Na zahodu je ND Primorje sezono v tretji slovenski nogometni ligi začelo s porazom na domačem Mestnem stadionu Ajdovščina proti ekipi Kopra. Jesenski del sezone so prav tako s porazom zaključili v Mirnu s tekmo proti Adrii. S petimi zmagami, devetimi porazi in dvema neodločenima izidoma v prvem delu sezone so zasedli šesto mesto. Za obstanek v tretji ligi v naslednji sezoni je Primorju potrebna visoka uvrstitev, saj se centralni in zahodni del lige združita v 3. SNL – Zahod, severni in vzhodni del pa v 3. SNL – Vzhod. V zimskem premoru so vodilni v upravi kluba začutili, da je ekipa potrebna okrepitev in pripeljali nekaj za tretjo ligo odmevnih okrepitev z otrokom Primorja Amelom Džuzdanovićem na čelu. Cilj trenutnega vodstva je ne le obstanek v tretji ligi, ampak tudi napad na drugo ligo in potem na prvo. Klub se ni vedno le boril za prvo ligo, dolga leta je v elitni druščini tudi tekmoval. Danes nogometno društvo, pred propadom pa nogometni klub, je v prvi ligi tekmoval od sezone 1993/94 do sezone 2008/09, eno leto po izpadu je preživel v drugi ligi, 2010/11 pa zopet v prvi. V letu 2011 je NK Primorje, kot smo ga poznali skoraj dve desetletji, propadel. Propadel pa ni le klub, ampak tudi njegov glavni sponzor, Primorje d. d. Tako je bila žalost prebivalcev Ajdovščine podvojena, saj je bilo gradbeno podjetje simbol industrijsko močne in stabilne Ajdovščine, ogled tekem nogometnega prvoligaša pa ponos navijačev in športna razvedritev ob vikendih.

NK Primorje

Kako sta se začela ljubezen do nogometnega kluba in njegov vzpon po osamosvojitvi, sem se pogovarjal z nesporno največjo legendo Primorja, Borivojem Lučićem.

Za Ajdovščino je prvič slišal, ko je med služenjem vojaškega roka za malico prejel Fructalov Dvojni C in na embalaži prebral 'Fructal Ajdovščina'. Vse kar je vedel pred prihodom v mesto burje, je bilo, da imamo Ajdovci okusen sok. Leta 1992 se je na območju današnje Bosne in Hercegovine začela državljanska vojna, ki ni obšla niti Borivojevega rodnega mesta Mostarja. V tistem trenutku je imel pred očmi odločitev, da vzame puško in gre v boj ali vzame torbo in odide iz ljubljene Hercegovine. Izbral je slednje. V Mostar se je vrnil po igranju v Združenih državah Amerike v Clevelandu in St. Louisu, v želji, da kariero konča v mostarskem Veležu, klubu, v katerem je začel nogometno pot in za katerega navija od malih nog. Žal mu je vojna prekrižala načrte in, kot mi je dejal, se življenje večinoma ni odvilo po njegovih načrtih. Tako sta z ženo morala iskati nov dom zunaj meja Bosne in Hercegovine in ga našla v Sloveniji. Najprej je bival v Ljubljani in prijatelje spraševal, če kdo pozna klub, ki bi bil zainteresiran za njegove nogometne usluge. V Slovenijo je prišel tik pred koncem prestopnega roka, ko so prvoligaški klubi že imeli zapolnjen igralski kader in tako je pristal v Ajdovščini, v drugoligaškem Primorju. Takrat je istoimensko gradbeno podjetje že bilo glavni sponzor, kar pomeni, da denarja ni primanjkovalo. Primanjkovalo pa je kvalitetnih igralcev. Ob prihodu Lučića z bogatim znanjem in izkušnjami so ekipo večinoma sestavljali igralci, ki jim je nogomet predstavljal obstransko dejavnost. Časa so ob delu imeli zelo malo in tako se je na prvem Lučićevem treningu zbralo vsega pet igralcev. To je bila žalostna realnost Primorja. Prihod v tako okolje je profesionalcu predstavljal poklicni šok. Temu šoku je prispeval tudi prihod iz Mostarja s 120 tisoč prebivalci v dvajsetkrat manjšo Ajdovščino. Oprema, infrastruktura, osebje in upravljanje s klubom je bilo na nivoju druge lige, kar je bilo daleč od tega, česar je bil Borivoje navajen. Kot igralec v zatonu kariere je kolebal med odhodom iz Ajdovščine in nadaljevanjem kariere s Primorjem. Napredek kluba je bil iz dneva v dan vidnejši in vedel je, da lahko na nivoju igre v drugi ligi odigra še kar nekaj sezon profesionalnega nogometa, kar v boljših ligah ne bi bilo mogoče. Odločil se je, da bo ostal v Vipavski dolini in tako se je začela zgodba NK Primorje in rojstvo legende kluba.

