Športni motiv je bil prisoten že v otroštvu. Stric, tedanji učitelj športne vzgoje, ga je spoznal z raznimi športnimi rekviziti, od hokejske palice do zračne puške. Otrokom je prinašal domov obrabljene in ''neuporabne'' šolske žoge, ki jih je Aleksander z vrstniki obrabljal še naprej. V bloku, kjer je živel, je bilo več športnih navdušencev in kasneje uspešnih športnikov. »Ta blok bi bil svetovni prvak, če bi obstajalo medblokovsko tekmovanje,« šaljivo doda. Med novogoriškimi ulicami so ustanovili tudi nogometno tekmovanje in Aleksandrovi ekipi so mame šivale ''drese'' z napisi. Lapajne hrani celo originalen zapis razporeda tekem med ekipami. Želja je bila neizmerna. Televizijski prenosi tekem so bili redkejši kot danes in Aleksander je poizkušal spremljati vse in se preizkušati v vseh športih. Z vrstniki so po ogledu tekem svetovnega prvenstva v košarki postavili obroč na drevo ali odšli na oddaljenejše igrišče in metali žogo na koš. Med svetovnim prvenstvom v namiznem tenisu so se navduševali nad Šurbekom in Stipančićem in po ogledu tekem so v kleti na iverni plošči imitirali udarce svetovnih prvakov. Hokej na ledu je po ogledu tekme med Sovjetsko zvezo in Češkoslovaško in zaradi sredozemske klime postal hokej na asfaltu v kotalkah. »Šibali«, kot je dejal Lapajne, so vse, kar so videli na televizijskem ekranu. Šport je bil vse. Stric, ki je v večini kriv za navdušenje nad športom, je začel s treningi rokometa in tako je v svet rokometa vpeljal tudi Aleksandra. Po treh letih treniranja je že stal na vrhu. Rokomet je postal stalnica in trud se je kasneje poplačal z nastopi za pionirsko, kadetsko in mladinsko jugoslovansko in potem še dvema nastopoma za slovensko člansko reprezentanco. Igral je v prvi jugoslovanski ligi za ljubljanski Slovan in v drugi za današnjo institucijo slovenskega rokometa – Celje.

Edina logična izbira je bil študij na Fakulteti za šport. Po končanem študiju se je začela trenerska in pedagoška pot, ki traja že trideset let. Tri desetletja dela z otroki in mladostniki. Zanimalo nas je, kakšna je razlika med otroki dandanes in otroki v začetku njegove pedagoške poti pri urah športne vzgoje. Razlika je vidna predvsem v domači vzgoji, pravi Aleksander. Starši današnjih osnovnošolcev so bolj ozaveščeni o gibanju in vplivu slednjega na zdravje. Če otrok vidi, da se starši ukvarjajo s svojo fizično pripravljenostjo, čuti, da je to nekaj pomembnega, četudi mu aerobna vadba ne ustreza. Opazil je tudi, da se otroci več ne potepajo in igrajo na vse možne načine – manjka pestrost gibalnih aktivnosti. Tudi pri tistih otrocih, ki so vključeni v določene aerobne dejavnosti, se vidi pomanjkanje drugega športnega znanja. V primerjavi z generacijami v prejšnjem stoletju ali na začetku tega tisočletja so otroci večinoma manj raznovrstni, znanja jim primanjkuje predvsem v gimnastiki in akrobatiki. Seveda to ne velja za vse, petina otrok je izjemno sposobnih, a se številka iz generacije v generacijo manjša. Nekdaj je bila večina učencev športno sposobnejših oziroma so se ukvarjali z več različnimi športi in tudi več športov jih je zanimalo. Danes tega ni, pravi. Vidi se, da je mnogim športnim klubom pomembnejša kvantiteta – več vpisanih otrok – kot kvalitetna vadba. Ker se klubi preživljajo z vadninami, je tak način tudi razumljiv, saj s tem denarjem krijejo plače trenerjev in prostore. Sponzorjev ni več, tako kot so bili včasih.

