Dejaven sem v več mladinskih in nevladnih organizacijah, tako doma v Vipavi oziroma Ajdovščini kot tudi v Ljubljani, zaradi česar moram že ves čas študentskega življenja med Vipavo in Ljubljano potovati vsaj dvakrat, če ne trikrat tedensko. Daleč najpogosteje potujem z avtobusom, saj so linije sorazmerno dobre - ob delavnikih skoraj vsako uro, večkrat dnevno so na voljo tudi tako imenovane hitre linije, ki po poti nimajo nobenih postankov. Slednjih se še posebej poslužujem v zadnjem času, tako da pot z avtobusom iz Ljubljane do Vipave oziroma obratno vzame eno uro, kar je primerljivo z vožnjo z avtomobilom.

Marca 2020 je izbruhnila epidemija koronavirusa in takrat smo začeli vse dejavnosti, povezane s študijem in tudi drugače, skoraj v celoti izvajati na daljavo. To je pomenilo, da mi ni bilo treba biti v Ljubljani, na kar sem osebno ves čas trajanja epidemije gledal pozitivno. Mnogi študentje so imeli težave s koncentracijo na predavanja. Sam teh težav nisem imel in lahko rečem, da sem od predavanj odnesel več, kot če bi jih poslušal v živo na fakulteti. Čeprav je bilo večkrat težko po osem ali več ur dnevno sedeti za računalnikom ob videokonferencah, pa mi je bilo odlično, da sem se izognil potovanju do Ljubljane in nazaj, da sem lahko šel vsak dan na daljši ali krajši pohod po dolini in okoliških hribih. Vezi s kolegi in prijatelji iz Ljubljane smo vzdrževali in vzpostavljali na daljavo.

Tudi v Ljubljani je, seveda, na voljo veliko možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Še posebej mi je všeč Rožnik, na katerem se lahko sprehodiš v naravi le par streljajev stran od mestnega vrveža. Na voljo je zagotovo največja izbira trgovin in storitev za prosti čas v celi Sloveniji. Če želiš, lahko greš vsako popoldne v kino, na kopanje, bovling, fitnes in tako dalje. Po mestu je dobro urejen javni potniški promet z mestnimi avtobusi, kar je ob pomanjkanju parkirišč zelo pomembno. Kot študent imam pravico do subvencionirane prehrane, ki jo v Ljubljani lahko enostavno koristim, ker je število ponudnikov veliko. V Vipavi in Ajdovščini trenutno nimamo niti enega. Najbližji je v Postojni ali Novi Gorici, kar je ob vedno večjem številu študentov v naših koncih žalostno. Nujno je potrebno, da se to ob naslednjem razpisu uredi.

Ljubljana je poleg vsega naštetega tudi poslovno središče Slovenije, tako da kariernih priložnosti tam na manjka. Čeprav sodelujem z več organizacijami v Ljubljani in tako precej časa delam tam, grem ob vsaki priliki najraje domov in delam od doma. Ko sem doma, namreč niti malo ne pogrešam hrupa in gneče, ki je v Ljubljani skoraj da ne glede na to, kje si.

Rezultat je torej ena proti nič za Ajdovščino.

Preberite tudi:

Študij na Univerzi v Novi Gorici skozi oči študentov: »Okolje je prijetno, a možnosti za izboljšave je še ogromno«

Izzivi wajduske študentke na Obali

* Naslovna fotografija: Tadej Kobal Arhiv

* Članek je bil prvotno objavljen v julijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj