Poznamo vas kot otroško zdravnico, pediatrinjo … Koliko let ste že v beli halji in koliko časa boste še predani svojemu poklicu?

Že 42 let sem predana otroški pediatriji. Še vedno delam, ker je situacija v Ajdovščini taka, da zaenkrat nimamo na vidiku dovolj moči, s katerimi bi otrokom zagotavljali dovoljšno zdravniško obravnavo. Pred petimi leti sem bila mentorica trem pediatrinjam naenkrat. Imela sem velike upe, da bodo ostale, žal je ostala samo ena. Seveda se vsak usmeri, kamor želi, bomo pa v Ajdovščini v prihodnje zelo veseli vsaj še dveh pediatrov. Dokler tega ne dosežemo, bom pomagala. Koliko časa še, ne vem, a dokler delo opravljam z lahkoto, pridem z veseljem v službo, bom nadaljevala.

Vaša poklicna pot traja že več kot štiri desetletja. Kako ste jo izoblikovali?

Izšla sem iz vaške šole na Colu, srednjo medicinsko šolo sem obiskovala v Šempetru. Takrat so bili drugi časi – tata mi ni dovolil na gimnazijo, češ da po gimnaziji ne bom nič. Pa sem izbrala medicino, nadgradila sem srednjo šolo z diferencialnimi izpiti, prišla sem na medicino in postala zdravnica. Želela sem se specializirati v pediatriji, pa sprva ni bilo te možnosti. Do specializacije sem pozneje prišla v bolnišnici za invalidno mladino, kjer sem delala tudi z otroki s posebnimi potrebami. Nenehno me je gnala želja do cilja, sem človek vztrajnosti.

Od takrat dalje ste predani svojemu poklicu, več let ste bili tudi strokovna vodja Zdravstvenega doma v Ajdovščini. Kaj vam je prinesla ta izkušnja?

16-letno strokovno vodenje Zdravstvenega doma je bilo obdobje, ki mi je dalo mnogo izhodišč, zagona. V tem obdobju smo dograjevali temelje zdravstveni ustanovi, uvedli številne nove dejavnosti. S takratno glavno sestro sva odlično sodelovali in dodelali vizijo, na kateri temelji delovanje še danes. Ponosna sem na 16 let predanega, a tudi napornega dela. Poleg osnovnega dela smo bili primorani reševati veliko problemov, obremenitve so bile vse večje. Mislim, da mora človek vedeti, kdaj mora delo predati naprej, in ponosna sem, da sem uspela najti odlično učenko, zagnano mlajšo kolegico. Kot pravijo, je dober profesor tisti, ki nauči učenca še boljšega. Ponosna sem, da smo uspeli tekom vseh teh let ostati povezani in enotni med seboj. V ZD Ajdovščina ni individualizma in dokler bo tako, bomo zmogli premagati še tako hude ovire in napore, tudi kadrovske.

Z gotovostjo je sedaj tudi med vas posegla epidemija, ki nas je dodobra zaznamovala na vseh sferah življenja. Kako vpliva to na vašo ustanovo, zdravnike, posameznike?

Kar se tiče dostopnosti Zdravstveni dom v času epidemije dobro kljubuje spremembam. Do nas lahko pride vsakdo – morebiti po drugi poti, a vsak, ki je bolan, mu bomo pomagali. Menim pa, da se bodo posledice, ki jih ta bolezen pušča za seboj, še kazale, predvsem v družbi. Najbolj bodo to občutili mladostniki, ki čutijo te spremembe na drugačen, bolj subtilen način. Globoko me je presunilo, ko sem bila lani v zadnjem letu epidemije soočena z obravnavo šestih otrok, ki so imeli samomorilne težnje. 42 let sem že pediatrinja, a česa takega še nisem doživela. Tega se bojimo in zaradi tega smo pretreseni. Šole morajo ostati odprte, otroci morajo biti v družbi sovrstnikov, osvajati znanja na njim pristen in najbolj doumljiv način. Kaj vse bo prinesla ekonomska kriza, ki bo verjetno sledila tej, pa še ne vemo.  

Šolska vrata so na zadovoljstvo mnogih z novim šolskim letom odprta za vse šolajoče. Kaj svetujete staršem – z jesenjo bodo na pohodu tudi druga prehladna in virusna obolenja. Kako postopati?

