V Bruslju te dni spremljamo nadrealistično stanje, vojaški oklepniki se vozijo  po centru mesta, zaprte so šole, zaprti metroji. Celotna Evropa išče Salaha Abdeslana in se po drugi strani skriva pred njim. V sredo naj bi se življenje v Bruslju vendarle pričelo vračati v vsakodnevne tirnice in se pripravljati na božične ter novoletne praznike. S prestolnico Belgije, jedrom evropske unije, ima mnogo izkušenj Andrej Černigoj, domačin, ki že več let deluje v pisarni slovenskega evro poslanca Lojzeta Petrleta. Predstavil nam je svoj pogled na Bruselj danes, na težave, ki se vlečejo iz preteklosti in zakaj je ravno Bruselj postal valilnica džihadistov in hkrati današnja prva tarča.

Sam si mnogo časa služboval v Bruslju, še vedno se  precej vračaš v prestolnico evropske unije. Kakšni so tvoji občutki, danes, ko verjetno v medijih spremljaš dogodke, ki so mesto popolnoma ohromili in se je vanj naselil strah?

Najprej želim vsem bralcem en lep pozdrav. Paris in Bruselj sta zame mesti, kjer se počutim domače, čeprav življenje brez Vipavske doline si težko predstavljam. Zatorej sem bil še toliko bolj pretresen nad zadnjimi dogodki, ki so se zgodili v teh dveh evropskih prestolnicah. Ampak življenje teče naprej. Dnevno spremljam vse novice v medijih, vedno večjo veljavo obveščanja pa ima tudi twitter. Čeprav je mesto malce ohromelo, trdno verjamem, da se bo stanje že naslednji teden normaliziralo. Seveda me skrbi za prijatelje, da se jim ne bi kaj pripetilo. Ker iz medijev velikokrat prepoznam ulice, kjer so se dejansko napadi zgodili. Ravno naslednji teden se odpravljam v Bruselj in moram priznati, da me dogajanje malce skrbi. Čeprav stanje tudi pred napadi ni bilo najbolj rožnato. Vedelo se je v katere okrožja zvečer bolje, da ne hodiš sam  in ta paradigma ni veljala samo za Bruselj, ampak za skoraj vsa velika evropska mesta.

Si  v stikih s kolegi, prijatelji, ki v Bruslju živijo in delajo? Kakšen je njihov pogled na belgijsko prestolnico, polno vojakov na ulicah?

S prijatelji in sodelavci, ki živijo in delajo v Bruslju sem v stikih, ampak pogosteje kot običajno. Njihov pogled na današnji Bruselj  se v bistvenih pogledih ni veliko spremenil. Njihov delovni urnik je od jutra do večera. Se pa pozna pri naravi dela. Njihovi nadrejeni so jim dovolili delati veliko več od doma. Če ni potrebno priti v pisarno, tega ne zahtevajo. So pa bolj pozorni pri prihodu in odhodu iz službe. Izogibajo se kritičnih metro postaj, poskušajo se izogibati množicam.  Pri vsaki negativni zadevi, lahko najdeš tudi pozitivne, saj ljudje več hodijo v naravo, se družijo z svojimi domačimi in prijatelji, predvsem pa se več pogovarjajo med sabo.

Molenbeek je najbolj zloglasna četrt v Bruslju in je v teh dneh neprestano tarča policijskih racij. O njej mediji pišejo, da gre za državo v državi. Si jo kdaj obiskal? Kakšno mnenje imaš o tej četrti?

Molenbeek je sinonim za arabsko četrt v Bruslju in tam je arabska skupnost najbolj skoncentrirana. Čeprav so manjše arabske in druge skupnosti skoraj v vseh predelih Bruslja. V Molenbeeku sem že večkrat bival, ker je zelo blizu samega mestnega centra, ki je 15 minut  peš oddaljen, cene pa so zelo ugodne. Moram priznati, da v njem za daljše obdobje ne bi šel živeti, ker ponoči ni najbolj varneje pohajkovati oz. teči. Žal je policija tej in še kateri drugi četrti preveč gledala skozi prste. Policija je posredovala le ob najhujših zločinih, drugače pa so poskrbeli, da se skupnosti ne bi širile iz danih četrti. Ljudje so preprosto počeli skorajda vse, kar so želeli. Čeprav so pravila in procedura v Belgiji zelo stroga, se jih Arabci in druge skupnosti večinoma niso držali. Pri tem pa jim je šla na roko tudi policija, ki 15 let ni izvajala preventivnih ukrepov in tako dopustila, da so v Bruslju velikokrat živeli ljudje za katere ni nihče vedel. Samo za informacijo naj povem, sam, ko sem delal več kot 3 mesece v Bruslju (čeprav sem državljan Slovenije in Evropejec) moral po 3 mesecih zaprositi za belgijsko bančno kartico. S tem pa je povezano veliko malih zgodb, od tvojega imena na poštnem nabiralniku do obiska policije pri tebi doma, ki to potrdi.

