Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteNadaljujemo naš sprehod po evropskih prestolnicah. O strahu in multikulturnosti na ulicah Berlina, Ženeve in Dunaja. Lea Bradaševič, Matevž Červ in Maja Velcer.
So evropske prestolnice še vedno vredne našega zaupanja? Mediji nas iz minute v minuto bombardirajo z novicami, ki v nas največkrat pustijo strah in preženejo voljo, do obiska katere izmed prepoznavnih avenij velikih mest. Kljub vsemu pa je verjetno najboljša rešitev za premik na bolje, živeti življenje naprej takšno kot je nekoč že bilo. Zato nadaljujemo našo zgodbo današnjih dni v evropskih prestolnicah.
Za začetek se odpravimo v Berlin, v Nemčijo, v državo, ki je danes verjetno najbolj deli mnenja nas Evropejcev. Lea Bradaševič, arhitektka, ki živi v nemški prestolnici, o strahu na ulicah Berlina, o nestrpnosti do manjšin in morebitni vrnitvi domov. »Ne, v Berlinu te dni ne čutim prav nobene napetosti na ulicah. Strah proizvajajo predvsem mediji. Če se navkljub nujnosti dobivanja novic zavedamo njihove pristranskosti je vzrokov za histerijo malo. Vsekakor pa je potrebna pozornost. To zagotovo drži. Prav tako ne občutim nikakršnega strahu, ko se odpravim ven ali pa ko obiščem katerega izmed mnogih dogodkov, ki se vsakodnevno odvijajo v Berlinu.Tudi v Berlinu je seveda izrazita prisotnost multikulturnosti, kljub vsem nedavnim dogodkom pa nisem zasledila prav nobene povečane nestrpnosti do manjših. Zato tudi sama nikakor ne razmišljam o vrnitvi domov zaradi preteklih dogodkov, Berlin je čudovito mesto ravno zaradi svoje multikulturnosti. Pa še Angela nas brani, mar ne?«
Po svoji multikulturnosti je že od nekdaj poznana Švica, kjer je mešanje različnih ras morda celo najbolj izrazito izmed vseh držav Evrope. V Ženevi trenutno prebiva Matevž Červ, zaposlen v CERN-u.
"V teh mesecih živim na relaciji Ženeva - Dunaj. Reči moram, da zunaj nisem zaznal kakšne spremembe. Se pa ljudje pogovarjajo o tem, tudi mladi. In se zavedajo, da se je tokrat zadeva zgodila čisto blizu nas. Nekateri, s katerimi sem se pogovarjal, so imeli svoje bližnje v Parizu v času napadov. Zaznati je tudi povečanje števila varnostnikov na francosko-švicarski meji in tudi na vhodih v CERN.
Ne bi mogel reči, da me je strah ali da mi je nelagodno. Ti napadi so grozni in mi je žal za vsako po nepotrebnem izgubljeno življenje, ampak k sreči je verjetnost takega dogodka neznatno majhna. Prav tako nisem zazal nestrpnosti ali sumničavih pogledov med ljudmi . Zdi se mi, da se povečini zavedamo, da je cilj takih napadov razdvajanje ljudstva in s tem slabljenje naše družbe. Zato se ljudje izogibajo nestrpnosti. V Ženevi, ki je središče Združenih Narodov in številnih drugih mednarodnih organizacij, se tako mišljenje nekako tudi pričakuje.
Kljub vsem nedavnim dogodkom ne razmišljam o vrnitvi. Tu lahko udejanjam svoje ambicije in mislim, bo tako ostalo še nekaj časa".
Ena izmed nam bližnjih prestolnic je Dunaj, prestolnica Avstrije, ki je zadnje mesece precej na udaru migrantov in beguncev iz bližnjega vzhoda. O tem kakšno je danes življenje v Avstriji poroča Maja Velcer, mlada pisateljica, ki prebiva na Dunaju.
