Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteNovinarja Jure Tepina in Aleš Lednik, poslanec Matjaž Nemec, Kaja Batagelj, iz Grčije pa se oglaša Ana Cukijati.
Nadaljujemo z razmišljanji o begunski krizi, ki se vse bolj zaostruje in naseljuje v naših življenjih. V sredo smo na portalu Lokalne Ajdovščina objavili prvi del, danes pa zgodbo nadaljujemo. Predvsem zato, ker se poleg begunske krize odvija tudi kriza križanja mnenj, iskanja različnih teorij zarote, predvsem pa kriza sovražnega govora in nestrpnosti, ki se nato kot strah vrača nazaj v množico ljudi. Če je včasih veljalo, da se sovražni govor dogaja le v anonimnih komentarjih na spletnih portalih, je danes le ta podpisan z imenom in priimkom na Facebooku in Twiterju. Kdo je za to kriv in koliko na to vplivajo mediji? Je res tako zelo narobe, če do beguncev ali pa morda ekonomskih migrantov, gojimo odklonilni odnos? Kakšne so izkušnje ljudi, ki so bili v stiku z begunci? Je strah upravičen? Kako izgleda prihod beguncev na obalo grškega otoka Lesbos?
O svoji izkušnji z begunsko krizo ter o slovenskem odzivu nanjo, je za naš portal spregovoril Jure Tepina, novinar Pop Tv:
Sicer nisem prav veliko pomagal beguncem, prav je, da novinar ne postane del zgodbe. Sem se pa trudil, da bi naši gledalci razumeli stisko in tragedijo, ki se je in se še bo odvijala na naših mejah. Tako lahko posredno pomagaš. S strahom je pa tako, ne bi podcenjeval strahu ljudi. Strah je globoko subjektivna kategorija in kar je nekomu nekaj vsakdanjega, se drugi lahko na smrt boji. Ne obsojam ljudi, ki jih je strah drugačnosti. Žal mi je, da jih življenje ni izpostavilo vsem bogastvom našega planeta in če vse življenje gledaš le sence na steni svoje votline, te jasno strah pred drugačnim imobilizira. Tako da ljudje, ki se bojijo islamizacije se najverjetneje bojijo tega, da ne bi imeli v nedeljo goveje juhe in takšne glasbene spremljave. Pa se mi zdi, da bi z veseljem pojedli tudi kebab, če bi ga poznali. Ne gre toliko za ignoranco kot za zapečkarstvo, ki ni še nikoli peljalo ne glave, ne duha ven iz svoje doline. Ljudem pa se ne da pojasniti, da drugi ljudje niso "golazen". Kdor tako misli, naj pač misli, naloga novinarjev ni vzgajanje ljudi v tolerantne osebe. Lahko smo in moramo biti le zgled.
Begunci imajo bistveno hujše težave kot je naša nestrpnost. Prihajajo z okolja, kjer je nestrpnost že davno mimo, njihova realnost je golo preživetje v vsej krvavi brutalnosti vojne. Preživeti med raketami, bombami in noži. Tako je naša nestrpnost večja težava za nas, kot za njih. Naša nestrpnost je izgubljena priložnost. Lahko bi pokazali, da imamo na tem planetu nek smisel, smisel v skrbi za sočloveka, za nekoga, ki rabi našo pomoč. Vsak se ima priložnost v življenju odločiti, ko se zgodi nesreča - bom pomagal ali se odpeljal naprej.
V resnici verjamem, da smo Slovenci dobri po srcu, da je večina ljudi dobronamernih. Ja, veliko jih je ta čas negativno nastrojenih, ampak odločil sem se verjeti, da samo niso dobro razmislili, niso se postavili v položaj nesrečnikov. Stvari so tako enostavne, da bolj ne morejo biti. Ljudem, ki rabijo pomoč, je treba pomagat. Brez pogojev, brez vprašanj, brez posledic... Če jih tega niso naučili starši in družba, potem jih gotovo ne bomo mediji, naša naloga je le predstaviti dejstva. Se mi zdi, da nam je to precej uspelo, gledalci pa se morajo odločiti sami. Družbena omrežja pa so zgodba zase. Vsak osel se lahko skrije v senci anonimnosti, neumno pa se je s to senco ali oslom prepirati. Težko se je pogovarjati, ko argumenti niso pomembni. Zato naj ima vsako tele svoje....
