Ime meseca je postal Tadej Kobal, 18 letni dijak in prostovoljec, ki je v Slapu blizu Vipave pomagal ustanoviti knjižnico. V vasi s 400 prebivalci je bila knjižnica prvotno namenjena otrokom, a ker nimajo prostora za druženje se je izkazalo, da so prostor za srečevanje zelo pogrešali tudi odrasli. Knjižnica na Slapu je začela nastajati poleti 2017, prvič je vrata odprla oktobra istega leta. "V knjižico ne pridejo samo otroci, čeprav je bila prvotno namenjena njim. Pridejo tudi njihovi starši, none. Druženje vaščanov pa je zelo pomembno in marsikatera ideja se porodi prav iz tega medsebojnega sodelovanja," z zadovoljstvom opaža Tadej.

Knjižnica je zdaj že postala središče vaškega življenja. Odprta je ob torkih, ob sobotah v prostorih knjižnice potekajo delavnice. Poleg knjižnice imajo vsaj enkrat na mesec še ustvarjalne delavnice, z otroki pridejo tudi starši in so zelo dobro obiskane. Marca so praznovali dan staršev oziroma materinski dan, organizirali so pustno povorko. Pred cvetno nedeljo so na delavnicah izdelovali butarice. Nedavno je vas izgubila tudi župnika. Kot omeni Tadej, vaščani ob petkih zdaj v postnem času kar sami berejo križev pot, ob nedeljah pa v sicer mogočni slapenski cerkvi mašuje župnik iz Vipave.

Slapenska knjižnica deluje v okviru programa Popoldan na Slapu, ki je del programa Popoldan na cesti, ki ga je Škofijska Karitas Koper že pred leti namenila otrokom in mladostnikom. "Na vasi potrebuješ dve do tri leta, da se neki program prime, da ga ljudje sprejmejo. Knjižnico so sprejeli, ljudje so veseli, da je. Tudi oni čutijo, da je del njih, ker so podarili knjige. Predvsem pri mladih starših imamo podporo. Tudi kadar jih prosimo, naj nam kaj spečejo ali pa da oni organizirajo delavnico, ni nikoli problema. Sodelujejo z nami in vidim, da smo dobili svoje mesto v vasi," je ponosna Ljubica Ženko, koordinatorka programa Popoldan na Slapu in članica Škofijske Karitas Koper, s pomočjo katere je stekel projekt Slapenske knjižnice ali Sl'p'nske knjižnice

Tadej Kobal bo oktobra začel študij politologije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in tako zapustil svojo vas. "So tudi prijetni občutki, saj grem v Ljubljano, ker si tega želim. Po drugi strani pa vem, da bo knjižnica vseeno obratovala, saj imamo še dosti drugih prostovoljcev, za katere sem prepričan, da bodo knjižnico vodili še naprej." Potreba po knjižnici ostaja, še večja je potreba po druženju, je prepričan Tadej.

* Vir in fotografija: RTV Slovenija

Deli Nazaj