Poleg Lučića se je takrat v klub vrnila tudi druga legenda kluba, Adrijan Fegic, ki pa je bil ob prihodu v zrelih nogometnih letih. Čeprav na zelenici ni sijal kot v dresu hrvaške Rijeke in francoskega prvoligaša Nancyja, pa je bilo njegovo nogometno znanje nesporno in več kot dovolj za drugo slovensko ligo. V tandemu sta z Lučićem slalomirala med drugoligaši in Primorje je sezono 1993/94 igral v prvi slovenski ligi in jo končal na 12. mestu med šestnajstimi prvoligaši.

Rivalstvo med vodilnimi ljudmi v gradbenih velikanih, Primorju in SCT-ju, takratnemu glavnemu sponzorju Olimpije, se je preneslo tudi na nogometna igrišča. Tako so se v Primorju leta 1994 odločili v klub vložiti več denarja kot do tedaj. Pripeljali so več igralcev in taka je bila nova filozofija kluba. S tem se je začelo zanemarjanje mladinskega pogona, kar se je pričelo poznati čez nekaj let. Težave se je reševalo le z denarjem, kar je vedno le kratkoročna rešitev. Pojavil se je finančni problem, saj je bilo prihajajoče igralce treba tudi mastno plačati.

Vendar pa so z dobrimi igralci prišli tudi dobri rezultati in vloženi denar ni bil zaman. V sezoni 1996/97 je NK Primorje osvojil naslov jesenskega prvaka. Drugi Maribor je v zimskem premoru vložil denar v prestope in okrepil svoje moštvo. Temu Primorje ni moglo slediti in tako je sezono končalo za Mariborom s petimi točkami zaostanka. Drugo mesto je vseeno pomenilo zgodovinsko udeležbo v Evropskem tekmovanju. V predkrogu so Ajdovci najprej izločili ekipo Luxembourga in se po tej tekmi pripravljali na tekmo proti AIK Solna iz Stockholma. Prvo tekmo na Švedskem so Ajdovci dobili z 1:0. Povratna tekma se je odvila jeseni leta 1997 v Ajdovščini in s tem povezano anekdoto mi je zaupal Borivoje. Trening pred tekmo so Švedi opravili na glavnem igrišču in po treningu je trener gostov, Erik Hamren, zadovoljen z igriščem, vprašal pristojne, zakaj treninga niso opravili na igrišču, kjer se bo odvila tekma. Dobil je odgovor, da je glavno igrišče prav to, na katerem so pravkar opravili trening, in ob odgovoru je bil seveda začuden nad kapaciteto stadiona. Anekdota prikaže očitno razliko med takratno zmogljivostjo klubov, je dejal Borivoje, in dokazuje velik dosežek Primorja. Z zadetkom Mladena Rudonje v stodvajseti minuti za 1:1, pred tri tisoč navijači, so Ajdovci izločili kraljevi AIK. Za mirne Švede, kot jih je označil Lučić, je bil izpad proti malčku pravo razočaranje. Navijači AIK-a so se razjezili na svoje igralce, ki so se še nekaj časa po izpadu skrivali pred javnostjo. Ta preboj v evropskem pokalu je zaenkrat največji uspeh ajdovskega Primorja.

