Azad Karim, Kurd po rodu, že več kot tri desetletja živi v Ajdovščini in soustvarja slovensko sodobno likovno stvarnost. Njegov celotni slikarski opus je prepoznaven po svojski barvni in znakovni poetiki, kjer se prepletajo izkušnje evropskih modernizmov in vzhodnjaške skrivnostne simbolike. Rojen leta 1954 v Erbilu, v pokrajini Kurdistan v severnem delu Iraka. Zagotovo pravšnji sogovornik za današnje ne ravno rožnate razmere v svetu in obenem dober poznavalec dogajanja na Bližnjem vzhodu.

Junijske parlamentarne volitve so bile za turškega predsednika Erdogana neke vrste šok, saj so mu pokvarile politično računico, kot kaže pa so te vnovične volitve stvari nazaj postavile »na svoje mesto«, čeprav Erdoganova stranka AKP še vedno ni dobila tako željene dvotretjinske večine. Kakšen bi bil vaš komentar na izide pravkar končanih volitev v Turčiji?

Junijske volitve v Turčiji so podale realen izid. Tudi prokurdske stranke bi lahko dobile še več, vendar so se dogajale različne stvari, ki so jim to preprečile - napadi, podtaknjene bombe,... Privrženci Erdogana so igrali dokaj umazano igro, da bi si pridobili več glasov. Niti za Turčijo, niti za Kurde, niti za celo to regijo tovrstne umazane igre niso dobrodošle. Erdogan si želi postati neke vrste moderen sultan. Začel je graditi izjemno drago predsedniško palačo. Želel je eliminirati parlamentarni sistem in uvesti predsedniškega, želi postati moderni dikator. Prve volitve so bile za Erdogana šok, saj je izgubil ogromno moči. Na volitvah pred štirimi leti so mu tudi Kurdi dali ogromno podpore, ker so upali na rešitev kurdskega vprašanja, vendar se jim je izneveril. Kurdom je dovolj razprtij in nasilja, želijo si miru, sporazuma, avtonomnosti, da bi lahko začeli znova, brez nacionalističnih izpadov. Da bi se kurdsko vprašanje reševalo na sodoben način, primeren času, v katerem živimo.

Na drugi strani pa je kurdska Stranka ljudske demokracije (HDP) komaj prestopila prag parlamenta. Dobila je 10,7 odstotka glasov in le 60 sedežev v parlamentu. Stranka se je odrezala slabše kot junija, ko jo je podprlo 13 odstotkov volivcev. Kje tičijo razlogi za tak padec podpore? So morda isti kot vzpon AKP-ja?

Ne bi rekel, da Kurdi niso zadovoljni. Veliko turških nacionalistov je mislilo, da Kurdi ne sploh bodo prišli v parlament. Kurdom pa je to uspelo, četudi so izgubili kar nekaj mest v parlamentu. Potrebno se je vprašati, kaj je temu najbolj botrovalo? Napadi v Ankari in drugih mestih so gotovo vplivali na to, da se je Lirdo na teh volitvah slabše odrezal. Ljudje so bili prestrašeni in na nek način je to vplivalo na nekakšno nedemokratičnost zadnjih volitev. Vsak dan so bile v medijih novice o napadih in vse to je vplivalo na protikurdsko vzdušje pred volitvami. Nacionalistom je to dalo krila, ker so vedeli, da to lahko zelo škoduje Kurdom oz. vsemu, kar ni turško. Še vedno mislim, da veliko turških drzavljanov stremi k mirni rešitvi kurdskega vprašanja. Je pa čimprejsnja rešitev je nujna, saj se z odlaganjem samo poglablja nacionalisticno klimo na obeh straneh. Turčija potrebuje stabilnost, demokraticnost, dobro ekonomijo in brez te rešitve ne bo imela nič od tega.

Kje se po vašem mnenju sploh skriva ključ do konca vojne na JV Turčije? Je nova državljanska vojna v Turčiji precej verjetna, ali pa se ji bo država vendarle izognila?

Situacija morda nakazuje na državljansko vojno, vendar veliko turkov stremi h mirni rešitvi. Erdoganova stranka ima veliko sedežev v parlamentu in lahko prepreči poglabljanje nacionalizma in prispeva h moderni in sprejemljivi rešitvi odprtih vprašanj, tudi o Kurdih. Na drugi strani pa bo v primeru povečevanja moči nacionalizma, ki hkrati prispeva h nasilju in hujskanju vojne proti vsem frakcijam kot je PKK, vojna neizogibna. Jaz upam na mirno rešitev. Vsak narod im pravico, da živi svobodno in v miru.

Naši bralci verjetno niso dovolj obveščeni o tem zakaj sploh prihaja do nasilja in vojn med Turčijo in Kurdi. Bi morda lahko na kratko opisali zakaj so razmere takšne kot so. Stvar verjetno ni le črno bela?

