbi in njenim besedam pripisali vso težo, ki jim pritiče: med mojim nedavnim obiskom je v dnevni sobi gorela televizija, predvajala pa se je oddaja o kmetijstvu. Tekoči prispevek je govoril o delu na mlečni kmetiji in nenadoma so se na zaslonu pojavili telički, zaprti v bele plastične zaboje*. To je vzbudilo pozornost moje stare mame.

»Ma … ma kaj pa je to?« je vprašala. Nagnila se je naprej in poškilila v televizor.

»Telički so, stara mama,« sem rekla.

»Zakaj so pa v teh škatlah?«

»Tako zdaj pridobivamo mleko, stara mama,« sem ji razložila. »Teličke damo čimprej proč od mam, da nam ne odžirajo mleka, in jih damo v take škatle, dokler niso dovolj veliki, da se jih proda za meso.«

»Jezus, jezus, ma to pa ni lepo.«

»Ni, ne?«

»Ne, prav res ni lepo. To je … to je prav grdo,« se je razjezila. »Tako se pa ne bi smelo delati. Eden bi jim moral povedati, da se tako pa ne bi smelo delati.«

Saj veste, kako pravijo, ne? Resnico govorijo otroci, norci in pijanci, moja stara mama pa je res že prav po otročje resnicoljubna. Da pa ne pozabim na njeno željo: to je grdo in tako se ne bi smelo delati – če tega prej niste vedeli, vam je zdaj nekdo povedal. In nobena študija, raziskava, analiza, poročilo ali argument ne more dokazati nasprotnega: uživanje tujega, na silo odvzetega materinega mleka je grdo. Zato resno premislite o tem, da bi za bližajoči se materinski dan tudi za svojo drugo štirinožno mamo naredili nekaj lepega in se nehali že enkrat dojiti – če to berete, ste materino mleko nedvomno že zdavnaj prerasli.

* Ko sem na spletu iskala fotografijo zabojev, ki sva jih s staro mamo videli, sem v Google najprej vtipkala 'calf plastic crates' (plastični zaboji za teličke), a našla presenetljivo malo primernih zadetkov, potem pa se mi je posvitalo in vtipkala sem 'veal plastic crates' (plastični zaboji za teletino) ter število zadetkov je poskočilo. To pove vse.

* Foto: Petra Brecelj

Deli Nazaj