Gospa Jožica, čisto klasično vprašanje za začetek tega klepeta, kakšen je občutek biti častni občan?

Biti Ajdovka v vseh pogledih, predvsem pa ostati v najhujši burji, v dobesednem in smiselnem pomenu na nogah je čast in privilegij vseh nas. Če pa sem prav jaz, ki nisem nič posebnega, izbrana za častno občanko kar ne dobim primernih besed, je pa lepo v srcu in duši. Hvala.

Morda le na kratko: drage Ajdovke in Ajdovci vaša sem, pa naj bo karkoli.

Naziv »častni občan« hkrati prinaša tudi odgovornost. Verjetno boste odslej še bolj pod drobnogledom in vsaka »napaka« se v javnosti lahko hitro obrne v nepravo smer?

Prav gotovo, pošteno povedano niti ne vem kaj se od mene pričakuje, sama želim tako kot do sedaj, skupaj s številnimi sodelavci Karitas in vsemi ljudmi dobre volje nadaljevati prizadevanje za skupno dobro. Pa tudi dobronamerne kritike sprejemam.

Za enkrat imam lično plaketo in mali znak občine Ajdovščina, ki ga kar veselo in s ponosom pripenjam na obleko. Glede 'napak' pa bom ponovila več kot 2000 let star izrek: »kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen«.

Dandanes pa je že tako, kot je nekoč rekel znani profesor: »kdor išče las v juhi, ga bo sigurno našel, če drugače ne gre, bo padel iz njegove glave, pa čeprav je plešast.« (hi, hi)

Jožica Ličen // Fotografija: Občina Ajdovščina

Če gremo malce s časom nazaj. Se morda spominjate trenutka, ko ste opravili svoje prvo prostovoljno ali dobrodelno delo?

Oh, tega pa res ne vem, morda sem z vaško deklico zamenjala igračo, morda komu posodila domačo nalogo, morda sem v službi pomagala človeku izpolniti zahteven obrazec, morda sem domačim skuhala njihovo najljubšo jed …pri Karitas pa sploh ne more biti drugače, kot 'prostovoljno in z veseljem'. Z nejevoljo še tako dobro delo nima nobenega smisla.

Aha, pa res se spomnim zgodbe, mislim, da je bilo leta 1994 in smo domovali še v vojaški ambulanti v Šturjah. Mala deklica bi morala na operacijo v tujino, pa zdravstvena zavarovalnica ni hotela pokriti stroškov. Ne samo, da smo zbirali, bolj kot to smo medijsko izpostavili nepravičen odnos države do otrok…in uspeli. Zavarovalnica je pokrila stroške operacije, kar smo zbrali pa so dobili starši za popotnico. Vse se je srečno izteklo, sodelavci Karitas smo bili le kamenček v tem mozaiku, istočasno pa dokaz, da je za vsako dobro delo potrebnih veliko ljudi. Najprej vse tiste, ki pomoč sprejmejo in potem vse tiste, ki pomagajo.

Danes je takih akcij veliko, vendar sem prepričana, da smo na tem področju takrat orali ledino, akciji pa smo dali ime »za mlado življenje.«

V današnjih dneh se zdi, da je poudarka na prostovoljstvu v družbi vse manj. Dobrodelne akcije pa so uspešne le, če jih mediji dovolj »skomercializirajo« in jih mnogokrat izrabijo v svojo korist. Kako sama ocenjujete današnjo družbo in njen odziv na prostovoljno delo ali dobrodelnost?