Aleš Lednik, novinar, ki je svojo izkušnjo z begunci, odlično opisal že pa razmišlja takole. O svoji izkušnji, o nestrpnostnosti in medijih.
Sirska družina, ki sem jo prepeljal v Avstrijo, še zdaleč ni edina, s katero sem se srečal od konca prejšnjega tedna, ko so k nam začeli prihajati prvi begunci. V zbirnem centru v avstrijskem Spielfeldu sem srečal in se pogovarjal z ljudmi iz Iraka, Afganistana, Konga, in tako naprej. Čeprav prihajajo iz različnih razlogov, je jasno, da so mnogi izkoristili vojno v Siriji, da bi se priključili karavani, ki potuje na zahod oziroma na sever Evrope. Po moji laični oceni je del te množice dejansko ekonomskih migrantov. So med njimi tudi Kurdi, Palestinci, Romi? Mogoče, najbrž. Nemčija bo zato na primer s pomočjo fonetičnih strokovnjakov po govoru preverjala poreklo "Sirijcev" in špekulante, ki niso vojni begunci, vračala v države, od koder so vstopili v državo. Mnogi Sirijci so namreč pripovedovali, da so jim na poti, predvsem v Turčiji, trafikanti in tihotapci vzeli ali kar ukradli njihove dokumente, s katerimi so se na mejah EU identificirali kot Sirijci. Toda ne glede na to, nihče od beguncev, s katerimi sem se srečal, ni dajal vtisa, da bi šlo v čemerkoli za izstopajoče, kaj šele nevarne posameznike. Nasprotno. To so utrujeni, zbegani in dezorientirani ljudje, ki so na poti več mesecev, svoje premoženje pa s sabo prenašajo v nahrbtniku. Strah pred islamizacijo je po moje pretiran in absurden. Od celotne populacije EU je muslimanov manj kot pet odstotkov, in če jih v naslednjih mesecih EU sprejme pol milijona, bo številka še zmeraj zanemarljiva v smislu, da lahko v čemerkoli ogrozi naše "krščanske" temelje. Lahko pa razumem ta slovenski "strah" pred ljudmi iz krajev, kjer nimajo pelargonij na lesenih balkonih, tekoče pitne vode in plačljivih avtocest. Slovenci smo vajeni potovati v "eksotične" kraje, kjer je življenje načeloma poceni, ampak najraje v zaprte all-inclusive ograjene gete, kjer nam strežejo evropsko hrano po evropskih standardih. Vsa eksotika, ki jo je na tem kulturnem safariju mogoče doživeti, je potem vezana na eno štiriurno ekskurzijo na lokalno tržnico v Tuniziji, kjer je višek doživetja odprta ulična mesnica, v kateri pač mrgoli muh. Na splošno nam manjka zdrave pameti, empatije in vživetja v kožo teh ljudi. Stopite v njihove čevlje in si predstavljajte, kako bi si počutili. Jaz bi si vsekakor želel, ne pričakoval, da bi kot begunca obravnavali kot človeka v stiski. Samo to.
Mislim, da begunci k sreči ne čutijo naše nestrpnosti do njih. Z večino populacije, ki ne odobrava njihovega prostega gibanja po Sloveniji, kaj šele morebitne nastanitve pri nas, tako nimajo stika, tisti, ki smo jim pomagali, pa smo zanje zelo prijazni. Zanimivo je, da bolj kot so oddaljeni od Turčije, kjer je poleg Jordanije nastanjenih največ sirskih beguncev, bolj prijazno ravnajo z njimi, pripovedujejo. Slovenci in Hrvati smo jih, pravijo, najlepše sprejeli. Toda ne smemo pozabiti, da so ti ljudje samo v tranzitu, da Slovenija ni njihov cilj, Evropa se zanje začne v Avstriji ali celo Nemčiji. Zelo dobro vedo, vsaj, večina, kam gredo. Vsakdo ima nekje nekoga, ki ga pozna, sorodnika, prijatelja, sodelavca, soseda ... Tudi Avstrijci, po tem, kar sem videl, z njimi ravnajo zelo humano in prijazno, predvsem pa so neskončno bolje organizirani, kot smo pri nas v zbirnih centrih."