"Nekako kljub vsemu kar se dogaja, na Dunaju ljudje živijo naprej in brez posebnega strahu. Podzemna na Dunaju bi na prvi pogled lahko bila idealna tarča za teroriste, saj za vstop na podzemne vlake ne potrebuješ vozovnice, ki bi jo na primer vtaknil v avtomat za odpiranje dostopa do postaj (kot je to običajno za Pariz in London). Pa vendar ni opaziti, da bi ljudje redkeje koristili podzemno ali katerikoli drugi javni prevoz ali, da bi prestrašeni hodili po cesti. Ne nazadnje se je nemogoče odpovedati vsakdanjemu življenju zaradi strahu, da se bo mogoče nekaj zgodilo. Poleg tega je Dunaj relativno varna prestolnica, kriminala je že na splošno zelo malo v primerjavi z drugimi velikimi mesti in mislim, da ljudje preprosto verjamejo v usposobljenost dunajskih varnostnih sil. Včasih imam sama sicer pomisleke a ne morem ravno reči, da me je strah. Mislim, da gre za podoben psihičen učinek kot takrat, ko sedeš v avto, pa čeprav veš, da se vsak dan po svetu zgodi tisoče smrtnih nesreč. Nekako si mislim, da se ne more zgoditi prav zdaj, prav meni, ravno na mestu, kjer se bom nahajala. In tudi vzdušje med ljudmi je mirno. Strahu ni občutiti in zato poteka vsakdanje življenje naprej. Lahko bi rekla, da so pomisleki prisotni nekoliko bolj kot pred nekaj meseci, predvsem kadar v vlak na primer vstopijo ljudje, ki so na videz podobni tistim, ki izvajajo teroristične napade in grožnje. Toda na koncu koncev, kaj pa lahko v takšnem trenutku narediš? Verjameš, da bo vse v redu tako, kot je bilo že tisočkrat v takšnih situacijah. V velikih prestolnicah je multikulturnost tako obsežna, da je nemogoče prepoznati človeka, ki bi morebiti lahko škodoval soljudem, ne glede na raso. Po drugi strani pa, moraš živeti vsakdanje življenje, moraš opravljati obveznosti in nekako veš, da je nesmiselno odpovedovati se brezskrbnosti samo zaradi možnosti, da prav tisti dan umreš v eksploziji. Nekako globoko v sebi veš, da so možnosti za to enake tistim, da se zaletita dva vlaka, da te povozi avto ali da strmoglaviš z letalom. Nikoli ne moreš biti "dovolj" previden, da bi lahko preprečil karkoli, ne da bi pri tem nehal živeti "normalno" življenje.
Dunaj je od nekdaj poln različnih kultur in ras, vendar med ljudmi na ulici ni zaznati bistvene nestrpnosti. Nekoliko bolj je bila nestrpnost očitna pri nedavnih krajevnih volitvah, ko je skrajna desna stranka, tudi na Dunaju prejela zelo veliko količino glasov. Slednja stranka je v svojih predvolilnih kampanjah zelo odkrito oglaševala nestrpnost do tujcev in "napačnost" odprtih meja za migrante (begunce). Generalno gledano je veliko ljudi prestrašenih in si želijo, da bi njihova vlada bolj nadzorovala situacijo z množičnim prihajanjem tujcev, ki so povsem druge kulture in načina razmišljanja. O nestrpnosti do manjšin je zdaj morda še preuranjeno govoriti, poleg tega gre trenutno predvsem do pomislekov v zvezi z muslimanskimi skupnostmi, ki pa na Dunaju niti niso tako v manjšini. Bomo videli kaj bo pokazal čas.
Dunaj je čudovito mesto in potrebno je poudariti, da ni tako veliko kot so morda London, Pariz in Berlin. Je obvladljivo in dovolj intimno, da se tudi Slovenec lahko počuti udobno, poleg tega pa je dovolj blizu domači Sloveniji. O vrnitvi domov zato ne razmišljam, saj me doma ne čaka nič boljšega, razen morda prijateljev in družine. Tudi Slovenija ni povsem varna pred terorističnimi napadi ali uličnimi nasilji, ki jih morda lahko sčasoma prinese neobvladljiv val migrantov, ki s seboj nosijo popolnoma drugačne običaje in načine življenja, kot jih poznamo Evropejci. Lahko bi rekla, da se ob misli na najbolj črni scenarij v prihodnosti, na Dunaju počutim celo bolj varno kot v Sloveniji. Toda, če odmislim pomisleke v zvezi s terorističnimi grožnjami, je Dunaj mesto, ki ponuja življenje v vsej njegovi polnosti in tega si ne želim zapustiti".
Foto: Alexander Rentsch