NK Primorje

Z dobrimi rezultati je prišla tudi podpora publike. Navijaško skupino (Black) Red Devils se je prvič lahko glasneje slišalo in resno začutilo v Kranju na povratni tekmi pokala med Primorjem in Triglavom. V Ajdovščini se je tekma v težkih deževnih razmerah končala z 2:2, kar naj bi ustrezalo gostom, saj domača tekma navadno pomeni večjo podporo s tribun. V šestkrat večji Kranj se je na tekmo podala skupina ajdovskih navijačev. Na prizorišču se je Ajdovcev zbralo še vsaj enkrat toliko kot Kranjčanov, je dejal Borivoje, ki ta dogodek vidi kot prelomen za skupino navijačev. Sinovi burje so na krilih glasne podpore premagali Triglav z 1:0 in priigrali napredovanje. Duh navijanja s te tekme se je prenesel na naslednje tekme Primorja in navijaška skupina je zaživela in pokazala, da obisk v Kranju ni bil le naključje.

V času Lučićevega igranja v Ajdovščini je dres Primorja oblekel tudi njegov brat Trivko, o katerem je anekdoto na kamero ujela takratna lokalna televizija. Ta naj bi po odlični predstavi – ob zadetku je tudi asistiral – na opazko novinarja, da mu do popolne predstave manjka le še malo več teka, dejal, da bi, če bi več tekel po igrišču, verjetno igral za klub najvišjega ranga in ne za Primorje. Ta anekdota nam ne govori o nizki ravni igre v Primorju, ampak o kvaliteti nogometašev, ki so kdaj oblekli rdeče-črni dres. A niso vsi igralci dosegli maksimuma glede na svoj talent. Kot nekoga, ki je imel po mnenju Borivoja potencial za italijansko Serie A, velja omeniti Romana Obilinovića. Čeprav je od njegovega odhoda minilo sedemnajst let, je Romano še vedno v zgodbah ajdovskih nogometnih navdušencev. Ljubitelj občinstva, ki je igral le eno sezono v Ajdovščini, je s svojo disciplino delal nemalo skrbi trenerjem in upravi kluba, vendar to publike ni motilo, saj je s svojimi predstavami na igrišču pokazal, da je vreden potrpežljivosti in posebnega tretmaja. Imel je dober strel z obema nogama, bil je fizično in karakterno močan, se spominja Lučić, takratni pomočnik trenerja. Po njegovem mnenju je bil Obilinović najboljši igralec, ki je kadarkoli zaigral za Primorje, seveda je skromno pozabil omeniti svoje ime. Če se kdo ne strinja z Borivojem, pa se z dejstvom, da je Obi, kot so ga klicali navijači, najbolj markanten igralec Primorja v njegovi zgodovini, mora strinjati.

Lučić je za Primorje igral med letoma 1992 in 1999. Po končani karieri je začel trenerski posel zato, kot je dejal, ker ni mogel več igrati. Biti trener je najbližji poklic igralcu. Čeprav je trenirati druge bolj stresno, rad dela nekaj, v čemer ima največ znanja. Trdi, da je imel v obdobju igranja za Primorje dobre trenerje in sam sem prepričan, da bi tudi on nadaljeval tradicijo, če bi kdaj prevzel ajdovski klub. Lučić dodaja, da bi z veseljem treniral svoj najljubši slovenski klub. Verjame v sedanjo upravo in meni, da so na dobri poti do zastavljenega cilja. Mesto Ajdovščina je vzel za svoje, všeč mu je njegova majhnost in to, da za opravke ne potrebuje avtomobila. V Ajdovščini mu je življenje teklo bolje od pričakovanj, tukaj si je ustvaril dom in ostal Ajdovec do današnjega dne.

Borivoje Lučić

* Članek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Fotografije: Leo Caharija

Deli Nazaj