Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteLeta 1959 v Vipavi rojeni Stojan Koren je, kot zase pravi, stari Ajdov'c, čeprav je prvih šest let svojega življenja odraščal v Vipavi in Budanjah. Je učitelj, pedagog z dolgoletnimi izkušnjami in nogometni zanesenjak, saj ga je nogometna pot vodila od treniranja do sojenja in na koncu dela delegata na nogometnih tekmah. V Ajdovščini ga poznamo kot trenerja, sodnika in delegata, na Gori in Colu pa kot učitelja športa.
Leta 1981 je kot absolvent takratne Visoke šole za telesno kulturo začel nadomeščati odsotne učitelje takrat imenovane telesne vzgoje na Ajdovski in Colski osnovni šoli. Med obdobjem nadomeščanja in stalnim delom je opravil obvezno služenje vojaškega roka. Po odsluženi vojski je še nekaj let učil v ajdovski osnovni šoli, konec osemdesetih let pa je pričel s poučevanjem na osnovnih šolah na Otlici in na Colu. Na slednjih dveh šolah poučuje še dandanes.
Nogomet je igral pri mladincih in nekaj časa pri članih Primorja, po prihodu s služenja vojaškega roka pa je rekreativno igral za Bor Žapuže v občinski nogometni ligi, ki je v začetku osemdesetih štela 10 klubov. Liga ajdovske in vipavske občine je bila po številu klubov na nivoju današnje primorske nogometne lige, bila je zelo dobro organizirana in na tekmah se je zbiralo veliko število navijačev. Ker je sodnikov primanjkovalo, se je nekaj posameznikov, med katerimi je bil tudi Stojan, odločilo, da bodo sodili tekme omenjene lige. Istočasno so igrali za enega izmed klubov in sodili tekme drugim klubom.
Po končanem šolanju na VŠTK je pridobil tudi naziv trenerja nogometa. V drugi polovici osemdesetih je v NK Primorje najprej začel delovati kot tajnik kluba in to delo opravljal nekaj let. Leta 1989 pa je začel s trenerskim delom in do leta 1991 treniral mlajše kategorije v zamejstvu na Proseku skupaj z legendarnim trenerjem Božidarjem Kotnikom. V začetku devetdesetih let se je vrnil v Primorje in začel s treniranjem mladincev. V tistih časih je v Primorju začelo delovati vedno več mlajših selekcij in potrebovalo se je več trenerjev – za razliko od Stojanovih najstniških časov, ko so v klub otroci vstopali pri štirinajstih ali petnajstih letih in so klubi takrat v glavnem imeli le mladinske selekcije.
Istočasno s treniranjem mlajših selekcij je dve leti sodil nogometne tekme tudi na nivoju Slovenije. Bil je glavni sodnik v drugi slovenski ligi in pomočnik sodnika v prvi ligi. Ker je imel aktivnosti preveč, časa pa premalo, se je odločil, da bo opustil delo sodnika in se posvetil treniranju otrok. Kljub prenehanju sojenja na tekmah, je konec devetdesetih let na pobudo vodilnih v sodniški organizaciji Nova Gorica začel delo funkcionarja ter kontrolorja in delegata na nogometnih tekmah. Osem let je opravljal delo podpredsednika novogoriškega Medobčinskega društva nogometnih sodnikov. Zaradi dela v sodniški organizaciji je raje treniral mlajše selekcije, da ne bi prišlo do konflikta interesov. Velikokrat se je namreč zgodilo, da je bil delegat tekme nasprotnikov kluba, katerega ekipo je vodil. Delo v sodniški organizaciji in hkratno delo v klubu je omejeno. Ni zaželeno oziroma skoraj prepovedano je istočasno opravljanje dela trenerja in delegata ali sodnika. Ne glede na to pa je treniral tudi starejše selekcije. Takrat so se trenerji in vodstvo kluba pred začetkom sezone med seboj dogovorili, kdo bo vodil katero generacijo otrok in navadno je trener ostal z izbrano ekipo kar nekaj let. Verjetno je tudi danes tako. Trenersko delo je opravljal skoraj 20 let in z njim vplival na mnoge generacije mladih nogometašev. Z letom 2010 je zaradi pomanjkanja motivacije in prostega časa s treniranjem prenehal, a ker je želel ostati povezan z nogometom, se je odločil, da bo nadaljeval z delom delegata na tekmah. Danes je delegat na tekmah pod okriljem NZS.
Za delo delegata je treba biti aktiven v medobčinski nogometni zvezi, v njegovem primeru novogoriški. Ta te potem predlaga na Nogometno zvezo Slovenije. Sledi delo delegata na tekmah nižjega nivoja v medobčinski zvezi. Z dobrim delom se nivo viša do stopnje delegata v krovni organizaciji, kjer potekajo vsakoletna izobraževanja, seminarji in tudi preverjanje znanja. Delo nogometnega delegata se začne uro pred začetkom tekme s pregledom dokumentacije ekip – pregled športnih izkaznic in pravice nastopa igralcev. Pregleda se ustreznost in urejenost slačilnic in v sodelovanju s sodniki prekontrolira igrišče. Med tekmo si delegat zapisuje morebitne dogodke na igrišču, ki jih po končani tekmi uskladi s sodniki. Sledi izpolnjevanje zapisnika s pomočjo aplikacije in pošiljanje podatkov na Nogometno zvezo Slovenije. Ob prihodu domov je treba izpolniti še elektronsko poročilo o tekmi – kako je bila tekma organizirana, ali je vse potekalo v skladu s predpisi in 'fair play' poročilo o obnašanju ekip ter morebitnih incidentih med tekmo ali po njej. Elektronska poročila so delegatom olajšala delo. Včasih je bilo potrebno vso papirno dokumentacijo pregledati. Poročila in zapisnike so pristojni pisali ročno, za tem pa jih pretipkavali pisalni stroj, kar je terjalo veliko več časa kot danes. Naslednji dan ali dan za tem je delegat besedilo poslal po pošti. Tako so podatki na nogometno zvezo prišli z nekajdnevno zamudo. Danes so po izpolnjenem poročilu podatki v trenutku na spletni strani. Administrativno delo se tudi v nogometu ves čas spreminja. Posledično je v zadnjih letih tudi nepravilnosti manj. Klubi se trudijo, da ohranjajo visok nivo. Prej se je dogajalo, da so nogometaši s pomočjo zamenjane športne izkaznice igrali pod drugim imenom, ko je imel za ekipo pomemben igralec prepoved igranja. Velikokrat so bile v vratih luknje v mrežah, igrišče je bilo brez kotnih zastavic. Stojan je bil priča dogodku, ko so gostitelji problem s prenizkim golom odpravili tako, da so skopali luknjo pred golom in tako zadostili standardu. Odkar prednjačijo igrišča z umetno travo, takih in podobnih anekdot ni več, doda.
Glede na to, da je bil dolgo časa v sodniški organizaciji, je povedal nekaj več o uspešnosti slovenskih sodnikov na mednarodni ravni. Zadnja leta ima Slovenija nekaj dobrih sodnikov. Poleg sodniškega ''zvezdnika'' Skomine, tudi Jug, Vinčić in Kajtazovič sodijo med priznane sodnike v svetu. Na mednarodnih tekmah naši sodniki sodijo zelo dobro, pravi. Nimajo večjih napak, kar je najpomembnejše. Član sodniškega komiteja v krovni evropski nogometni organizaciji je Slovenec Vladimir Šajn, ki je prav tako predsednik Zveze nogometnih sodnikov Slovenije. Zato je verjetno prehod slovenskih sodnikov na mednarodno prizorišče olajšan. Ne gre pa le za dobro besedo. Zasluge gredo predvsem dobremu delu z mladimi sodniki, pravi Stojan. Zanimanje za sodniško delo je med mladimi v goriški regiji sicer nekoliko manjše, je pa v osrednji Sloveniji toliko večje. Veselje do dela je tudi med nogometnimi sodniki prvi pogoj, razlaga. Po prijavi na medobčinskem društvu ima mladi sodnik predavanja, potem lahko opravi izpit. Za tem začne s sojenjem tekem najprej na najnižjem nivoju. Sodnika na tekmah spremljajo in ocenjujejo kontrolorji sojenja. Če se pri delu izkaže in pokaže potencial, pride sodnik na listo perspektivnih sodnikov. Vsak sodnik nato dobi svojega mentorja, ki ga spremlja in hodi z njim na tekme. Mentor je največkrat nekdo izmed nekdanjih dobrih sodnikov. Če se mladi sodnik na naslednjih tekmah izkaže za dobro izbiro, gre na izpit za republiškega sodnika. Počasi, z dobrimi ocenami in pozitivnimi mnenji kontrolorjev sojenja sodnik napreduje in se nato na priporočilo vodstva organizacije odloči, ali bo v nadaljevanju kariere glavni ali stranski sodnik. Po Stojanovem mnenju ima sodnik, ki je prej igral nogomet, prednost ravno zaradi občutka za igro. Veliko je torej odvisno od občutka kontrolorjev, doda. Čeprav se na prvi pogled ne zdi, mora tudi sodnik pokazati razkošnost talenta. Prezenca na igrišču, umirjenost in natančnost so le nekatere izmed lastnosti dobrega sodnika.