Tega se pediatri ekstremno bojimo. Že se pojavljajo tudi drugi virusi, prehladi, pri najmlajših je že prisoten virus, ki povzroča težko dihanje že pri enomesečnem dojenčku. Tega nas je strah, saj bo to povzročilo dodatno nego in oskrbo. Srčno svetujem staršem, da poskrbijo za najmlajše –  če je mama na porodniškem in ima otroke v vrtcu, naj se nekako potrudi, da ima otroke v kolikor se le da doma, če imajo prehladne in druge bolezenske znake. Nasploh pa je treba spodbujati zdrav način življenja doma, starše in stare starše pocepiti, pa tudi mlajša populacija, močno svetujem –  cepite se, tako bomo vsi lažje živeli.

S katerimi besedami bi tiste, ki se doslej še niso odločili za cepljenje, prepričali v odločitev, da je to pot, ki nas vodi iz epidemije?

Menim, da tisti, ki je racionalen, ki razume, je razmišljujoč posameznik, bi moral vedeti, da je odločitev za cepljenje narejena z namenom preprečitve širjenje virusa in da je to edina pot. Zdravniki smo bili presrečni, ko so nam lansko silvestrovo pripeljali cepivo – odhiteli smo tja, brez pomislekov. Sama sem prva v vrsti, ki bom zagovarjala cepljenje. Naša otroška ambulanta vodi v precepljenosti proti klopnemu meningoencefalitisu, pnevmokoku, meningokoknemu menigitisu – trudimo se tudi s cepljenjem proti HPV. Moramo pa še delati na tem – s cepljenjem smo preprečili že marsikatero bolezen in ni razloga, da s tem ne bi ustavili tudi koronavirusa. Ne vem, od kje toliko skepticizma, vprašanj … Zdravniku bi morali zaupati … Če učitelju ne zaupaš, če dvomiš v vsako njegovo trditev, boš težko izpeljal vzgojni proces, enako je z zaupanjem v zdravnika.

Na vaši poklicni poti je bilo gotovo mnogo spoznanj, nepredvidljivih situacij, težkih preizkušenj, na drugi strani pa storjeno mnogo dobrega … Kaj bi v vaši poklicni karieri izpostavili kot prelomno – tisto, kar vas je še posebej zaznamovalo in dalo potrditev, da je biti zdravnik posebno poslanstvo? 

Na moji poti me je vse peljalo k uresničitvi poslanstva – biti zdravnik in pomagati. Četudi so se katera izmed vrat zapirala, sem vedno zmogla poiskati pot, ki me je peljala naprej. Stalna skrb za ljudi, čut, da nekdo trpi, ti pa zmoreš to omiliti, je neprecenljiv. In to, da lahko pomagam, jemljem kot svoje plemenito poslanstvo. Celotna moja poklicna pot je temu pritrjevala, bili so vzponi padci, a sama vem, da sem vedno znova stremela k boljšemu, višjemu, kakovostnejšemu. Težko opredelim, kaj je bilo prelomnega, mogoče to, ko smo med prvimi zdravstvenimi domovi v regiji pridobili certifikat kakovosti. V to je bilo vloženo veliko dela. Nenazadnje pa smo trenutno vsi na prelomnici – epidemija je globoko zarezala v vse sfere delovanja. Koronavirus kroji delovanje naše ustanove, nova realnost pa pušča trajne posledice.

Poleg zdravniškega poslanstva kaj vas še navdihuje, polni baterije?

Posebnica sem v tem. Veliko prostega časa namenjam sprostitvi, ne samo, da sem vrtnarica, sem tudi aktivna hribolazka, vsak teden sem ali na Kuclju, Ostrem vrhu, Čavnu, Golakih … pa tudi drugod – hribi me navdihujejo. Knjige berem dve, ne samo eno hkrati. Z energijo me napolnijo tudi potovanja v oddaljene dežele … Poletje izkoriščamo z družino na morju, nasploh je rekreacija pomemben del mojega vsakdana. Dokler imam to voljo in energijo vem, da zmorem premagati še tako težak delovni dan.

Zaključna misel?

Smo v nenavadnem času – poslušajmo znanost, ubogajmo zdravnike, cepimo se, upoštevajmo pravila – vsem nam bo lažje in vsi bomo zadovoljni. Verjemite, samo enostavne stvari prinesejo dosti dobrega.

* Intervju je bil prvotno objavljen v oktobrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj