Mateja, ali se lahko naprej predstaviš?

Na kratko ali na dolgo? (smeh) Na kratko sem oseba raznolikih zanimanj, ki se rada uči in je rada v naravi. Daljša različica pa bi šla nekako takole: po rodu Ljubljančanka, v otroštvu tabornica, v mladosti zagreta alpinistka, po poklicu doktorica veterinarske medicine z doktoratom iz veterinarske mikrobiologije, ljubiteljica gora, literature in potepanj, publicistka in urednica, mama … in ja, od letos tudi polno certificirana učiteljica metode Feldenkrais.

Beseda Feldenkrais zveni nekoliko tuje. Od kje izvira in kaj pravzaprav ponuja ta metoda?

Metoda je poimenovana po njenem utemeljitelju. Moshe Feldenkrais, rojen leta 1904 v Rusiji, brez dvoma sodi med najizvirnejše mislece prejšnjega stoletja in med pionirje somatike. Njegova življenjska zgodba je izjemno zanimiva. Bil je doktor fizike in mojster borilnih veščin. Za razvoj metode je 'kriva' huda poškodba kolena med igranjem nogometa, ki ga je še leta zatem občasno za več tednov položila v posteljo. Po neobetavnih napovedih zdravnikov glede okrevanja je začel raziskovati lastno gibanje. Spoznal je, da določeni gibi poslabšajo stanje in predpostavil, da bi se temu lahko izognil, če bi razvil dovolj zavedanja. Ležeč je ure in ure izvajal majhne gibe, da je lahko začutil subtilne povezave v telesu. Na ta način je spremenil svoje gibanje, hkrati pa je s preučevanjem različnih znanstvenih ved postavil tudi teoretično ozadje metode. Do svoje smrti leta 1984 je izobrazil več sto učiteljev metode, ki danes nadaljujejo njegovo delo.

Metoda Feldenkrais ni vadba v klasičnem pomenu besede, kot smo je vajeni iz šolskih telovadnic. Gre za raziskovanje lastnega gibanja s pozornostjo, s čimer se naučimo gibati z najmanj napora in največ učinkovitosti – ne z uporabo moči, temveč s povečevanjem zavedanja, z zaznavanjem in občutenjem razlik. To pa so pomembne informacije za naše možgane, zato lahko rečemo, da se prek gibanja učimo. Tako – kot učenje - je Feldenkrais pravzaprav pojmoval svoje delo, ki temelji na predpostavki, da telo in um nista zgolj dva med seboj povezana dela, temveč neločljiva celota v delovanju.

Zato se vodje vadbe' imenujemo učitelji, ure 'vadbe' pa lekcije, ki lahko potekajo v skupini, kar imenujemo ozaveščanje skozi gib (Awareness Through Movement) ali pa individualno kot lekcije funkcionalne integracije (Functional Integration). Pri skupinskih lekcijah gibe izvajamo počasi in s številnimi premori. Začetni gibi so običajno zelo majhni, s poudarkom na preprostosti, lahkotnosti in prijetnosti gibanja, ki nato postane kompleksnejše, obsežnejše in hitrejše. Postopoma se učenci začnejo zavedati, kako pri vsakem gibu sodeluje celotno telo. Učitelj gibov ne kaže, temveč podaja le ustna navodila, učenci pa jih izvajajo na svoj način in v skladu s svojimi zmožnostmi.

Funkcionalna integracija je neverbalno individualno delo z učencem, pri katerem učitelj na nežen in tankočuten način premika skelet učenca, da se ta nauči lahkotnejšega gibanja. Z lekcijami razblinjamo običajne, pogosto nefunkcionalne gibalne vzorce in jih nadomestimo z novimi, funkcionalnimi - ti so osnova človekovega učenja od rojstva dalje, zato jih možgani hitro prepoznajo in uporabijo.

V sklopu svojega dela ponujaš tudi več različnih delavnic – zadnja je bila »Otresimo se stresa«. Povej prosim nekaj več o tem.