Mediji ne samo, da imamo moč, včasih zmoremo več zdrave pameti in presoje, kako bi stvari morali teči, od tistih, ki so za to izvoljeni in plačani. Je pa težava, kako to opravljamo, drži. Predvsem pogrešam več umirjenega poročanja, ob katerem si ljudje iz pripovedi sogovornikov lahko sami najbolje ustvarijo lastno mnenje. Taki izredni dogodki niso fronte, na katere pošlješ mlade, evforične, neartikulirane in neizkušene poročevalce, pač pa najboljše izkušene novinarje, kar jih premoreš. To seveda velja za mainstream digitalne in tradicionalne medije, ker imajo znanje in izkušnje. Samo najboljši uredniki lahko iz poplave pripovedi, dezinformacij, pol-informacij in rekla-kazala namigov naredijo zgodbo, ki bo kredibilna in ki bo osnovno informacijo nadgradila z analizo in kontekstom. Kar pa se družbenih omrežij tiče, če v to kategorijo prištejem še komentarje člankov s spletnih portalov, pa se bitka z nestrpnostjo ni še niti začela, kaj šele, da bi se končala. Najprej bi bilo potrebno začeti brezkompromisno kaznovati vse vrste sovražnega govora, vključno s političnim, ampak tako kot mediji nimajo dovolj moderatorjev, da bi usmerjali in filtrirali vse mogoče frustracije ljudi v imenu svobode govora, tako tudi država nima dovolj ljudi, ki bi se tega lotila sistematično. Nasprotno, zdaj hoče odgovornost za moderiranje spletnih komentarjev zakonsko prevaliti kar na medijske hiše, kar pomeni, da bi morali uredniki oziroma redaktorji presojati, kaj sovražni govor je. To tako ali tako počnejo z brisanjem žaljivih komentarjev in prijavami na Spletno oko, ni pa to njihovo delo, to je delo državnih organov. Mediji so tako v večini primerov zaprli možnost komentiranja spletnih prispevkov, ki se nanašajo na begunsko krizo, kar je edino pravilno. Za ksenofobijo, homofobijo in mizantropijo mora veljati nična toleranca.
Česa se pri beguncih bojimo in zakaj se sam tega ne boji nam je pojasnil Matjaž Nemec, poslanec Socialnih Demokratov v državnem zboru:
Beguncev se ne bojim. So ljudje, tako kot jaz, vi, moj sosed, prijatelj, sorodnik. Sobivamo pod isto streho našega planeta. Imamo različna prepričanja, barvo kože, a vendar delimo ista hotenja, želje in potrebe. Po varnosti, možnosti dostojnega življenja.
Begunski val, ki smo mu priča zadnje dni tudi v Sloveniji, je klic na pomoč ljudi, ki v strahu za svoja življenja, življenja svojih otrok bežijo v neznano. V upanju na boljši jutri. Prihajajo opozorila, da so ti ljudje drugačni. Da je med njimi tudi takšnih, ki nam želijo slabo in tega ne moremo izključiti, saj takšni ljudje živijo med nami že od vedno. Zato pa imamo zakone, ki pa morajo veljati za vse enako, ker smo pred zakonom vsi enaki.
Ko vstopamo v polje novega in neznanega so vedno prisotni pomisleki. V bojazni , da nam bo slabše. V paniki, da bomo za kaj prikrajšani. Ne dopustimo , da nam ti pomisleki razkrajajo bit naše človečnosti, humanosti, solidarnosti. Vsega, zaradi česar smo ljudje. Da smo zmožni zaslišati klice na pomoč in se na njih odzvat. Nikoli ne vemo kdaj bomo klic v sili potrebovali mi ali naši otroci.
