Koliko let že vodite nad našo pomembno kulturno ustanovo v mestu in kaj vas pri delu najbolj navdihuje?

Kmalu bo že sedem let. Najbolj me navdihuje delo z gradivom, ki ga hranimo. Predvsem posredovanje le-tega javnosti na čimbolj inovativen način.

Z gotovostjo prinaša vodenje našega kulturnega hrama v mestu svoje prednosti in slabosti. Katere bi izpostavili?

Prednost je v tem, da je Pilonova galerija že desetletja med strokovno in splošno javnostjo zelo dobro pozicionirana ustanova. To dejstvo predstavlja velik izziv, da položaj ohranjamo oziroma nadgrajujemo. Lega v središču Ajdovščine, ki s prenovljenim Lavričevim trgom in Prešernovo ulico predstavlja tudi nove možnosti razvoja dejavnosti zunaj galerijskih sten, je zagotovo prednost. Pilonova galerija je eden najmanjših, t. i. pooblaščenih muzejev, ki znotraj slovenske muzejske mreže ohranja nacionalno bogastvo, kamor seveda sodi fond galerije. To je velika odgovornost, ki zahteva predvsem urejeno infrastrukturo, na kar pa Pilonova galerija še čaka, vendar se bo tudi ta pomanjkljivost kmalu rešila.

Ste bili od vedno navdahnjeni nad kulturo in njenimi razsežnostmi? Kakšna je vaša poklicna pot?

Od nekdaj sem doma ali na tujem redno obiskovala kulturne hrame, še najbolj me je zanimala likovna dediščina. Prav temu je botrovala tudi odločitev, že nekje v 2. letniku srednje šole, da želim na študij umetnostne zgodovine, ki sem ga pozneje tudi uspešno zaključila na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V času študija sem ves čas delala v Narodni galeriji kot galerijska animatorka in kasneje tudi kot zaposlena kustosinja pedagoginja, kjer sem se poleg izvedbe in priprave programov ter razstav ogromno naučila. Pobližje pa sem spoznala tudi, kaj pomeni delo v umetnostni galeriji nacionalnega pomena. Vmes sem še zaključila podiplomski študij na Univerzi v Novi Gorici in Univerzi IUAV v Benetkah ter ves čas, na srečo, lahko poklicno delala na področju, ki me je zanimalo.

Kultura je dandanes postavljena pred številne preizkušnje. Kako ocenjujete razvoj kulture na Ajdovskem? Je ponudba kulturnih doživetij dovoljšna?

Podobno kot pri snovanju turističnih vsebin je tudi na področju kulture ponudba zelo razdrobljena. Pogrešam tudi več stalnega sodelovanja posameznih deležnikov, vendar pa se, ob zavedanju teh šibkosti, tudi na tem področju stanje izboljšuje.

Veliko energije vlagate tudi v delo z mladimi, med počitnicami ponujate raznolike delavnice. Kakšen je odziv mladih, zanimanje?

Če le lahko, organiziramo med vsakimi šolskimi počitnicami ustvarjalne delavnice za osnovnošolce. Dejavnosti so zelo dobro sprejete, otroci radi prihajajo. Počitniških dni je v enem šolskem letu res veliko in želeli smo družinam in šolarjem za ta čas ponuditi kvalitetno preživljanje časa. Glede na to, da se otroci vračajo že vrsto let, kar je ključno pri kulturni vzgoji najmlajših, menim, da je treba vztrajati pri tej ponudbi in jo še nadgrajevati.

Veliko nadgrajevanj kulturnih doživetij je povezanih z obetajočo prenovo Rustjeve hiše. Kaj vse bo doprinesla? 

