Pod režiserskim očesom Ivice Buljana, ki ne glede na to, da je Hrvat, dokazuje, da še predobro pozna slovensko tenkočutnost, domišljavo upornost in nepremišljeno repenčenje. Rezultat je natančna postavitev, ki ovrže stereotipno uprizarjanje aktualnosti, ki se ogne gledališkemu lajanju in prisluhne naturalizmu zgodb. Nedvomno, drama je gledljiva, razumljiva, objektivna, a dovolj, da se zna postaviti zase in poiskati pravico; a »Mar ni pravica vedno naslikana z zavezanimi očmi? Je torej slepa.« se sprašuje Egidij (Martin Mlakar) in s tem spozna, da tudi pravice niso objektivne. Da niti demokracija v stari Grčiji ni bila vedno demokratična, pa ugotavlja Vladimir (Aljaž Jovanović). Nič ni povsem gotovo, niti ideali ne. Seveda si je uprizoritev naložila težko breme naslikati fresko zgodovine čimbolj podobno resnici. A kaj je resnica, če ni zgodovina in kaj je zgodovina, če ni resnica.

Ali obstaja neka obča resnica preteklosti kateri lahko v en glas vsi hkrati pritrdimo? Težko. Zanikanje koncentracijskih taborišč, zavračanje dobronamernih korenin OF-a, okrutni izvensodni poboji domobrancev. Vse to je jedka snov, tujek, ki se zažira v narodovo prihodnost in jo duši, kot Marko Mandić Nastjo (Saša Pavlin Stošić). Prav o tem govori Svetinova drama, o bremenitvah, o strahovih, ki s strupeno rjo rijejo v živo rano mladih.

Prav Mandić s svojo demiurg-mefistovsko vlogo, ki se zvijačno kot zlodej v Mojstru in Margareti moži z usodo izvrši pravzaprav vlogo vodiča skozi življenje, ki bi lahko opravljaj tudi vlogo antičnega zbora, ki dejanja zgolj komentira in hkrati vanje tudi poseže, sedaj bolj, nato manj dejavno. Njegova dvojnost, kot Marko Mandić, ki pred predstavo in med odmorom razkazuje razstavo, ki je hkrati scenografija kultne umetniške skupine IRWIN in je kmalu zatem neusmiljen zasliševalec nakazuje na nevidnega gibalca, ki pa ni božanski.

Družinska saga o kateri postmodernistično besedilo oz. uprizoritev govori je polna nasprotji. Je homage delu Iva Svetine in hkrati homage krutemu zadnjemu stoletju. Je zgodba o ljubezni in o sovraštvu. Je telenovela, a telenovela kakršno piše usoda, človeški faktorji so zgolj prvinski. Če bi dejali, da je preveč nazorna, bi vam lahko odvrnili, da ni, saj vsebuje tudi dramska vrivanja, ki odmikajo uprizoritev od klasičnega pripovednega loka.

Po skorajšnjih štirih urah z mnogimi že omenjenimi prekinitvami glavne zgodbe, slednja še vedno stoji, še več, četudi so vrivanja daljša, služi spomin na zgodbo skoraj kot »cliffhanger«, zato nanjo ne pozabimo, marveč si jo čimprej želimo nazaj, dasiravno nas zabava petje Mire (Barbara Cerar) alla Beti Jurkovič ali pa odrska burka mlajše generacije igralcev iz AGRFT-ja.

V imenu matere je zgodba o neki resnici, ki jo kvari usoda. Resnica je fragmentarna, kot je že v Vojnovićevi Jugoslaviji moji deželi, kot je že v Möderndorferjevi Drugi preteklosti. Lahko ji verjamemo, lahko ji ne, največ pa storimo, če poizkušamo razumeti te in one. Dramsko besedilo, je besedilo več generacij. Buljan to celo dobesedno konkretizira z angažmajem izjemno razigranih študentov dramske igre, ki se popolnoma suvereno pomešajo med težkokategornike iz ljubljanske Drame. In seveda, misel na mater je povsod prisotna. Kar mama reče je sveto, so božje besede. Težko je reči kdo igra glavno vlogo v tej drami, saj je izrazito kolektivna, a če bi to določali vsaj s spolom, so to definitivno ženske, ki iz naivnih deklet rasejo v močne matere, ki predobro poznajo svoje moške, da bi jim prepuščale organizacijo v družini, oni pa jih vdano ubogajo. Cankar se nekje z njegovim dunajskim sosedom Freudom gotovo smeje.

* Naslovna fotografija: Peter Uhan (SNG Drama Ljubljana)

Deli Nazaj