S pojavom epidemije novega korona virusa smo se znašli v neobičajnih razmerah, ki so od nas terjale različne prilagoditve in pri mnogih povzročile še več stresa kot ga že tako ali tako imamo pri dandanašnjem načinu življenja. Naš živčni sistem odgovori na strah ali stres na nezaveden in zaščitniški način, ki je skupen vsem bitjem v živalskem kraljestvu: gre za reakcijo boj ali beg, ki se med drugim odraža v krčenju mišic celotnega telesa. S stresom povezani mišični vzorci se kažejo kot oteženo dihanje, omejeno gibanje prepone, medenice, hrbtenice, vratu in ramen, sključenost, zakrčenost trebuha, kar lahko vodi v kronično tesnobo. Metoda Feldenkrais s kombinacijo gibanja in usmerjanja pozornosti nagovarja naše možgane in omogoči, da se ti mišični vzorci preoblikujejo v nove, ki nam povrnejo svobodnejše in lahkotnejše življenje, kar prispeva k boljšemu fizičnemu in psihičnemu počutju. Zato se mi je zdelo primerno, da ponudim času primerno tematsko delavnico, ki je potekala prek spleta. Odziv je bil kar dober in po povratnih informacijah sodeč so bili udeleženci zadovoljni z učinki lekcij (nasmešek). Nekaj časa sem nudila tudi brezplačne lekcije za zdravstvene delavce, v znak podpore tistim, ki so bili med epidemijo 'v prvi bojni liniji'.

Za koga je primerna metoda Feldenkrais in kaj zanjo potrebujemo?

Pri metodi Feldenkrais uporabljamo nežne, počasne gibe, ki sprožijo proces učenja, s katerim možgani reorganizirajo naše gibanje. Ker smo se vsi ljudje sposobni učiti, je torej primerna za vsakogar, ki bi rad izboljšal svoje sposobnosti – na katerem koli področju. Metoda ima v svoji neverjetni kompleksnosti in globini velik potencial, da spremeni življenje ljudi na bolje na različne načine, saj ima pozitivne učinke tako na fizični kot na psihični ravni. Ameriška antropologinja Margaret Mead se je o metodi zelo laskavo izrazila, češ da je ˝najbolj sofisticirana in učinkovita metoda za preprečevanje poslabšanja in za izboljšanje funkcije.˝ Lahko jo torej uporabimo v preventivne namene, da se zoperstavimo upadanju fizičnih zmogljivosti, saj nam pomaga ohraniti ali povrniti prožnost, izboljša ravnotežje in koordinacijo ter olajšuje vsakodnevne aktivnosti. Kot sem že omenila, deluje sproščujoče, blaži posledice stresa in tesnobe, odpravlja težave s spanjem, razvija čuječnost, spodbuja ustvarjalnost in ohranja jasnost misli. To je v času, ko se življenjska doba daljša, hkrati pa vse več ljudi pestijo nevrodegenerativne bolezni, odlična popotnica za vitalno starost.

Metoda je primerna tudi za rehabilitacijo, saj z lekcijami dosežemo, da pri gibanju vsak del telesa podpira in olajšuje delovanje drugih delov, zato ima širši fokus v primerjavi s tradicionalnimi pristopi rehabilitacije, ki se osredotočajo v glavnem na poškodovani del. Učitelji metode lahko pomagajo ljudem s kroničnimi bolečinami v hrbtu, ramenih, vratu, sklepih, z bolečinami po poškodbi ali operaciji, artritisom, fibromialgijo, glavoboli, …

Izjemen potencial ima pri otrocih z razvojnimi motnjami (cerebralna paraliza, avtizem, možganske poškodbe, hipotonija, učne težave, disleksija, motnje pozornosti …) ter pri odraslih z nevrološkimi težavami (Parkinsonova bolezen, multipla skleroza, poškodbe hrbtenjače in možganov, stanje po kapi …). Metoda namreč izkorišča nevroplastičnost, to je sposobnost možganov, da se pod vplivom izkušenj vse življenje spreminjajo in preoblikujejo. Prek dotika, gibanja in usmerjanja pozornosti nagovarjamo živčni sistem na zelo nežen in hkrati zelo učinkovit način. Tako spodbudimo oblikovanje novih povezav med živčnimi celicami v možganih in pogosto dosežemo ugodnejše izide od tipične prognoze. Metoda je učinkovita tudi kot podpora psihoterapiji, pa za razvijanje vrhunskih sposobnosti športnikov in uprizoritvenih umetnikov … pa naj bo dovolj naštevanja, da se ne bo slišalo preveč neverjetno, da bi lahko bilo res (smeh).

Za udeležbo na lekcijah ne potrebujete predznanja, koristi pa vam nekaj radovednosti, ščepec veselja do raziskovanja, dobra mera odprtosti za nekaj novega, pa seveda ležalna podloga, topla in udobna oblačila ter urica časa zase v mirnem okolju. No, v primeru omejitev zaradi epidemije pa tudi stabilna spletna povezava (smeh). Lekcije ozaveščanja skozi gib so zaradi načina vodenja pravzaprav idealne za udeležbo prek spleta.

Sestavni del lekcij ozaveščanja skozi gibanje je počitek. Zakaj?