Elementi obeh nekdanjih pekarn, Rustjeve in sosednje Pilonove, današnje Pilonove galerije, so zaznamovali zgodovino obeh objektov, ki bosta neločljivo povezana z likovnimi deli in imenitno zgodbo nekdanjega življenja znotraj njih ter same obnove v sedanjosti. Največji izziv galerijske dejavnosti in dejavnosti novega centra tradicionalnih obrti vidim v sodelovanju skupnosti ter povezovanju umetnosti in tradicionalnih obrti z inovativnim in angažiranim pristopom znotraj inkluzivnega programa za otroke, mlade in odrasle. V zgornjih prostorih Rustjeve hiše bo na ogled razširjena stalna zbirka Vena Pilona in zbirka Pilonovih prijateljev, kjer bodo končno svoje sobe lahko dobila dela umetnikov, ki so neločljivo povezani s Pilonom in Ajdovščino, npr. Lojze Spazzapan in Milan Klemenčič ter Ivo Lenščak in Danilo Jejčič. In seveda depoji, kjer bomo v treh prostorsko ločenih delih končno lahko poskrbeli za primerne pogoje hrambe gradiva različnih zvrsti, ki tvorijo fond galerije. Prenovljena infrastruktura pa bo tudi Pilonovi galeriji omogočila pripravo konkurenčnih programov, ki bodo zagotovo zelo dobrodošla obogatitev kulturnih doživetij za lokalno okolje.

Pred številne izzive nas je postavila epidemija, zdi se, da je nasploh opeharila zlasti kulturna doživetja. Kako ste se (kot ustanova) prilagodili novi normali? Kakšen obisk beležite v zadnjem letu?

Epidemija je ponudbo večinoma prestavila na splet, kar pa v smislu doživetja ne učinkuje enako kot ob živem kontaktu. Je pa res, da morda novo, virtualno okolje, le ni tako opeharilo področja kulture, ampak je dalo nova znanja, kreativne prijeme pri dodatni ponudbi tudi na spletu, kar je v veliki večini kulturne ponudbe na Slovenskem zelo stopicalo zadaj za razvito Zahodno Evropo. Še najbolj so bili opeharjeni izvajalci koncertnih dogodkov in gledališč, galerije in muzeji pa smo v veliki večini ohranili publiko tudi po ponovnem odprtju ustanov za javnost. Pilonova galerija je bila zaprta 101 dan v letu 2020, a vseeno smo zabeležili približno 10 % rast obiska, sploh v tem letu.

Če Pilonovo galerijo primerjate z drugimi … Po čemu prednjači, kaj je tisto, kar jo dela edinstveno?

Pilonova galerija ima neverjeten potencial prav v svoji topli domačnosti ureditve objekta, ki jo je prepoznal in ohranil že arhitekt Svetozar Križaj in jo poskušamo, seveda s sodobnimi prilagoditvami, ohranjati tudi naprej. Trudimo se, da prav vsakemu obiskovalcu galerije posvetimo čas, ker smo še vedno mnenja, da je to tisto, kar ohranja kontinuiteto obiska ter odnosa javnosti do ustanove. Menim, da dandanes preveč intenzivna uporaba vseh interaktivnih pripomočkov, tudi ob likovnih delih, to izkušnjo počasi izgublja.

Bi izpostavili katero izmed umetniških del, ki so vam še posebej pri srcu?

Zagotovo je to imenitni celopostavni slikarski portret Pilonovega očeta Meniga iz leta 1923, kjer je umetniku uspelo v eni podobi izpostaviti vse svoje znanje. Neverjetna psihološka karakterizacija, neposrednost in komunikacija z upodobljenim ter zelo preprosto, a opisno ozadje z vrečama moke, kamor se pek Menigo naslanja, je zgodba, ki ne pušča ravnodušnosti. V resnici je pa težko izbirati med vrhunci Pilonovega slikarstva iz njegove ajdovske dobe, ki so na ogled v osrednji slikarski sobi Pilonove galerije. Prav vsa so nepogrešljiv del v dojemanju tako značilnega karakterja Vipavske doline in njenih ljudi.

Kaj vas poleg predanega dela v galeriji še navdihuje? Kje polnite baterije?

Prostega časa imam zelo malo, a se ga trudim izkoristiti z družino … in če je le mogoče, nove moči najbolj učinkovito nabiram v hribih.

* Intervju je bil prvotno objavljen v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Primož Brecelj

Deli Nazaj