Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteDanašnja sogovornica dr. Maja Melinc Mlekuž se ukvarja z didaktiko slovenščine. Zaposlena je na Slovenskem raziskovalnem inštitutu (SLORI) v Trstu, pred tem pa je vrsto let poučevala slovenščino in zgodovino na srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji. Od leta 2008 na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici deluje kot lektorica za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Z njo smo se pogovorili o učenju slovenščine kot tujega jezika na daljavo.
Pred posebnim izzivom so se letos srečali številni učitelji, profesorji, pedagoški delavci, ki več mesecev izobražujejo učence, dijake, študente, slušatelje na daljavo z različnimi pripomočki in strategijami. Posebno poglavje pri tej temi je zagotovo poučevanje slovenščine za tujce. Morda je prav decembrski čas, ko pripravljamo inventure, pravšnji tudi za pogovor o poučevanju.
Poučujete predmet Slovenščina kot tuji jezik na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Kakšne so specifike pri tem delu? Najbrž mora imeti profesor še kakšna dodatna znanja (in tudi osebnostne lastnosti), da lahko to uspešno poučuje.
Poučevanje slovenščine kot tujega jezika se od poučevanja slovenščine kot prvega jezika razlikuje v metodah in oblikah pouka, samem gradivu, procesu učenja ter seveda po različnih tipih govorcev z različnim jezikovnim predznanjem. Na Univerzi v Novi Gorici se za učenje slovenščine odločajo predvsem zaposleni tuji raziskovalci in predavatelji Univerze v Novi Gorici, ki znanje slovenščine potrebujejo za svoje delo. V dobrih desetih letih, odkar učim, se jih je zvrstilo res veliko iz najrazličnejših držav, od Francije, Italije, Romunije, Madžarske, ZDA, Kazahstana, Irana, Iraka, Kitajske, Indije do slovansko govorečih območij, od koder pa prihajajo predvsem študentje, ki so redno vpisani v različne študijske programe UNG in slovenščino izberejo kot izbirni predmet. Lektorat slovenščine je za marsikaterega študenta oz. študentko tudi priložnost, da se seznani s slovensko kulturo, zato po predavanjih radi poklepetamo o marsičem, kar jim pomaga pri lažjem navajanju na življenje v Sloveniji, s številnimi se spletejo tudi prijateljske vezi.
Kakšne so največje težave pri poučevanju slovenščine za tujce?
Za učenje slovenščine se tuji govorci odločajo iz različnih vzgibov, imajo seveda tudi različno motivacijo in predznanje, pri samem učenju pa veliko odtehta, ali imajo v svojem prvem jeziku podoben jezikovni sistem kot je slovenski ali pa celo prihajajo iz slovansko govorečih območij. Gotovo so največji izziv ravno jezikovni pojavi, ki jih v svojem jeziku ne poznajo. Marsikomu težave povzročajo skloni, zaimki, glagolski vid, pa seveda besedni red, ki je res težek zalogaj. Tistim, ki slovenščino že zadovoljivo obvladajo, preglavice povzročajo razlike, ki jih imamo med pogovornim in knjižnim jezikom.
Ukrepi zaradi koronavirusne bolezni 19 so prinesli tudi učenje na daljavo. Kakšno je vaše mnenje o učenju na daljavo, kakšne so vaše izkušnje?
Izobraževanje na daljavo smo seveda uvedi tudi na Univerzi v Novi Gorici. S študenti imamo videokonferenčna srečanja in skušamo voditi sproščen dialog, ki je pri učenju jezika ključen. Študentje s študijem na daljavo nimajo težav, bi jim bilo pa ljubše delo v predavalnici. Sicer pa smo ravno pred kratkim na Slovenskem raziskovalnem inštitutu (SLORI) v Trstu opravili raziskavo, kjer se je potrdilo, da se izvedba izobraževanja na daljavo bolje obnese pri starejših starostnih skupinah, najslabše pa se znajdejo najmlajši osnovnošolci, odvisni od pomoči učiteljev in staršev, kar pa je bilo že vnaprej pričakovano.
Fotografija: Osebni arhiv
Ukvarjate se z empiričnim pedagoškim raziskovanjem na območju slovensko-italijanskega stika. Kaj ugotavljate na tem področju? Najbrž so tu v ospredju razlike med slovenskim in italijanskim šolskim sistemom ...
Ukvarjam se predvsem z didaktiko slovenščine na šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji. V zadnjih tridesetih letih se na slovenske šole v Italiji vpisuje zelo velik odstotek otrok iz neslovensko oz. italijansko govorečih družin, kar je sicer znak pozitivnega razvijanja medkulturnih odnosov, vendar jezikovno heterogeni razredi prinašajo tudi številne didaktične izzive in prilagoditve. Hkrati pa je šola za marsikoga tudi edini prostor, kjer sliši in govori slovensko, zato je dobro strukturiran pouk s številnimi podpornimi strategijami še toliko bolj pomemben.
Hvala.