Stojan pedagoško delo opravlja že skoraj 40 let. Pa vendar se v vseh teh letih izobraževanje osnovnošolcev ni nikoli toliko spremenilo kot v zadnjem letu dni. Posledice virusa covid-19 se kažejo tudi na urah športne vzgoje. Pouk poteka na daljavo in je prilagojen, a se ure športne vzgoje še nekoliko razlikujejo od pouka ostalih predmetov. Z učenci se srečuje prek spletne aplikacije in jim daje navodila za telesno aktivnost. Veliko več je teorije, pravi. Otrokom pošilja raznorazna besedila in članke. Pouk je neroden prav zato, ker naj bi bila v ospredju predmeta šport fizična vadba, ne pa sedenje in poslušanje. Učencem pošilja tudi posnetke izvajanja določenih vaj, a pričakovati, da se bodo otroci sami angažirali in lastno izvedbo vaje celo posneli in poslali učitelju, je nerealno. Vprašanje je tudi, kako bo potekalo ocenjevanje. Prednost podeželja, kjer poučuje, je sicer v tem, da so otroci tam navadno fizično aktivnejši v prostem času, v primerjavi z vrstniki iz mest. Veliko otrok je zelo aktivnih, a tudi ta trend upada, ne glede na to, da narava v Trnovskem gozdu ponuja veliko površino za fizično aktivnost. Tehnologija je marsikaterega fanta in dekle posrkala vase, pojasnjuje Koren, in niti Otlica niti Col nista izjemi. Tudi na podeželju je moč opaziti razliko v motoričnih sposobnostih otrok v primerjavi s prejšnjimi generacijami. Stojanu je žal tudi zato, ker marsikateri športni talenti z Gore in colskega področja ne morejo napredovati, kot bi lahko. Zaradi oddaljenosti od klubov in težav s prevozi se otroci ne morejo vključiti v redno treniranje in športna tekmovanja. Le redki s pomočjo staršev uspevajo in dosegajo uspehe.
Mogoče zaradi poučevanja športa in nenehnega stika z mladimi tudi ne goji več trenerskih ambicij. Pravi, da je v Ajdovščini dovolj mladih ambicioznih trenerjev. »Z veseljem spremljam njihovo delo, sam pa se ne bi ponovno ukvarjal s tem,« doda. Izjemo rad pomaga in svetuje, ko ga pokličejo na pomoč, a delo v Primorju prepušča prihodnjim generacijam. Poleg poučevanja na osnovni šoli, si želi še naprej opravljati delo delegata. To ima namen početi še nadaljnjih nekaj let in do takrat tudi uradno ne sme delati v klubu. Delegat lahko svoje delo opravlja do 70. leta. »Nato ti podarijo dres nogometne reprezentance s tvojim imenom in te dajo v nogometno penzijo,« doda v smehu.
Dokler napredujoča se tehnologija športa ne bo spremenila v tolikšni meri, da bodo sodniki odveč, ostajajo človeški čuti glavni vir odločanja na športnih tekmovanjih. Do tedaj so nam potrebni dobri sodniki, delegati, kontrolorji in konec koncev tudi trenerji. V Sloveniji vzgajamo uspešne sodnike in trenerje in k temu je s svojim srčnim delom pripomogel tudi Stojan.
* Članek je bil prvotno objavljen v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina