Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteDve leti vodenja Zdravstvenega doma Ajdovščina sta direktorju Egonu Stoparju prinesli velike preizkušnje, obenem pa tudi spoznanje, koliko bo še potrebno postoriti, da bo celoten zdravstveni sistem deloval koherentno, dostopno, kvalitetno. Z veliko vnemo pristopa k problemom, se zavzema za dobrobit zaposlenih, pacientov, družbe. »Na katastrofalno stanje v zdravstvu se ne nameravam navaditi, temveč bom naredil vse, kar je v mojih močeh, da se kaj spremeni,« napoveduje direktor in ob tem preudarno gleda na stanje v trenutni družbi in poziva k strpnosti, spoštljivosti, solidarnosti, s katerimi želi v dobro zaposlenih in pacientov voditi Zdravstveni dom tudi v prihodnje.
Kot direktor ZD Ajdovščina ste praktično že od samega začetka vpeti v koronavirusno situacijo. Kako gledate na vodenje ustanove ob začetku epidemije in sedaj, ko smo že v četrtem valu?
Kako resno in strateško se v naši državi ukvarjamo s področjem zdravstva, si lahko predstavljate s preprostim dejstvom, ki sem ga že večkrat ponovil – v ZD Ajdovščina sem dobri dve leti, v tem času pa sem zamenjal že štiri ministre za zdravje. Problemi, s katerimi sem se soočil v prvega pol leta p. c. (pred covidom), so bili zelo zahtevni, z epidemijo pa so se pokazale še vse ostale, prej očem bolj skrite težave. Nekoč sem poslušal intervju z enim vojaškim poveljnikom, ki se je šolal na sloviti vojaški akademiji West Point. Na vprašanje, kako zahtevna je akademija, je odgovoril, da je bilo prvi dve leti težko, potem pa se je navadil. Za svoje spoprijemanje z vodenjem ZD Ajdovščina lahko rečem, da je podobno, le da bom zadnjo misel malce dopolnil – na katastrofalno stanje v zdravstvu se ne nameravam navaditi, temveč bom naredil vse, kar je v mojih močeh, da se kaj spremeni. Povem vam, da naloga ni težka, z vsem kar prinaša covid-19 pa sploh.
Epidemija je s seboj prinesla številne razsežnosti, vrzeli – tako v zdravstvu kot nasploh v življenju. Kako ste izzive premagovali vi z vodenjem, organiziranjem … Kdaj je bilo najtežje?
Epidemija je res pokazala številne vrzeli zdravstvenega sistema in na žalost tudi razklanost družbe. Obvladovanje izjemno zahtevnih zdravstvenih razmer bi ne bilo mogoče brez odlične in predane ekipe mojih sodelavcev ter izvrstne podpore posameznikov ter organizacij v lokalni skupnosti (vodstva občin, pripadnikov CZ, podjetij …). Moja vloga je bila zgolj komuniciranje, povezovanje, vzpodbujanje in motiviranje vseh omenjenih členov sistema. Ker v tej zgodbi nastopa veliko število ljudi, ne želim nikogar omenjati, da koga ne pozabim. Samo hvala vsem. Najtežje je bilo lani poleti, ob pojavu okužbe v Centru starejših Pristan Vipava. Takrat smo že začeli pozabljati na preživeti prvi val epidemije in na ravni države ni deloval več praktično noben sistem logistike, zdravljenj, ki je bil organiziran med epidemijo. Situacije takrat nismo obvladali zaradi delujočega sistema javnega zdravstva, temveč predvsem zaradi odzivnosti in prizadevnosti zelo sposobnega vodstva Centra starejših, mojih sodelavcev, nekaj posameznikov iz sosednjih zavodov, civilne zaščite in nekaterih posameznikov iz lokalne skupnosti.
Če ob tem ocenite delo vaše ustanove, zdravnikov, medicinskih sester, drugega strokovnega osebja. Ste zadovoljni?
V danih razmerah vsi delajo svoj maksimum. Od tistih, ki so šele prišli v naš kolektiv (mladi zdravniki, mladi delavci zdravstvene nege), do tistih, ki bi se lahko že upokojili, a to niso storili, ker še čutijo dovolj moči in ker jim ni vseeno, kar se dogaja z našim zdravstvom. Za vso predanost sem jim hvaležen in obenem zadovoljen, ker tudi v času težkih preizkušenj na trenutke premagujejo sami sebe.
Vse bolj v nebo vpijoče so težave s pomanjkanjem kadra. Kakšne je vaše mnenje do tega, so na vidiku rešitve?
Trenutno je javno mnenje do primarnega zdravstva, to je delovanja zdravstvenih domov, izjemno negativno nastrojeno. V vseh medijih se izpostavljajo težave in težke razmere v bolnišnicah, o zdravstvenih domovih pa le to, da je osebnega zdravnika zelo težko dobiti po telefonu. A se kdo vpraša, koliko pacientov ima povprečna ambulanta, ali je ambulant (zdravnikov) dovolj? Lahko mi verjamete, da če se stanje ne bo res temeljito spremenilo, v par letih ne bomo govorili več o družinskih, temveč o občinskih zdravnikih, o občinskih ambulantah. To ni pretiravanje, ampak kruta resničnost. Povsem enako, kar sem povedal za zdravnike, velja tudi na področju kadra zdravstvene nege. V mojih dosedanjih službah sem se soočal s številnimi težkim problemi, a sem vedno imel občutek, da jih večino lahko rešim s svojim angažiranjem in trdim delom. Na žalost tega občutka v zdravstvenem sistemu nimam. Ugotavljam namreč, da je ključna problematika, to je zgrešena oz. neobstoječa kadrovska politika, povsem v rokah ljudi, ki nimajo ali ne želijo imeti stika z realnostjo. In v tej zgodbi se čutim precej nemočnega. Zdi se mi, kot da lajam, a karavana gre oz. ne gre dalje.