A naj odgovorim po pravici? Sama od kar nekih prostovoljskih organizacij tedensko dobivam 'prostovoljske novice in pobude', ki jih pošilja kar obsežen aparat zaposlenih ljudi. Nimam nič proti njim, nekatere osebno poznam in jih imam rada, vendar to resničnemu prostovoljstvu krni ideje in voljo. Prostovoljci nismo najemniki nikogar, smo bratje in sestre ljudem, ki pomoč potrebujejo. Vpeti smo v različne projekte in akcije za katere skrbijo primerni strokovnjaki, vendar vedno in povsod smo enakovredni del sistema. Ne več in nič manj. Verjamem, da se bo to v naši družbi počasi izkristaliziralo in šele takrat bo resnična dobrodelnost in prostovoljstvo dobilo mesto, ki mu gre.

Kar se 'skomercializiranih' akcij tiče pa prepuščam sodbo vsakemu posamezniku. Če verjame in lahko pomaga kar naj. Pri Karitas imamo Etična načela in na podlagi teh ne izpostavljamo posameznikov, družin, predvsem pa ne otrok in zgodb, ki včasih že mejijo na fikcijo. Če bi to počeli, bi zbrali veliko več, vendar spoštovanje človekovega dostojanstva je najpomembnejše. Izvabiti denar in izkoristi usmiljenje je nemoralno, še toliko hujše je, če za nekaterimi akcijami stoji politika v smislu 'če bi bili mi na oblasti bi bilo drugače' ali pa 'nekoč ni bilo revežev, ker smo bili vsi enaki'. Komu to koristi ne vem, ljudem, ki jim je v danem trenutku hudo, prav gotovo ne.

Pa vendar, v Sloveniji je veliko čutečih ljudi, prepričana sem, da smo po dobrodelnosti v samem Evropskem vrhu, kar ne pomeni, da se ne bi lahko še poboljšali. Saj veste moje geslo 'da človek ne živi samo od kruha', zato dobrodelnost ni le 'daj – dam' temveč v prizadevanju za skupno dobro narediti to, kar je vsak človek dolžan storiti, predvsem pa ponuditi človeku to kar resnično potrebuje, najlažje je dati staro obleko ali 10 Eur, veliko težje pa svoj čas in svojo naklonjenost.

Naj samo spomnim na Klic dobrote, ki bo v prihodnjem novembru že trideseto leto odmeval po domovini. Tudi tu smo orali ledino, sama sem bila v skupini, ki je pripravljala prve koncerte. Zadnje čase krasijo oder tudi slike naših Umetnikov za karitas. Tako, da se glasbenim umetnikom in zbranim sredstvom pridružuje tudi širjenje sodobne likovne umetnosti med širše množice. Skratka, tako kot so različni obrazi stisk, tako so različne tudi poti do človeka.

Če se usmerimo malce bolj lokalno. Kako vidite danes občino Ajdovščina? So vrata organizacije karitas še vedno precej oblegana? Je še vedno precej stiske, ki je mnogokrat očem nevidna?

Vse naše karitativno delovanje ima vir v domačem okolju. To kar se dogaja pri nas se dogaja povsod po svetu, morda malo drugače, tudi žalostna mati v Ajdovščini ima podobne težave pri nas, kot po svetu. Brezposelen oče občuti podobne travne pri nas, kot drugod. Neljubljenim otrokom je enako težko v Ajdovščini, kot v Evropi.  Ne bom naštevala, ko pride stiska je potrebno iskati izhod, ni vedno lahko, vendar če ne poizkusimo je noč vedno bolj črna.

Danes Ajdovščina vstopa v nov dan. V nov dan je vstopila tudi večina naših občanov, ki so še pred desetimi leti imeli zagotovljeno delo v tovarnah. Težko je bilo v času, ko so naše tovarne padale kot domine. Pri Karitas smo imeli delavnice za delavce, ki niso imeli družine in so ostali v trenutku brez svojcev in brez sodelavcev, običajno tudi brez prijateljev. Ne bom pozabila starejšega možakarja iz Bosne, ki je tu pustil lepša leta svojega življenja. Dejal je: »Ne skrbi me kaj bom jedel, boli me srce in kljuva v glavi večni zakaj.«

Za materialno in finančno pomoč so vrata Karitas vedno odprta, saj še vedno letno razdelimo več kot 50 ton hrane. V vseh teh letih ni bilo naše skladišče nikoli prazno, poskrbela je Evropa, Slovenija, Ajdovščina in občani s svojim darom v košarice po trgovinah in nabirkah po župnijah. Vendar paket hrane je navadno vstopna točka za srečanje s človekom, ki ima tudi druge težave. Veliko je ljudi, ki ne zmore sproti poravnati stroškov, ki so nujni za življenje. To se zaveda tudi občina Ajdovščina in nam zaupa določen znesek, da pomagamo najbolj revnim. Veliko pove podatek, da je bilo leta 2010 pri nas 2.500 oseb, danes je ta številka 973. Je pa res, da so tisti, ki so ostali potrebni več pomoči, saj jih večino pestijo tudi druge težave, kot so bolezen, invalidnost, razdrte družine in še bi lahko naštevali. Pogovori naših sodelavk z družinami in posamezniki so velika dodana vrednost paketu hrane, oblačilom, šolskim potrebščinam.

Imamo tudi druge programe. Za otroke in njihove starše je Preventivni program za otroke imenovan Popoldan na cesti (mimogrede idejni oče tega programa je bil pokojni psiholog Bogdan Žorž in je nastal v Domu karitas na Cesti). To je Mlada karitas, ki nas opogumlja. Iz Ceste se je Materinski dom preselil v Šempeter, toda lokacija niti ni važna, pomembno je, da tudi matere, otroci in ženske iz občine Ajdovščina dobijo tam ali pa v Varni hiši mirno streho nad glavo. Žal, žal je tega še vedno preveč. Brezdomni občani so dobili svoj prostor v hiši Malorca. Ni težko ljudi sprejeti, težje jim je pomagati, da se postavijo na svoje noge. Letovanja otrok, družin in starejših v Portorožu in Soči so že dolgoletna praksa. Za razliko od severovzhodne Slovenije je pri nas manj socialno ogroženih starejših, ne vem ali je naša populacija navajena živeti bolj skromno ali pa so že v aktivnem življenjskem obdobju poskrbeli za starost, veliko pa je vredna tudi povezanost v ožji in širši družini, ki je v našem okolju dobra.

Kaj bi morda sama svetovala lokalni ali pa tudi državni oblasti? Bi morda s kakšnimi ukrepi ali dejanji lahko olajšali stisko posameznikov, pa tudi vam, ki se dnevno in nesebično trudite za pomoč drugim?

Tu ni preprostega odgovora. Za lokalno skupnost vse pohvale (ne vem ali smo nezahtevni, vendar nimamo nikoli v izobilju in nikoli premalo, hi, hi).  Glede na to, da pri Karitas v Ajdovščini delujemo na področju osnovne pomoči vsi prostovoljno in nimamo težav s plačami,  ostane vse kar zberemo ali dobimo od države in občine, za pomoč ljudem. Država pokriva stroške plač za zaposlene v Popoldan na cesti in v hiši Malorca. Poleg tega občina Ajdovščina že vrsto let pokriva izdatke za zaposlene preko javnih del. Je pa nekaj, zahteve financerjev so preozke in nimamo možnosti kdaj ravnati po 'zdravi kmečki pameti'. Žal.

Nepozabni so časi, ko je bilo uvedeno 'služenje civilnega vojaškega roka'. Koliko mladih je dobilo neprecenljive izkušnje in koliko starejših in invalidov je živelo bolj kvalitetno življenje.

Kaj bi svetovala? V lokalnem okolju bi potrebovali programe, ki bi nudili vsem zdravim prejemnikom denarne socialne pomoči, družbeno koristno delo, morda le dve, tri ure na dan, toliko da ostanejo vedno pripravljeni prijeti za vsako delo. Mislim pa, da država s 'socialno aktivacijo' preveč sredstev namenja strukturi in premalo konkretnemu delu vključenih. Samo s pogovori in delavnicami ne bo rezultatov. Bo pa potrebne še več podpore družinam in mladim, kajti to je naložba na dolgi rok.