Če bi si kdo od daleč ogledal kakšno izmed lekcij ozaveščanja skozi gib, bi verjetno res dobil vtis, da ves čas samo počivamo (smeh). Gibi so namreč lahko tako minimalni, da niso vidni ali pa jih celo izvajamo samo v mislih, saj že zgolj uporaba miselnih predstav izboljša funkcionalno gibanje. Na ta način ostrimo našo kinestetično občutljivost do te mere, da mišične impulze razločno občutimo z minimalno mobilizacijo.

Na začetku lekcije naredimo krajši miselni sprehod po telesu, da se zavemo občutkov in zaznamo stike s podlago. Nato vsaki gibalni različici – med lekcijo se jih zvrsti okrog deset – sledi počitek, ki je prav tako pomemben kot gibanje samo. Med počitkom se zavemo, kaj novega zaznamo glede stikov telesa s podlago, iščemo razlike med prej in potem. Z zaznavanjem razlik se učimo, v tem so naši možgani najboljši. Med počitkom damo možganom čas, da obdelajo informacije.

Počivamo tudi med vsakim posameznim gibom, da ohranjamo našo pozornost svežo, saj je ta ključnega pomena za učenje. Ti počitki so seveda dolgi le nekaj sekund. Premor med mislijo in dejanjem nam omogoča, da se zavemo in začutimo, kaj se dogaja v nas v trenutku, ko se namenimo narediti gib.

Razmišljala sem, da je ta metoda podobna zdravljenju z zdravilnimi rastlinami, v smislu reka znanega zeliščarja patra Simona Ašiča: »Ozdravljenje prihaja počasi, ko pa pride je trajno!” Bi se strinjala s tem?

Glede na Feldenkraisovo prepričanje, da je vedno možnost za še kakšno izboljšavo, sem do 'trajne ozdravitve' malo zadržana (smeh). Kar se pa počasnosti tiče … ja, se absolutno strinjam. Učenje je proces. Metoda Feldenkrais žal ni čarobna palica, ki si jo sodobni človek tako pogosto želi. Leta in leta se ne zmenimo za opozorila, ki nam jih pošilja telo, ko je hudo, bi pa težave najraje izbrisali z enim samim zamahom palice. Je pa odlična naložba za kakovostnejše življenje. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se vztrajnost izplača. Najbližje 'trajnemu ozdravljenju' so seveda tisti, ki jim metoda Feldenkrais postane način življenja. Živ dokaz za to so učitelji, ki so nas poučevali na Dunaju. Za to, da lahko izobražuješ kandidate za učitelje metode, moraš izpolnjevati stroge pogoje in imeti izkušnje, ki se merijo v desetletjih. Naš najstarejši učitelj, sicer dolgoletni Feldenkraisov asistent in prijatelj, je štel 82 let. Ko si priča njihovi prožnosti telesa in uma, si ne moreš kaj, da ne bi občudujoče zamrmral: ˝Kapo dol!˝ In če si morda kdaj podvomil, da lahko dosežeš preobrazbo telesa in duha s počasnim kotaljenjem po tleh in počivanjem, olajšano dahneš: ˝Tale Feldenkrais pa res deluje!˝

Gibanje po metodi Feldenkrais ima vzporednice z gibanjem majhnih otrok. Ali lahko to bolj pojasniš?

Res je, lekcije pogosto vključujejo t. i. razvojne gibe. Feldenkrais je svoje delo utemeljil na t. i. organskem učenju, ki je povezano z razvojem telesa in živčnega sistema v interakciji z okoljem. Organsko učenje se začne že v maternici. Najintenzivnejše je v prvih letih življenja, ko osvojimo pomembne mejnike motoričnega razvoja – prek napak in neuspehov se z raziskovanjem gibanja sami naučimo prekotaliti na bok, obrniti s hrbta na trebuh, plaziti, sedeti, vstati, hoditi. Ljudje imamo neskončni potencial za učenje, saj se naš živčni sistem na podlagi izkušenj razvija vse življenje. Vendar pa le redko izkoristimo svoje gibalne in druge potenciale. Metoda Feldenkrais nas vodi k prvinskim senzomotoričnim potem in odkritjem, kje v živčnem sistemu je shranjen spomin na naravno gibanje, ki ga ponovno lahko osvobodimo.

Poleg skupinskih lekcij metoda ponuja tudi individualne lekcije. Komu so namenjene?