Svoje mnenje o različnih pogledih na begunce in vplivu medijev nam je podala bralka Kaja Batagelj iz Nove Gorice:
Iz evrocentričnega zornega kota je nastale razmere najbolj enostavno le gledati, zagotovo. Ampak, moti me ta popularnost kvazi svetovljanstva in kvazi liberalizma - v stilu bolj kot si to dvoje, bolj si »in«. In moti me, da včasih ljudje govorijo o nečem brez da bi poglobljeno premislili ali pa kaj prebrali. Nekateri celo obsojajo tiste, ki imajo morda malce bolj konservativnejši pogled ali so pa pač le malce bolj, recimo temu, neumni. Resnična družbena "smetana" je zame tista, ki se zaveda, da bo v družbi vedno obstajal najboljši in najslabši posameznik. Tistega, ki je najbolj ubogi v svojem razmišljanju pa ne bo zasmehovala.
Zdi se mi, da mediji širijo strah, poleg njih pa obstajajo » opinion makerji«, ki so včasih po nepotrebnem poleg. Ljudje so verjetno prestrašeni, ker vidijo, da države in EU kot celota ne obvladajo situacije, da nismo pripravljeni niti na 300 ljudi na naši meji, kaj šele na desetkrat več njih. Poleg tega vidijo, da se beguncev ne obravnava drugače od ekonomskih migrantov. Sicer pa izkušnje iz naše bližnje preteklosti in sedanjosti govorijo, da smo Slovenci zelo dobrodelen in toleranten narod, pripravljen pomagati. Vojne na Balkanu, poplave na Balkanu, zbiranje sredstev za pomoč ljudem, ki jim zdravstvena zavarovalnica ne krije zdravljenja, darovanje krvi... Takšnih zadev je ogromno in vedno se izkažemo.
Sovražni govor na socialnih omrežjih pa je le odraz družbe. Nimamo zrelosti in hkrati premalo intelektualnega kapitala za argumentirano debato, zato je lažje nekaj navreči in nato argumentirati populistično, v pretiravanje. Sovražni govor je orožje tistih, ki so šibki z argumenti. In ga opazimo na obeh straneh. Sej tisti kvazi liberalec in kvazi svetovljan, ki žali in zasmehuje tistega, ki (po večini) iz nepoznavanja in strahu udriha čez vse po vrsti, v bistvu ni nič boljši, kajne?
Kakšno je dejansko stanje na terenu, pa nam iz prve vrste, iz grškega otoka Lesbos, poroča novinarka Primorskih Novic, Ana Cukijati.
Na severno obalo Lesbosa, med krajema Eftalou in Skala Sykamineas, dnevno pripluje med 1000 in 7000 ljudi - vsaj v poletnih mesecih, sedaj se bo zaradi slabšega vremena številka verjetno znižala. Tu ni nobenega policista ali vojaka. Begunce sprejmejo turisti z vseh koncev Evrope, ki se prelevijo v prostovoljce, ter aktivisti. Mednje se pomešajo še neki "čudni" moški, ki z oranžnimi rešilnimi jopiči - na severni obali Lesbosa jih je na plaži poleg preluknjanih gumenjakov na tisoče - mahajo proti novemu gumenjaku, ki prihaja. Ko prispe, počakajo, da begunci hitro stopijo z njega, nato čoln z nožem preluknjajo, ga izvlečejo na obalo, poberejo leseno dno ter motor in vse skupaj naložijo na manjše terensko vozilo in se odpeljejo. In ko jih vprašamo, zakaj uničujejo čolne, ko pa bi jih lahko vrnili in z njimi pripeljali še kakšno skupino ljudi iz Turčije, se le skrivnostno nasmehnejo in rečejo, da bi jih v nasprotnem primeru oblasti vrnile nazaj. A o oblasteh ni ne duha ne sluha.
Policisti pridejo na obhod šele okoli 16. ure, ko se nezakonit "promet" beguncev iz Turčije v Grčijo že konča. Tudi v glavnem mestu Mytilini in v krajih, kjer so zbirni centri, ni ne duha ne sluha o policistih ali vojaških silah, čeprav Grki zagotavljajo, da jih prav policisti tam identificirajo. Večje število policistov in vojakov je bilo v pristanišču glavnega mesta le pred dvema tednoma zaradi izgredov, ko so se želeli begunci vkrcati na linijske trajekte do Aten.
