Preden se je vpisala na fakulteto, je bila Anika Černigoj prostovoljka pri projektu Popoldan na cesti, kjer je pomagala otrokom iz socialno ogroženih družin. “Živimo v času, ko si ljudje nočejo pomagati med sabo, vsakdo te bo prej 'potunkal', kot ti pomagal. Še posebej to občutijo socialno ogroženi otroci, ki v šoli ne dobijo zadostne pomoči.” Pravi, da se po njenih izkušnjah nekateri učitelji ukvarjajo samo z najboljšimi učenci, medtem ko se s pomoči potrebnimi otroki ne želijo ukvarjati. “Pri delu z otroki sem se kot prostovoljka naučila potrpežljivosti. Vesela sem, da mi otroci zaupajo,” še pove.

“Na srednji vzgojiteljski šoli so nas učili teorije, kako delati z otroki, kot prostovoljka pa sem bila postavljena v realne življenjske situacije.” Žal ji je, da na srednji vzgojiteljski šoli niso podpirali njenega prostovoljnega dela. “Veliko mojih profesorjev sploh ni vedelo, da se s tem ukvarjam. Na nekaterih šolah dobiš status prostovoljca, če si na kakšnem področju zelo aktiven, a pri nas žal ne. Včasih sem celo imela občutek, da so nekateri učitelji prostovoljstvo dojemali v smislu ‘Tako nizko se boš spustil in boš njim pomagal.’” Meni, da bi šola morala promovirati prostovoljstvo tudi s pomočjo oglasov in s tem sporočati, da bodo prek prostovoljstva dobili izkušnje, s katerimi bodo nadgradili svoje šolsko znanje.

Anika Černigoj

V življenju se želi preizkusiti v različnih delih: rada bi bila novinarka, lektorica, urednica kakšnega tiskanega medija. “Kot urednik dobiš vpogled v različne zgodbe. Izbrati moraš najbolj primerne, iz njih moraš narediti primerno celoto. Odlično moraš znati razdeliti prostor, ki ga imaš na razpolago.” Stikov z novinarji in uredniki nima in tudi ne ve, kako bi do njih prišla. Zanima jo tudi učenje tujcev slovenskega jezika, saj pravi, da “se od tega da preživeti”. Posebej odrasli imajo v glavi sistem svojega jezika in izziv, ki ga rada sprejme, je, kako jim priučiti strukture našega jezika.

Boji se, da nikoli ne bo prišla do svojega cilja, “ker je pot do tja pretežka. Vsi strokovni krogi so za mlade precej zaprti, ker se odrasli bojijo tveganja. Mladi veljamo za nazanesljive sodelavce, vendar nismo vsi taki.” Pravi, da je težko pridobiti izkušnje na svojem področju, saj ti nihče ne ponudi priložnosti. “Kot pesnica za svojo promocijo ne delam ničesar, ker si tega ne upam. Ne moreš vedeti, kako te bodo ljudje sprejeli, bojim se zavračanja, da moje pesmi ljudem ne bodo všeč. To ni samo moj, ampak širši družbeni problem.”

“Šele ko nekoga spoznaš, se z njim pogovarjaš, mu daš priložnost, da se izkaže, lahko prepoznaš njegove sposobnosti in talente. Največji problem je, ko te nihče ne vidi. Samo to bi bilo potrebno, da te ljudje vidijo. Če nimaš ljudi, ki bi te drugim pokazali, te nihče ne more videti,” pogovor zaključi Anika Černigoj.

* Članek je pripravil David Florijančič iz Zavoda Pospešek. Prvotno je bil obavljen v Primorskih novicah, na naših straneh ga objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Naslovna fotografija: Tomaž Primožič/FPA

Deli Nazaj