Kako konkretno se sicer vi soočate s kadrovsko podhranjenostjo v ZD Ajdovščina?
Kot rečeno, je v tem obdobju pomanjkanje kadra, predvsem zdravnikov na primarni ravni (zdravnikov družinske medicine, pediatrije in ginekologije) izjemno veliko. Vse, kar trenutno delamo, je zgolj gašenje požara in vsakodnevno krpanje kadrovskih lukenj. Z upokojenimi zdravniki, s pogodbeniki, s specializanti. Stanje postaja nevzdržno. Seveda vem, da bomo s sodelavci naredili vse, da bodo naši občani vedno dobili potrebno zdravstveno oskrbo, a je organiziranje vseh nujnih aktivnosti vsak dan znova izjemno zahtevno. Zavedam se, da pri vsej organizaciji lahko pride do kakšnih težav, a verjamem, da bodo občani vse sprejeli z razumevanjem. In za to se vsakomur že vnaprej zahvaljujem.
Med nami je v času epidemija zraslo mnogo skepticizma do cepljenja, do obstoja virusa nasploh. Kakšno je vaše stališče?
Sam menim, da vse zadeve lahko tečejo, če se vsi zavedamo svojih pravic in odgovornosti. Moja svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega. Vsak od nas se mora v vsaki situaciji truditi, da je spoštljiv do sočloveka, da ne misli samo na svoje dobro in svoj prav, temveč tudi na dobro in prav drugega. Sam nisem pristaš, da mora biti celotno delovanje, obnašanje družbe zapisano v zakonih, predpisih, dokumentih, temveč da znamo in hočemo vsi razumeti bistvo določene situacije ter pri ravnanju zaupati tistim, ki o konkretni situaciji največ vedo. Vsi si radi dajemo za zgled skandinavske države. Tam so strokovnjaki priporočili ukrepe in so se jih brez pretiranih predpisov vsi držali. Ko so strokovnjaki ocenili, da se je smiselno cepiti, je to naredila velika večina. V naši družbi se moramo odločiti, ali so nam te države še za zgled ali ne.
Že večkrat ste javno izpostavili vaše razloge za cepljenje. Kateri so za vas najpomembnejši?
Cepljenje je osebna odločitev. Vsakomur, ki se za ta korak težko odloči, predlagam, da se o tem posvetuje z osebnim zdravnikom in ljudmi, še najbolje s strokovnjaki, ki jim zaupa. Najpomembnejše je zaupanje strokovnjakom, ki se s tem ukvarjajo celo življenje, ter skrb za zdravje starejših ljudi in ljudi z rizičnim zdravstvenim stanjem. Trenutno sem zdrav, za kar sem zelo hvaležen, in zato se mi zdi še toliko bolj pomembno, da se cepim in tako po najboljših močeh zaščitim ljudi, s katerimi živim, in tiste, s katerimi se vsakodnevno srečujem. Dlje kot bomo pustili, da virus živi med nami, več bo imel časa za prilagajanje okolju (mutacije). Po izobrazbi sem kemijski inženir in sem se skoraj 15 let neposredno ali posredno ukvarjal z obvladovanjem mikrobioloških okužb. Zaradi tega seveda ne morem reči, da sem kakršen koli strokovnjak, mi pa pridobljeno znanje in izkušnje vsekakor koristijo, da mogoče lažje prisluhnem in slišim sporočila strokovnjakov.
Kaj bi še sporočili našim občankam in občanom v času, ko smo postavljeni pred takšne in drugačne preizkušnje?
Želim si, da bi ljudje znali več razmišljati o skupnosti, o željah, potrebah in stiskah ljudi, ki nas obkrožajo. Vse preveč postajamo družba individualizma, visokih živih mej in zidov, in družba, ki bo počasi znala komunicirati le digitalno. Mnogi govorijo, da bodo človeštvo uničile podnebne spremembe, kemija, strupi, celo cepiva, a jaz menim, da se moramo bistveno bolj bati strupa besed, ki se trosijo z medsebojno komunikacijo, predvsem na raznih t. i. socialnih, jaz jih imenujem asocialnih omrežjih. Namesto prostor izmenjave mnenj in argumentov postajajo to komunikacijski kanali, kjer se družbene misli ožijo, kjer se ljudje veliko pogovarjajo, a se ne poslušajo. Zato si želim bistveno več sporazumevanja v živo, od številnih digitalnih omrežij pa uporabljam le tisto, ki me vleče v naravo, v gibanje, kjer se z ostalimi spodbujam pri športni aktivnosti. Želim si, da bi se z vsemi čim več srečeval v naravi in da bi se ob vsakem srečanju lepo pozdravili ter si izmenjali kakšno lepo, spodbudno besedo. Predvsem pa vsem skupaj želim, da ostanemo zdravi!
* Intervju je bil prvotno objavljen v oktobrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina.
* Fotografije: Klemen Bizjak