Otroci imajo sicer radi gibanje in šport. Poizkušamo jim predstaviti vse igre z žogo, anaerobne in aerobne športe. Učimo jih, da je potrebno kdaj tudi potrpeti, privaditi jih poizkušamo na čim več stvari, razlaga. Šport otroci spremljajo na ekranih. Ker je izbire več kot nekdaj, je to lahko tudi moteče. Ne dolgo nazaj ni bilo toliko športnih televizijskih kanalov in lažje je bilo ujeti vrhunce dogajanja. Danes je prenosov v izobilju, vseh pa si ne moremo ogledati, četudi bi si to želeli.

Veliko otrok ne vidi izziva v nečem, česar ne zmore. Nekateri ne želijo teči ali sodelovati pri igrah z žogo, kar je za športnega učitelja lahko moteče. Če pri neki dejavnosti niso nadpovprečni, se tega niti lotili ne bodo. Večina otrok se boji neuspeha bolj, kot so se bale prejšnje generacije. Do izraza pride sebičnost, ki je problem tudi pri športni vzgoji. V šoli spodbujamo solidarnost, prijateljstvo, prijaznost, a kaj, ko je v današnji dobi neprestan dotok novic, ki so povečini slabe in travmatične, pojasnjuje Lapajne. »Jaz ne spremljam medijev prav zaradi nenehnega poročanja o travmah, ki so posledično nastale zaradi sebičnosti,« nadaljuje. Prav tako je uspeh posameznika odvisen od poraza nekoga drugega. Če boš ti srečen, ker ti je uspelo, bo vedno na drugi strani nekdo nesrečen zaradi svojega neuspeha, torej zaradi tvojega uspeha. Zato je šport nekaj posebnega, četudi je vsaka športna panoga eno samo tekmovanje, zmage in porazi. ''Nesrečen si, če izgubiš tekmo, a v resnici nisi izgubil nič. Enkrat zmagaš, naslednjič izgubiš. Če ogromno vložiš, boš nekoč nekaj dobil v zameno za trud – ne mislim materialno, dosegel boš rezultate, ki te bodo veselili. Stvar kroži in nihče ni prizadet, eksistenčno ali moralno,'' pravi.

V profesionalnem športu, sploh v ekipnih športih, so stvari podobne, a vseeno drugačne. Sebičnost lahko pomaga celotni ekipi. Če treniraš zase, da boš najboljša verzija samega sebe, ekipa s tem prejme tvoj maksimum. Vsi smo sebični in prav je, da smo, v smislu, da naredimo zase največ, kar je mogoče. »Velikokrat sem naredil nekaj, kar sem si želel, da bi drugi opazili. Potem sem se moral skregati s samim seboj. Naredil sem dobro in to je to. Zakaj bi me moral nekdo videti? A bi naredil nekaj samo, če bi me nekdo gledal, ali sem to naredil zato, ker je tako prav? Mislim, da imamo ljudje vedno pomisleke. Zdaj me vidijo, zdaj moram še bolj naporno delati, zdaj pa me ne vidijo – ali je to res nujno potrebno narediti? Že zdavnaj sem s seboj razčistil in poizkušam vedno delati, kar je prav.« Lapajne je kot pomočnik v rokometni reprezentanci videl sebičnost na drugačen način. Prihajalo je do konflikta med trenerji in igralci. Igralci so bili sebični v smislu, da so želeli trenirati manj, kot so si želeli trenerji in na treningih bi bila ekipa sposobna narediti veliko več. Igralci so bili minimalno plačani za nastope, imeli so pa boljše pogodbe v klubih, če so bili reprezentanti. Med seboj so igralci delovali dobro, na vsakem velikem tekmovanju se igra za državo in naboj je drugačen, kot v klubu. V klubih je vedno prisotno rivalstvo. Če si preveč empatičen, si kratkoročno gledano v klubu lahko velikokrat nesrečen, pravi.  Ekipa se mora med seboj podpirati. Če ni povezanosti, ni prave energije in to se vidi s tribune in prek ekrana, navijači to začutijo, doda. Prijateljstvo je med soigralci ali soigralkami lahko narejeno, vendar se čuti, da ni pristno. V odnos je potrebno vlagati, biti korekten, prijazen. Predvsem moraš nuditi pomoč, ko jo nekdo potrebuje in nič pričakovati v zameno, zaključi Lapajne.