Občutki ob tem so deljeni, zlasti po nekaj dneh razmišljanja in sestavljanja dogodkov v končno podobo. Ko te ljudi vidiš od daleč v gumenjaku sredi morja in ko nato prispejo do obale, ne moreš ostati križem rok. V hipu postaneš prostovoljec, četudi se nisi zato odpravil na severno obalo Lesbosa. Pomagaš po svojih najboljših močeh. Nekatere obide slabost, drugi jočejo, tretji brezizrazno zrejo v morje, četrti se objemajo, fotografirajo ... Nekateri pa že v čolnu, ki se približuje obali, telefonirajo. Pomoč aktivistov in prostovoljcev je v tem primeru usmerjena bolj na otroke in družine. A teh ni veliko. Predvsem so med begunci mladi moški, ki so fizično dobro pripravljeni, nasmejani, nekaterim pokukajo iz žepa šopi bankovcev po 100 in 500 evrov. O njihovih mobilnih napravah, ki so boljše od marsikaterega Slovenca, so poročali že mnogi mediji. Med sabo so zelo dobro organizirani, povezani, imajo vodjo skupine, ki poskrbi, da vse poteka tako, kot je bilo načrtovano.
V osnovi so to seveda ljudje z dostojanstvom, ki upajo na boljšo prihodnost v Evropi. Ko sem glasno razmišljala, sem jih večkrat označila za pogumne. Obenem pa nekateri to dobroto prostovoljcev in aktivistov zanemarijo s tem, ko se izdajajo za Sirce, četudi to niso. Kot da bi jim kdo opral možgane, vsi vztrajno želijo v Nemčijo ali v Skandinavijo. Nek norveški novinar nam je povedal, da znaša socialna pomoč na Norveškem več kot 1000 evrov. Le kdo si torej ne bi želel tja? Mnenje o tem, kdo v resnici so ti begunci, naj si vsak bralec oblikuje sam. Enotne podobe ni. Nekateri v tem "poslu" mastno služijo ...
V Grčiji sicer ni čutiti neke večje nestrpnosti. Nestrpnost je v tem primeru popolnoma odveč. Ti ljudje niso nevarni za okolico. Ne kradejo, se ne pretepajo. So izobraženi, niso (vsi) revni. S seboj na pot so sicer sicer vzeli le najnujnejše. Največ, kar imajo s sabo, je nahrbtnik.
Ko stopijo na grška tla, so predvsem hvaležni. Nekateri Alahu, drugi aktivistom in prostovoljcem, ki jim prvi podajo roko. Predvsem pa so hvaležni Grčiji, ki jih je tako velikodušno sprejela. Četudi med prostovoljci na Lesbosu v tem času ni Grkov, najprej mislijo, da smo na obali Grki. Skozi pogovor šele spoznajo, da prihajamo iz Slovenije, Nemčije, Italije, Norveške, Nizozemske, Švice ... Večina izmed prostovoljcev je turistov na otoku, ki nesebično svoj čas, namesto poležavanja na plaži, namenijo pomoči beguncem. Nekateri s svojim denarjem nakupijo vodo v bližnji trgovini, ki jo delijo prišlekom na otok, drugi najamejo avto in z njim prevažajo begunce do zbirnih centrov, čeprav utegne to postati problem, v kolikor vmes poseže policija ... Drugi se na otok pripeljejo z namenom, da bodo pomagali beguncem.
Ko sem neki sirski družini, ki je prišla na obalo povsem premočena, ker je morala skočiti s čolna v morje, četudi ni znala plavati, ponudila oblačila, brisače, hrano, so mojo pomoč skorajda v celoti zavrnili. "Do sedaj ste storili že dovolj. Ne potrebujemo ničesar," mi je odvrnila mati, otroka pa sta nemočno pregledovala osebne stvari, ki so se jim ob tem zmočile. A z vztrajnostjo mi je uspelo, da so se le ogrnili v brisače, saj so že šklepetali z zobmi ...
Verjamem pa, da po mesecu dni upanja, čakanja (na soncu, dežju ...), s premalo spanja, hrane, pijače, osebne higiene ... in zavračanja na določenih evropskih mejah tudi beguncem popustijo živci in "udarijo nazaj". Tam občutijo največ nestrpnosti.
Foto: Ana Cukijati