Vozili so v tišini. Na skrivaj so pogledovali drug drugega. Rocco je prekinil tišino: "S kje sta punci?" "S Planine sva," je odvrnila Marjana. "Do Ljubljane bi potrebovali uro zmerne vožnje. Če bi se stvari odvijale po načrtih, bi sedaj pile kavo ob Ljubljanici," je nadaljevala. Za razliko od Brede je bila Marjana  zgovorna in sproščena. "Tako bova pa iskali vlečno službo in mehanika, pa še prevoz domov. Nič od načrtovanega izleta ne bova doživeli" je razočarano rekla Marjana.

"Kar se mehanika tiče, vama lahko pomagam," se je oglasil Rocco. "Poznaš kakega dobrega?" ga je vprašala Marjana. "Jaz sem mehanik, in imam malo mehanično delavnico doma. Imam vse kar imajo veliki mehaniki," se je pošalil. "Če želita seveda, da vama jaz popravim avto," je še dodal. "To bi bilo enkratno," je bila  navdušena Marjana. "Upam,da imate telefonsko povezavo v vaši vasi," se je sedaj oglasila Breda. Do sedaj je nemo opazovala pogovor med Marjano in Roccom. Sedela je na zadnjem sedežu. Opazovala in občudovala  je okolico. Povsod zelenje. Na eni strani ceste je bil  gozd, gosto posejan s čudovitimi  hrasti , na drugi strani ceste se je leno vila reka. Premalokrat se je peljala po tej poti. Občudovala jo je, kot, da jo vidi prvič.

Po tihem je zavidala Marjani sproščenost. Tudi sama si je želela biti kot Marjana, sproščena, zgovorna. Želela je zveneti lahkotno. Vendar se je na koncu vedno slišal  resen in odgovoren glas. Tega ni mogla spremeniti čez noč. Želeti je eno, ureničiti pa čisto nekaj drugega.

Rocco je opazil Bredino zadržanost. Lastnost, ki v današnjem času  ni nasplošno cenjena, mu je bila zelo všeč. Všeč so mu bili zadržani ljudje. Nikoli ni zaupal nekomu, ki se je preveč odprl, preveč naenkrat povedal. Kaj lahko potem še ostane? Take in podobne misli so se mu podile po glavi, medtem, ko se je pogovarjal z Marjano. V vzvratnem ogledalu se je s pogledom srečal z  Bredinimi očmi, odvrnil ji je: "V naši vasi še nismo slišali za kaj takega kot je telefonska povezava," in se hudomušno nasmehnil. "Zakurili bomo ogenj in poslali dimne signale," se je še kar šalil. Breda se je zasmejala. Mogoče ga je res preveč resno vprašala. Še takrat, ko se poskušam ujeti v pogovor mi spodleti, je premelevala v sebi. "Oprosti, najbrž se je slišalo  drugače, kot sem želela," je rekla Breda. "Telefon imamo, signal tudi, v eni uri bosta rešeni iz te situacije" je odvrnil Rocco. Skoraj malo žal mu je bilo, da bo druženja konec.

Prispeli so do cilja. Breda je poklicala domov, povedala, kaj in kako jima je zagodel avto. Pred Roccovo delavnico so čakali marjaninega Volva.

Delavnica je bila majhna, čista in urejena. Bredi je bil všeč vonj vrtnic, ki se je vil iz bližnjega paviljona. Želela si je vsaj za par minut posedeti v tem dišečem paviljonu. Rocco je opazil Bredino občudovanje. Povabil ju je naj počakata do popravila v paviljonu. Breda se je udobno namestila v sedežno garnituro iz ratana. Vijoličaste blazine so se čudovito ujemale z temno sivo barvo ratana. "Rocco ima odličen okus za urejanje okolice," je potiho rekla Marjana. "Res je čudovito, udobno, dišeče,"  je zašepetala nazaj Breda. "Misliš, da je bolje, da sva tukaj, namesto v Ljubljani?" je rekla Marjana. "Ljubljana bo še danes naša" je odvrnila Breda.

Medtem je Rocco že iskal vzrok okvare na avtombilu. Napaka je bila precej očitna. Obrisal si je roke in se namenil proti paviljonu. "Punci, turbina se je pokvarila," jima je strokovno povedal. "Kaj bi to za  laike pomenilo?" ga je vprašala Breda. "Naročiti moramo nov kos," je rekel Roco."

... se nadaljuje

Kot v raju - prvi del

Kot v raju - drugi del

Kot v raju - tretji del

Kot v raju - četrti del

Deli Nazaj