Zakaj po tvojem mnenju, urejena država kot je Belgija, sploh dopušča, da se v njenem samem drobovju, nahaja valilnica džihadistov, ki danes morda predstavljajo največjo grožnjo Evropi?

Moje mnenje je zelo preprosto. Pravila so zato, da se jih spoštuje. Žal velikokrat druge skupnosti gledajo Evropo z velikimi očmi samo zaradi tega, ker ima poskrbljeno dobro socialno politiko. To je še posebej razvidno v Bruslju in s tem v Belgiji, kjer je socialna politika enih boljših v Evropi. In tukaj vidim, da tako imenovana podpora velikokrat ne doseže pravega učinka, ampak meni se zdi, da ravno nasprotno, ustvarja še večje probleme. Po mojem mnenju je tukaj delo policije in s tem javno mnenje bilo napačno že od samega začetka. Ker je bilo javno mnenje, da so v tujih skupnosti največji problem revščina in socialna izključenost se je na drugih področjih veliko popustilo. In tukaj nastane velik problem pri nacionalni varnosti. Če nisi dosleden in pravila ne veljajo enako za vse, kmalu nastane kaos. S tem ne trdim, da so vsi Arabci teroristi oz. džihadisti, ampak da obstaja varnostni problem, če lahko človek neopaženo pride v Evropo in tukaj tudi biva. To se mora spremeniti. Jaz tudi ne morem oditi v Ameriko brez vize. 

Čar velikih prestolnic je tudi multikulturnost, mešanje različnih ras, kultur in navad. Si kdaj v Bruslju zaznal nestrpnost do manjšin, ki se danes veča in veča?

V vsakem velikem evropskem mestu imamo ogromno manjšin, ki si s skupnim prebivanjem v tujini skušajo olajšati življenje. Če bi trdil, da ni nestrpnosti v Bruslju bi se zlagal. Ampak ta nestrpnost je povsod. Nestrpnost najdemo med bogatimi, srednjim slojem in revnimi. Pa tudi Belgijci/Bruseljčani niso veseli nad nami/ostalimi državljani Evrope, ker smatrajo, da jim odžiramo delavna mesta v Evropski uniji. Žal je nestrpnost greh sodobnosti saj tudi tisti, ki nimajo veliko so v Bruslju nestrpni nad organiziranimi reveži in (oprostite izrazu) invalidnim osebam iz držav vzhodne Evrope. Tudi med Slovenci najdemo danes po tragičnem dogodku osebe, ki me sprašujejo ali bodo prenočili v delu Bruslja kjer ni Arabcev.

Bi pa na drugi strani našel tudi veliko nestrpnosti v Bruslju do Evropejcev. Manjšine se ne želijo vključiti oziroma socializirati, kar se že kaže kot velik problem v osnovnih šolah, kje se že velikokrat ne govori v uradnih jezikih ampak v jeziku manjšine. Drugi problem, ki ga jaz vidim je to ali lahko sploh govorimo o manjšini, ki obsega 25 procentov vseh prebivalcev Bruslja. In tako velika skupnost že narekuje življenje v Bruslju. V moji četrti mesnice niso prodajale svinjskega mesa, ker če bi ga bi izgubili muslimanske kupce. Nekaj let nazaj smo ostali v Bruslju na glavnem trgu brez božičnega drevesa.  

Bo prisoten strah pred naslednjo potjo v Bruselj oziroma kako naj se po tvojem mnenju prebivalci Evrope obnašamo do nenehnih groženj terorizma?

Ponovno odrinem v Bruselj v ponedeljek, konec meseca in ne čutim nobene nevarnosti. Mogoče bom bolj pazil in več uporabljal taxi prevoze. Menim, da bi vsi prebivalci morali stopiti skupaj in nevarne posameznike predati policiji. Ti posamezniki nimajo nič opraviti z religijo, ampak jo izrabljajo v svoje interese.

Verjameš v moč in sposobnost evropske politika, da bo znala uspešno rešit to napeto vojno uganko?

Kot prebivalec Kukovž, Vipavskega Križa, Wajdušne, Vipavske doline, Slovenije in Evropejec verjamem v projekt Evropske unije. Zavedam se, da ima svoje napake, ampak napake moramo skupaj popraviti in iz njih narediti nekaj dobrega. Evropska politika smo vsi mi, skupaj enotni in neponovljivi. S takim razmišljanjem smo kos rešiti vsako še tako težko težavo.

Hvala.

Foto: Andrej Černigoj Facebook

Deli Nazaj