Za nami je četrti Ultra trail Vipavska dolina. Še večji in še boljši kot tretji. Tudi tokrat je praktično celotna dolina dihala z dogodkom, predvsem pa z udeleženci. Le teh se je tokrat zbralo okrog 700, prišli pa kar iz 22. držav. Vse to dokazuje, da se je dogodek odlično zasidral v dolino in bo verjetno tudi v prihodnje eden osrednjih športno – turističnih produktov v ajdovski in vipavski občini. Zadetek v polno je seveda tudi sodelovanje z ajdovskim Majskim tekom, kar skupaj lepo zaokroži izjemno tekaško kuliso.

Preteči 100 kilometrov, prav tako 50 ali 30, seveda ni mačji kašelj. In zmagovalci so pravzaprav vsi, ki se pojavijo na štartu, še bolj pa tisti, ki se prej ali slej prebijejo do ciljne črte. Če pogledamo športni del dogajanja lahko čestitamo Janu Božiču, ki je najhitreje zmogel kraljevski krog ultra maratona, pa tudi ostalim, ki so se zvrstili na najvišja mesta v različnih kategorijah, tudi najmlajšim, v nedeljo na otroških tekih. “V prvem delu teka po Gori in Trnovski planoti ter na prvem spustu v dolino mi je šlo odlično. Ušel sem nevihti, kar mi je pomagalo, da sem lažje premagal krizo na asfaltnem in ravninskem delu proge na Krasu, ki mi ne leži. V klancu na Nanos sem bil močan, na spustu pa ni bilo težav,” je za Primorske novice povedal zmagovalec, sicer študent zdravstvene nege.

Presenetljivo ali pa tudi ne, je na tretjo stopničko 100 kilometrske razdalje stopil Andi Mamič. Dobrih 13 ur teka je zadostovalo za nepričakovano zadovoljstvo ob prihodu v cilj. Zato so bile besede dan po nastopu temu primerne:»Po prespani noči je glava še vedno "vroča", zadoščenje pa je verjetno neponovljivo. Čeprav sem si pred tekmo rekel, da bom tokrat tekel kolikor "bo dalo", na stopničke nisem niti pomislil. Nikoli nisem napadal večino tekme in zato je bilo zame to neznano območje. 3. mesto na naši UTVV je plod načrtovanja, treninga, strasti in podpore. Kako ne bi dal več kot 100%, ob takem spodbujanju po vsej trasi. Na zmagovalno stopničko sem stopil z največjim ponosom in hvaležnostjo do vseh.«

Organizatorji so bili ob takšnem razpletu seveda navdušeni. Boštjan Mikuž je takole za Primorske novice komentiral: “Evforija je na vrhuncu. Tudi organizatorji smo bili že utrujeni, saj smo v zadnjem tednu bolj malo spali, a smo zaradi uspeha domačih tekačev dobili novo energijo. Vsa zahvala gre tekmovalcem za dober odziv in prostovoljcem za požrtvovalno delo. Prihodnje leto bomo poskušali tek podaljšati na sto milj. Lep razvoj prireditve je gotovo v veliko spodbudo našemu domačinu Dejanu Korenu, ki je bil pobudnik in v začetku gonilna sila te tekme in sedaj okreva po težki gorniški nesreči.”

Na Facebooku in ostalih družabnih omrežjih je seveda v teh dneh moč najti poplavo fotografij in vtisov dogajanja v Vipavski dolini, vsi pa v en glas zatrjujejo, da je Ultra trail odlično doživetje, tako za nastopajoče, kot tudi za organizatorje in številne prostovoljce, brez katerih zahtevna organizacija ne bi bila mogoča. Zato nam ne preostane drugega, kot da še enkrat iskreno čestitamo vsem, ki kakorkoli pripomorejo, da Vipavska dolina privabi takšno število tekačev, z upanjem da bo tako še mnoga leta.

Prilagamo še nelektoriran zapis dogajanja skozi oči Andreja Zamana, domačina, ki mu podobni podvigi niso tuji, saj je bil to že njegov tretji ultra maraton v tem letu.

Letos je očitno leto trailov. Vsaj zame. Po dveh 100 miljah (Tek z burjo januarja in Istra trail pred dobrim mesecem) je napočil čas še za 100 km trail. Vipavski jih ima 106 z menda okoli 6000 vm. Proga je na domačem terenu in jo v celoti poznam, tudi iz pripravljalnih tur.

Priti do konca na lastnih nogah in brez poškodb. Uvrstitev in dosežen čas sta nepomembna. Kot vedno.   Na tekmo sem šel iz polnega treninga in še nekaj dni prej sem bil na kolesarskih pripravah Črni gori, ko sem v nekaj dneh naredil okoli 1000 km s 16000 višinskimi metri. Pač nikoli ne pretiravam s počitkom. Nikoli se na nič ne pripravljam načrtno. Le tečem, trailam, kolesarim in nasploh športam, ker mi je to všeč in ker mi je to postal način življenja.