Vaša velika »ljubezen« je tudi umetnost in kultura. Projekt Likovna kolonija Umetniki za karitas je prerasel tako občinske kot tudi državne meje, med seboj pa povezal nešteto umetniških duš. Kako sama doživljate ta projekt, ki iz leta v leto raste, se razvija in napreduje?

Umetniki za karitas so res Božji načrt, tako za tiste, ki v tem sodelujemo, kot tudi širše, saj umetnost kadarkoli in kjerkoli bogati družbo in posameznika. Ob tej priliki naj povem, da se je ideja rodila na balkonu družine Silve in Azada Karim. Avstrijska karitas je želela skupaj z nami pripravit razstavo slik, pa sva šla s takratnim ravnateljem po nasvet h ljudem, ki se na to spoznajo. In ko sem to povedala je gospod Azad vzkliknil: »kaj bi iskali slikarje po svetu, ko pa jih imamo doma«. In Hieronim na Sijem vrhu nam je na široko odprl vrata, pridružila se umetnostna zgodovinarka gospa Anamarija Stibilj Šajn, pa profesor na likovni akademiji gospod Lucijan Bratuš, veliko nasvetov smo dobili pri takratni direktorici Pilonove galerije gospe Irene Mislej, konkretno pomoč pri Primožu Breclju, pa gospod Klavdij Tutta, ki je bil na Sinjem vrhu s Slovenijo odprto za umetnost dve leti pred nami, posluha smo bili deležni tudi na občini Ajdovščina, predolga bi bila, če bi naštela vse pomočnike, in zadeva je stekla. Od vsega začetka gospa Silva Karim oblikuje kataloge, gospa Anamarija Stibilj Šajn prispeva likovno kritiko in občina Ajdovščina da denar za barve in platna. Škofijska karitas Koper pa budno spremlja celotno dogajanje. Takratni škof msgr. Metod Pirih mi je po treh letih kolonije rekel: »Zadeva je dobra, peljite naprej, vendar pazite na pozitivno stanje«

Pri projektu, ki dobesedno prerašča v gibanje Umetniki za karitas pa čutim neverjetno hvaležnost in privilegij, da lahko neuka in preprosta pomagam širiti lepoto in dobroto v isti potezi. Sem se pa veliko naučila o umetnosti in mnoge podučila o dobrodelnosti.

Bi morda vedela približno koliko umetniških del je bilo ustvarjenih znotraj teh kolonij?

Nič morda, to vam lahko povem, če me zbudite ob polnoči, imen pa je preveč, da bi lahko naštela, so pa vsa zapisana v mojem računalniku in katalogih. V vseh 24. katalogih je zapisanih 1.811 imen avtorjev, v tem času je nastalo 2.860 likovnih del, od katerih jih že več kot 2.500 v nekem prostoru sporoča o lepoti in dobroti. In največje naše delo so razstave, ki stalno potujejo po Sloveniji, vsako leto gremo v Trst in Gorico, bili smo v Sarajevu, na Dunaju, dvakrat v Rimu in trikrat v Bruslju. Skratka 320 razstav je povezalo številne ljudi in preneslo sporočilo Vipavske doline, Sinjega vrha in Karitas po svetu, saj so bili udeleženci kolonij že umetniki iz vseh celin. In vse, prav vse je bilo opravljeno prostovoljno in z veseljem. Bravo mi!

Jožica Ličen // Fotografija: Mojca Dumančič

Vaše delo pogostokrat spremlja tudi vera. Vera v človeka in vera v Boga. Kaj vam pomeni vera?