Individualno delo je samo drugačna oblika učenja, pri katerem je lekcija prilagojena potrebam posameznika. Funkcionalna integracija pomeni povezovanje posameznih delov telesa v skladno, funkcionalno celoto. Bistvo integracije lahko ponazorimo s prispodobo urnega mehanizma: sestavljen je iz mnogih kolesc, ki se vrtijo v različnih smereh, a skupaj prispevajo k temu, da ura pravilno kaže čas. Lekcije so primerne za vsakogar, je pa ta način dela pogostejši pri določenih skupinah, npr. pri otrocih z razvojnimi motnjami, pri osebah z nevrološkimi težavami in gibalnimi omejitvami. Delo običajno poteka na mizi. Z nevsiljivim dotikom nagovarjamo živčni sistem osebe, pri čemer ne uporabljamo nepotrebne sile. Pogosto poudarjamo obstoječe gibalne vzorce osebe, torej podpiramo in poudarjamo, kar se z osebo v gibalnem smislu že dogaja ter prevzemamo nepotrebno mišično delo osebe. Feldenkrais je ta način dela rad primerjal s plesom. Občutek, ko se dva živčna sistema povežeta, je res fantastičen. Morda je najbolj zgovorna izjava neke moje učenke po končani lekciji: ˝Najprej se mi je zdelo, da govoriva vsaka svoj jezik, jaz dansko in ti slovensko. Ko pa si našla pravo smer giba, sem imela občutek, da sva obe preklopili na angleščino.˝

Da si postala certificirana učiteljica metode Feldenkrais si morala opraviti določeno izobraževanje. Česa vsega si se naučila in kako si skozi učenje napredovala osebno?

Izobraževanje za učitelje metode traja štiri leta v skladu z mednarodno sprejetimi smernicami, ki narekujejo vsaj 800 ur izobraževanja v najmanj 160 dneh. Da sem lahko štiri leta po 40 dni na leto preživela na Dunaju gre velika zahvala moji družini. Izkušnja študija na Dunaju je bila zame neprecenljiva, uživala sem v pisani mednarodni druščini študentov, izkusila sem popolnoma drugačen način učenja kot smo ga vajeni, odprl se mi je popolnoma nov in neskončno zanimiv svet. Zame je bil poseben privilegij študirati pod vodstvom Donne Ray, ki je v študij spretno vtkala tudi svoje bogato znanje psihologije in medosebne nevrobiologije.

Sama zase bi rekla, da mi je metoda poleg izboljšane drže in gibanja ter zavedanja same sebe dala več samozavesti, notranjega miru, tolerance, odprtosti, razumevanja, sposobnosti stvari postaviti v širši okvir. No, tudi tankočutnost, ki jo spontano razvijemo pri učenju neverbalne komunikacije z živčnim sistemom, bi se lahko znašla na seznamu. Upam, da so moji najbližji zaznali kaj od naštetega (smeh).

Skozi leta poučevanja si gotovo dosegla kakšne uspehe, ali jih lahko deliš z nami?

Občutek imam, da bodo uspehi glede na še vedno relativno slabo prepoznavnost metode v našem prostoru prihajali počasi, tako kot sposobnost zaznavanja razlik med lekcijami (smeh). Sem šele na začetku poti; licenco za vodenje skupin sem pridobila jeseni 2018 in takrat sem tudi ustanovila podjetje Mikrogib, licenco za individualno delo pa imam šele od januarja letos. Ravno ko sta se izoblikovali skupini s solidnim jedrom v Ajdovščini in Postojni in ko sem dobila dovoljenje za delo s posamezniki, se je zgodila pandemija, ki je zagotovo zavrla pot navzgor, odvzela je nekaj možnosti, hkrati pa odprla nekatere druge. Vesela sem, da sem kljub zadržanosti zlasti starejših do dela prek spleta uspela oblikovati skupino za redna tedenska srečanja in da so delavnice sorazmerno dobro obiskane. Izjemno hvaležna sem tistim, ki vztrajajo z mano že od samega začetka. Največje zadovoljstvo mi predstavlja iskrena zahvala tistih, ki jim je metoda olajšala življenje. To mi daje energijo za prihodnost.

Smo pa kot skupnost naredili nekaj pomembnih korakov naprej. V Sloveniji se je v zadnjih nekaj letih število učiteljev metode podvojilo, ustanovili smo Društvo učiteljev metode Feldenkrais, prenovili spletno stran in pripravili material za prvi večji promocijski dogodek - dan odprtih vrat. Srečali se bomo 2. oktobra 2021 v Ljubljani, zainteresirani iz drugih krajev, ki jim je prestolnica predaleč, pa se nam bodo lahko pridružili prek spleta. Potekajo tudi priprave, da bi naslednje leto organizirali študij metode v Sloveniji. Doslej smo se vsi učitelji izobraževali v tujini; če nam uspe, bodo imeli navdušenci nad metodo, ki bi radi razširili svoje znanje, prvič možnost, da se za učitelje metode izobrazijo doma, kar bo velik uspeh za naš številčno sicer še vedno skromen kolektiv.

Hvala.

* Fotografije: Matjaž Milavec & Alenka Pavliha

Deli Nazaj