Kaj je po enem letu spoznavanja z virusom znanost ugotovila?

O virusu SARS-CoV-2, ki skoraj ni več novi koronavirus, vemo, da povzroča obolenja dihal, ki se lahko kažejo od blagih prehladnih znakov vse do težav z dihanjem in pljučnico. Težje oblike bolezni se pojavijo zlasti pri starejših ljudeh in ljudeh s pridruženimi boleznimi ali oslabljenim imunskim odzivom. Je precej infektiven virus s prvimi znaki okužbe v obdobju 3–6 dni po izpostavljenosti. Prav tako vemo, da se najpogosteje prenaša z neposrednim kontaktom, preko izdihanega zraka in drobnih kapljic, ki pri tem nastanejo. Zaenkrat ne obstajajo nobeni verodostojni dokazi, da je virus umeten ali vsaj modificiran v laboratoriju. V zgodovini človeštva je bilo takšnih prenosov virusa iz živali na človeka že zelo veliko in treba se bo sprijazniti tudi s trenutnim. Se pa moramo še marsikaj naučiti o prenosu virusa in njegovem delovanju v našem telesu. Prav tako še vedno ne poznamo preverjeno učinkovitih zdravil za zdravljenje infekcije, tudi cepivo še ni prav na dosegu roke.

Veliko je bilo zadreg pri samozaščitnih ukrepih, ukrepih v drugih državah, (ne)smiselnosti slednjih. Kakšen je vaš pogled?

Zdaj že vsi vemo, da se okužba širi z bližnjimi kontakti in preko izdihanih aerosolov. Socialno distanciranje in nošnja zaščitnih mask sta zato najenostavnejša načina preprečevanja širjenja okužbe. Vsaj prvo ima tudi številne neugodne učinke na družbo in gospodarstvo. O smiselnosti posameznih ukrepov je težko razpravljati. Znašli smo se v situaciji, v kateri danes živeči ljudje še nismo bili in zaradi tega je tudi precej negotovosti in zmede. Učiti se moramo iz preteklih izkušenj, saj ukrepi ne morejo biti enaki v prvem, drugem in naslednjih valovih. Ljudje se ne odzivamo več enako kot ob prvem soočanju z virusom, prav tako so nekatere omejitve na dolgi rok nevzdržne. Zlasti pri šolah mislim, da bi morale potekati kar se da normalno. Zdaj že vemo, da je zelo malo otrok do desetega leta okuženih, imajo blage simptome in niso pomembni prenašalci. Omejitev se moramo lotevati premišljeno in osredotočeno na najpomembnejša žarišča.

Omeniva lahko seveda tudi druge bolezni, s katerimi se ukvarjate v laboratoriju. Ukvarjate se s procesi v celicah, spremembami, rakom, še posebej rakom materničnega vratu. Če govoriva na splošno o raku, kako hitro napreduje znanost pri raziskavah za hitrejšo, boljšo ozdravitev?

Znanost napreduje tako na področju zdravljenja rakavih obolenj, kot tudi na področju poznavanja nastanka bolezni, preventive in diagnostike zgodnjega odkrivanja, kar je mogoče s stališča splošnega zdravja prebivalstva celo bolj pomembno. Tu bi izpostavila cepljenje za nekatere najnevarnejše tipe virusa HPV, ki je tehnološko izpopolnjeno in daje zelo dobre rezultate. Pri samem zdravljenju naj omenim nove načine zdravljenja za nekatere oblike raka, kot na primer imunoterapija. Tu gre za komponente imunskega sistema, ki jih spremenimo tako, da se lahko bolj učinkovito spopadejo z rakastimi celicami v telesu. Po mojem mnenju je velik napredek tudi na področju bolniku prilagojenega zdravljenja, kar je povezano z ugotavljanjem genetskega ozadja posameznega bolniku. Na ta način lahko izberemo takšna zdravila, ki bodo pri posameznem bolniku najboljše delovala, hkrati pa zmanjšamo stranske učinke zdravljenja.

V zadnjih letih je veliko govora o različnih pomočeh pri zdravljenju težkih bolezni: s spremembo prehrane, sproščanjem, branjem knjig z osebnostjo rastjo, močjo misli ... Kako kot znanstvenica gledate na take načine pomoči pri zdravljenju bolezni?

Ponovno bom pričela s preventivo. Zdrava prehrana in izogibanje stresu vsekakor prispevata  k dobri kondiciji celotnega organizma in vzdrževanju učinkovitega imunskega odziva. V primeru bolezni, zlasti pri težjih boleznih, pa se mi zdi zelo pomembno, da najprej zaupamo medicini in njenim spoznanjem. Vse druge oblike pomoči, v katere bolnik verjame, naj bodo le dodatek, nikakor pa naj ne nadomestijo pravočasnega in učinkovitega osnovnega zdravljenja.

Hvala.

* Intervju je bil prvotno objavljen v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Fotografije: Valentin Casarsa

Deli Nazaj