Moje življenje in delo, lepe in manj lepe stvari vedno spremlja vera. Vera je milost, ki jo dobiš, če v človeku iščeš Boga.  Mislim, da ni človeka brez vere, kajti kdo med nami ob raznih preizkušnjah ne verjame, da po dežju posije sonce. Ljudje in verniki smo različni, nekateri veliko molijo, drugi hodijo vsak dan k maši, nekaterim veliko pomeni skupinska molitev, drugi imamo raje molitev v kotičku svoje sobe, pa spet nekaterim daje moč romanje na svete kraje, mene se od zmeraj dotika zapoved Ljubezni do bližnjega. In ker je Bog ljubezen je vse jasno in preprosto. Ni pa enostavno in samoumevno.

Kako danes vidite stanje Cerkve na slovenskem in širše? Politika rada izrablja Cerkev za svoje potrebe, po drugi strani pa se Cerkev premnogokrat pogreza v lastne afere.

Nekdo je zapisal, da je Cerkev sveta in grešna. Vsi smo samo ljudje. Sama sem se kar nekaj časa ubadala z mislijo zakaj pri Veroizpovedi omenjamo Poncija Pilata, ko pa je Jezusa obsodil na smrt. Pa sem prišla do zaključka, da so tudi slaba dejanja opomini in spomini, da tega ne bi počeli.

Mislim, da se slovenska in tudi vesoljna Cerkev, tudi po zaslugi papeža Frančiška spreminja. Morda je v cerkvah kakšno nedeljo manj vernikov, vendar ne pozabimo, da so ljudje mobilni in si v nedeljah privoščijo izlet in gredo k maši tam kjer jim pač ustreza. Po moje nič narobe. V Slovenski Cerkvi imamo res manj duhovnikov, imamo pa veliko krščanskih laikov, ki zaradi svoje vere darujejo svoj čas in svoje talente. Samo sodelavcev Karitas nas je 11.000, pa prav toliko cerkvenih pevcev, pa več kot 5.000 skavtov, pa 4.500 članov ŽPS in še bi lahko naštevali.

Glede politikov pa se popolnoma strinjam, za mnoge (ne vse) so cerkveni dogodki marketinška poteza, vendar ljudje v okolju to vemo in se s tem ne bremenimo. Vse bolj velja med ljudmi »po njih delih jih boste spoznali«.

Glede afer pa nam je vsem hudo, nič ne zagovarjam, je pa res, da slovenski človek pozna krščanske vrednote, zato je ob napakah v Cerkvi odziv javnosti glede cerkvenih napak še toliko bolj buren. Vendar, ponavljam za papežem Frančiškom »kdo sem jaz, da bi sodila«

Jožica Ličen // Fotografija: Janez Ovsec

Vse vaše delo je na nek način tudi stresno. Kje sama najraje črpate moč in energijo, ki jo potrebujete za vsakdanje življenje?

Seveda je stresno, ljudje v Karitas nismo angeli, še manj svetniki. Od nekdaj mi moj značaj dovoljuje, da sprejemam vse kar pride mimo, ni pa lahko. V svetem pismu je v prilikah odgovor na vsa vprašanja, ni pa vedno tak, kot nam bi bilo všeč.  Največja podpora pa je zame družina, ko je njim lepo, je lepo tudi meni, ko njih boli, boli tudi mene. Ko smo se lani decembra poslovili od našega Cirila je z njim odšel moj prvi poslušalec in svetovalec. Vendar po petdesetih letih skupnega življenja že poznam njegove odgovore.

Vaša največja želja za prihodnost bi bila?

Bodimo pogumni in ponosni občani občine Ajdovščina in državljani naše mlade države Slovenije in stare gospe Evrope. Zavedajmo se, da je vsaka skupnost toliko močna, kot je močan njen najšibkejši člen, zato si prizadevajmo za skupno dobro.  Iščimo pot do Človeka in našli bomo pot do Boga.

Hvala.

* Naslovna fotografija: Jure Batagelj

Deli Nazaj