Za uspeh v športu pa ni dovolj le dobro trenirati in se med seboj razumeti. Trening je le priprava na tekmo. Na tekmi se lahko zgodi marsikaj, česar ne moreš predvideti in se na to, predvsem psihološko, pripraviti. Trema je prisotna pri vseh športnikih, tako kot pri drugih poklicih. Če pa jo je preveč in začne športnik razmišljati o slabih scenarijih, je konec, pravi Aleksander. Če ti v mislih pred tekmo nekaj ne uspe, kako ti bo uspelo, ko gre zares, pojasni. Isti igralec je lahko na eni tekmi najboljši, na naslednji pa neprepoznaven. Odvisno je, kako posameznik sprejema okolico in se z njo sooča, razloži. Igralci ali igralke lahko na treningu izvajajo nekatere poteze z lahkoto, ki jih na tekmi ne zmorejo. In to je tako močna blokada v podzavesti, ki se je težko rešiš, pravi. Le redke izjeme nimajo teh težav, večina pa se z njimi sooča in jih poizkuša rešiti s pomočjo športnih psihologov. Pomembno je tudi s kom si v ekipi v določenem trenutku. Nekomu bolj ustreza igrati z nekom, s katerim se tudi izven igrišča dobro razume. Tako so v reprezentanci izvajali sociograme – kdo bi želel s kom igrati. Na podlagi teh podatkov so kasneje sestavili ekipo. Pride tudi do situacije, ko igralci, ki naj ne bi ustrezali en drugemu, morajo igrati skupaj in takrat upaš, da se bo dobro izteklo, doda. V klubu je drugače, ker lahko iz sezone v sezono zamenjaš okolje. Odvisno je, kako se tam počutiš in kaj daš ekipi, ter kako te ta sprejme. Odlični igralci, ki so imeli tudi dobro statistiko, niso uspeli v okolju, ki jih ni spodbujalo in se veselilo zanje in z njimi. Občutek sprejetosti in samozavest sta v športu nujno potrebna. Slednja pa lahko v prekomerni količini postane ekipi v breme.

Verjeti moramo v svoje sposobnosti. Zelo malo je potrebno, da iz pasivnosti preidemo na igrišču v najboljšo verzijo nas samih, razlaga Lapajne. Tukaj igrata ključno vlogo samozavest in osredotočenost. Najbolj sproščeni so tisti igralci, ki se z mislimi ne obremenjujejo preveč in ki sebi zaupajo v popolnosti. Na eni tekmi, v eni sekvenci se stvari lahko spremenijo, pravi. Spominja se polfinala šolskega tekmovanja v rokometu, ko so z ekipo sestavljeno iz nogometašev in košarkarjev premagali favorizirano moštvo sestavljeno izključno iz rokometašev. »Mi nismo poznali pravil. Velikokrat nismo vedeli, kako vreči na gol. Po vodstvu s 5:0 sem učence pozval naj zmagamo tekmo. Strinjali so se z mano in za to, da smo zmagali, se je moral zgoditi čudež. Bili smo povezani in v tekmo smo vstopili neobremenjeni, to je bila kvaliteta te ekipe.« Anekdota je lep primer, kako lahko psiha pomaga pri premagovanju ovir in kako lahko s pravim pristopom uresničimo zastavljene cilje.

Aleksander Lapajne je v svoji tridesetletni športno-pedagoški karieri vplival na mnogo generacij otrok. Kljub ogromni količini znanja in dolgoletnih izkušnjah pa se še vedno izpopolnjuje v analizi tekem in rehabilitaciji po poškodbah in travmatičnih izkušnjah iz otroštva, ki vplivajo na razvoj in delovanje človeka v odrasli dobi.

* Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

Deli Nazaj