Zgodovinsko vpogled razkrije, kako so si po razpadu otomanskega cesarstva (kjer se je nahajala tudi pokrajina Kurdistan) veliki narodi, kot so Angleži in Francozi, razdelili to regijo. Vsak je želel svoj kos in to so naredili, kot bi rezali vsak svoj kos torte. Če na primer pogledate meje med Sirijo in Irakom, boste videli ravne črte, razen tam, kjer so gorata področja. Kurdistan so tako razdelili med 4 države: Sirijo, Irak, Iran in Turčijo. Največji delež Kurdov je pristal v Turčiji. Kurdom je bila obljubljena avtonomnost znotraj Turčije. Kurdi so ogromen narod, ocenjujejo, da jih je več kot 40 miljonov, in še vedno so razdeljeni med 4 države. Kurdi so se ujeli v zanko teh držav, ki negujejo vsaka svoj nacionalizem. Na primer,  v turški ustavi je bilo zapisano, da v Turčiji zivijo samo Turki, v sirski pa so zapisali, da tod živijo samo Arabci. Do zadnjega Kurdi v Siriji niso imeli osebnih izkaznic, razen v primeru, da so se deklarirali za Arabce. Ko so se začeli Kurdi boriti za svoje pravice, tudi z orožjem, so nekje uspeli bolj, drugod manj ali sploh ne. Med Kurdi in Turki je še vedno prisotno nasilje in sovraštvo. Doker mirno reševanje sporov ne bo možno, bosta obe strani na slabšem. Najbolj pa bo seveda na slabem civilno prebivalstvo.

Kakšen je vaš pogled na begunsko krizo, na njen in izvor in prihodnost le te?

Turki so sprejeli 2 miljona beguncev, ki živijo večinoma v begunskih taboriščih. Do sedaj so ti ljudje čakali na mednarodno posredovanje v njihovih državah, da bi se lahko vrnili domov. V teh begunskih taboriščih so razmere neznosne, nekateri so v teh razmerah živeli po več let in se naposled odločili oditi. Tudi Turki so jim dali zeleno luč za odhod. Oblasti vedo za vse tihotapce v Izmirju in ne naredijo nič, da bi zajezili njihovo početje, ker jim je v interesu, da begunci odidejo. Begunci si želijo samo normalnega življenja brez nevarnosti. To je kriza velikih razsežnosti. Vsaka država, ki jih sprejme, ima tudi dolžnosti zanje pravilno poskrbeti. Tega problema se na žalost ne rešuje enotno. Že samo, če bi bilo zanje lepše poskrbljeno v taboriščih, ne bi tako množično odhajali na te nevarne poti. Begunski problem ni to, da države spejmejo okoli pol milijona ljudi temveč bo nastal šele, ko jih bo tri ali štiri milijone. Menarodna skupnost bi morala že davno posredovati v teh regijah, ker niti frakcije na bojiščih v teh regijah niso več enotne. Dokler ne bo tega posredovanja, se ljudje ne bodo želeli, niti mogli vrniti na svoje domove.

Kakšna je po vašem mnenju resnična nevarnost za svet Islamska država? Obstaja način s katero bi se jo zaustaviilo, oziroma morda celo uničilo?

Težko podam mnenje glede tega, ker lahko zanenkrat samo ugibam, kdo stoji za vsem tem. Lahko so fanatiki, lahko da so plačanci. Po tem, kar vidim v medijih, si težko ustvarim enotno mnenje.

Vaš rojstni kraj Erbil je le 70 kilometrov oddaljen od ozemlja, ki ga že zavzema ISIS. Verjetno ste precej na tekočem z dogajanjem v tistih krajih. Kako poteka življenje s tako nevarnostjo skoraj na dosegu roke?

Ljudje se seveda bojijo, vendar neposrednih posledic ne čutijo, saj idencidentov v tem kraju ni bilo. Kurdi ne bodo pustili, da v borbi proti ISISu izgubijo še več ozemlja, zdaj si ga jemljejo nazaj. Ekonomsko pa se je s prihodom ISIS-a v Irak situacija v mojem rojstnem kraju precej poslabšala. Veliko denarja je bilo pokradenega, Isis je od iraške vojske zavzel veliko orožja. Dotok kapitala se je zmanjšal in ljudje postajajo nestrpni in nezadovoljni. In vse to v državi, zelo bogati z nafto.

Verjamete v srečen konec  te problematike?

Verjamem v srečen konec. Računam na to, da bodo narodi znali med saboj rešiti vseodprte probleme in da bodo agonijo končali enkrat za vselej. Scenarija sta dva: Ali se bodo med seboj pobili ali začeli z mirnim reševanjem. Sam upam na slednje.

Hvala.

Deli Nazaj