Štart je bil v solidnem tempu in ves čas v coni udobja. Ko sem prehiteval nekatere odlične trailovce, sem vedel, da tempo, ki sem ga zastavil, sploh ni tako počasen. Vzponi na Podrto goro, Mali Golak, Čaven in Kucelj so minili hitro in vse je šlo brez težav. Te so se začele pri sestopu iz Kuclja, ko so se me lotili krči. Nenavadno, nazadnje sem jih imel pred dvema letoma v ZDA na kolesarskem Trans Am. Verjetno je bil ravno krč razlog za padec nekje proti Vitovljam. Nič hudega ni bilo, le par odrgnin in boleča roka. Trail ni trail, če vsaj enkrat ne padeš in se vsaj enkrat ne izgubiš. Za oboje je bila norma za ta dan izpolnjena.

Kljub padcu, sem do Vitovelj na 41. km prišel kar hitro. Kasneje sem celo videl, da sem bil v tam trenutno celo 3. v svoji kategoriji.  Potem so se težave le še stopnjevale in trajale ves čas hude vročine preko dneva.  Ne spomnim se, kdaj sem od sebe dal toliko tekočine, kot na tem trailu. Pil sem, kolikor se je le dalo, a vso izgubljeno tekočino je bilo nemogoče nadomestiti.

V Batujah na kontrolni točki okoli polovice sem ob odhodu še pozabil palice in do cilja nadaljeval brez njih. Na Brjah me je dobila toča in sem vedril kakih 20 - 25 minut. Še dobro, da sem bil takrat ravno sredi vasi, kjer je neka družina pripravila vodo in Frutabele za udeležence in sem hitro našel streho. Ni, da ni. Ja, res se je dogajalo.

Nadaljevanje ni bilo ravno vzpodbudno, a nekako sem grizel naprej, nekajkrat bil v resnih težavah, sem se pa vsaj premikal. Pokonci so me držale juha in palačinke na nekaterih okrepčevalnicah. Tam sem večinoma pil strup od Coca Cole. V tistem trenutku mi je pasala. Ves čas sem bil trdno prepričan, da mi bo uspelo priti do cilja. V takih trenutkih je potrebno narediti miselni odklop. Vse negativne misli je treba odmisliti in nadomestiti s pozitivnimi. Ko misliš na kaj lepega. Nekaj, kar si želiš. Nekaj ... V bistvu misliš na karkoli. Vsak korak, vsak meter, vsak trenutek poti. Le da kriza mine. In kriza enkrat res mine. Običajno se niti ne zavedaš več, da je sploh bila. Vztrajal si, pa se je naveličala in odšla. Kdovekam. Ni važno. Da je le ni več. Zdaj si nagrajen s spoznanjem, da ni nič nemogoče. Da je vedno potrebno vztrajati. V kateremkoli segmentu življenja.

Po izkušnjah sem upal, da bodo krči popustili, ko se bo zvečerilo in shladilo. To se je izkazalo za pravilno domnevo in na spustu iz Socerba v Podnanos, ko me je dobila še ena ploha, se je začelo zdravstveno stanje normalizirati. Težave s krči so se do tedaj vlekle že okoli 50 km. 

Sledil je še vzpon na Nanos, ki sem ga presenetljivo opravil brez težav, na zadnji okrepčevalnici pri Abramu pa so člani našega ŠD Tekači Vipavske doline priredili odlično kuliso in vzdušje, me pričakali že par sto metrov prej in skupaj z mano tekli do okrečevalnice. Tam pa hotelska ponudba, masaža nog, ki so jo nudili vsakemu udeležencu, torta zame in brez dvoma najboljše vzdušje od vseh okrepčevalnic. Hvala, neverjetni ste!

Do cilja je bilo potem še tistih magičnih ''še 6 km'', kamor sem prišel nekaj po polnoči. Dobrih 18 ur je z vsemi težavami vred zadostovalo za 46. mesto skupno in 5. v kategoriji.

Čista uživancija? Seveda, brez dvoma. Kljub težavam s krči (dva žulja sem opazil  šele doma). Krize so pač za to, da vse skupaj ni preveč enostavno. Da znamo ceniti doseženo.  Zadovoljen sem z izpolnjenim ciljem. Teh 106 km sem končal na lastnih nogah in brez opaznejših poškodb, tistih nekaj odrgnin se bo kmalu zacelilo. Zadovoljen sem tudi, da sem po vseh težavah vztrajal in borbal do konca. To je bila še ena odlična priprava na kolesarsko dirko od NorthCape do Tarife, ki bo že čez dober mesec. Do takrat pa še nekaj zanimivih odklopov. Kolesarskih in tekaških. Več o tem pa sproti.

Po izkušnjah sem upal, da bodo krči popustili, ko se bo zvečerilo in shladilo. To se je izkazalo za pravilno domnevo in na spustu iz Socerba v Podnanos, ko me je dobila še ena ploha, se je začelo zdravstveno stanje normalizirati. Težave s krči so se do tedaj vlekle že okoli 50 km. 

Fotogalerija dogajanja - Fotografije: Facebook

Deli Nazaj