Pred kratkim ste prejel statuo Športne zveze Ajdovščina, nagrado za življenjsko delo v športu. Kaj vam ta nagrada osebno pomeni?

Seveda mi to priznanje ogromno pomeni. Ponosen in zadovoljen sem, da sem nekaj pomembnega prispeval k razvoju domačega kraja in tega športa v lokalnem okolju. Dokaz, da ni bilo vse zaman, kar sem počel v svoji karieri. Hvala tistim, ki ste me izbrali. V svoji športni karieri ste sicer prejel ogromno takšnih in drugačnih priznanj.

Katero vam je morda najpomembnejše?

Res je bilo precej takšnih in drugačnih nagrad. Morda bi izpostavil Zlato čelado, ki sem jo prejel za pet zaporednih naslovov državnega prvaka še v bivši Jugoslaviji. Tudi različnih naslovov prvaka je bilo ogromno. Precej mi pomeni naslov prvaka Alpe Adria, bil sem tudi avstrijski državni prvak v svoji kategoriji. Če me spomin ne vara sem v svoji karieri osvojil 15 državnih naslovov, nekaj v reliju, nekaj pa na gorskih dirkah.

No, in če se vrnemo v sedanjost. Vas bomo morda še kdaj videli za volanom dirkalnika na kakšni izmed dirk?

Želja vsekakor obstaja. Poslovilno dirko bi res rad odpeljal ampak vse je še v zraku. Nisem se še odločil ali bi to izpeljal s kakšnim izmed aktualnih avtomobilov ali pa s starodobnikom. Mika me, da bi si morda pripravil avtomobil s katerim sem tekmoval v svoji karieri. Vsekakor pa bo to nastop v reliju. No vse je povezano tudi s financami in s časom, ki ga tudi nimam na pretek. Ampak kot sem rekel, v načrtu je še en nastop.

Fotografija: Boris Hodnik

Kdaj ste pravzaprav zadnjič nastopili na reliju kot tekmovalec?

Zdaj ste me pa dobili. Mislim, da sem svoj zadnji reli odpeljal v Srbiji. To je bilo leta 1996, ko sem obenem postal tudi srbski državni prvak. Vozil sem Forda Escorta Cosworth, skupine A. Pred vrati je reli Vipavska dolina, kjer ste močno vpet v samo organizacijo. Koliko časa in energije vlagate v ta dogodek? Na dogodku se dela praktično celo leto. Vedno se nekaj dogaja, razmišljaš kje najti nove pokrovitelje, kako dogodek narediti še bolj atraktiven in podobno. Tista dva meseca pred samim relijem pa sta najbolj aktivna, če lahko tako rečem. Všeč mi je, da naša regija tudi z našo pomočjo pridobiva na prepoznavnosti. Čeprav se mi zdi, da je na tem področju še precej rezerv.

Kot dirkač ste večkrat nastopili pred domačo publiko. Vam je bilo domače občinstvo bolj v breme ali v spodbudo?

Eno in drugo. Čeprav vendarle bolj v spodbudo. Morda je to breme bolj prišlo do izraza pred in po dirki. Med samo dirko pa je dirkač toliko skoncentriran, da ostalega niti opazi ne.

Se spominjate relija Saturnus iz leta 1992, ko ste nastopili s Fordom Sierro Cosworth? Takrat ste kmalu po štartu relija storili napako nato pa uprizorili neverjeten lov za izgubljenim časom, ki še danes velja za eno najbolj drznih voženj v zgodovini slovenskega relija?

Absolutno se spomnim. To je bila sicer moja prva dirka s štirikolesno gnano Ford Sierro Cosworth. Na hitrostni preizkušnje Velike Žablje sem storil napako in se zaletel v most, ki se mu mnogi še danes rečejo »Lulikov most«. Odtrgalo mi je kolo in do cilja »brzinca« sem se pripeljal po treh kolesih. Avtomobil nam je nato uspelo popraviti, a nabral se je velik časovni zaostanek, ki ga je bilo potrebno nadoknaditi. V takih trenutkih dirkači radi rečemo, da ti pade mrak na oči. Mislim, da sem nato vendarle precej nadoknadil tudi v generalni uvrstitvi.

Ste imeli v svoji karieri najljubšo hitrostno preizkušnjo ali pa morda takšno, ki vam je najmanj ležala?

Ja, seveda. V Sloveniji je bila to nekdanja HP Hrušica, ko se je vozilo še po makadamu. Izpostavil bi še YU Rally in HP Mitrovac. Morda tudi zaradi tega, ker je bila to sploh moja prva hitrostna preizkušnja na kateri sem nastopil kot tekmovalec. Spomnim se, da je snežilo takrat. Priznam pa, da nisem maral deževnih dirk. Nikoli nisem užival, če je bila cesta mokra.

Časi so danes drugačni kot so bili nekoč. Predvsem tehnika je šla precej naprej v razvoju, a po drugi strani ima voznik pred seboj še vedno volan, pedala in zavore. Je sploh možna primerjava relija v vaših časih in danes?

Težko je primerjati vse skupaj. Rekel bi, da je predvsem drugače vse skupaj. Danes je voznikom lažje, ker imajo servo volane in servo zavore. Mi tega nismo imeli. Zato je bilo zagotovo fizično včasih bolj naporno. Tudi dolžine hitrostnih preizkušenj se ne da primerjati. Nekoč smo v enem reliju odpeljali tudi do 500 kilometrov hitrostnih preizkušenj. Toliko jih danes posadke odpeljejo v celotni sezoni skupaj. Večja je bila tudi konkurenca med posadkami. V sedanjih časih je tehnika precej napredovala, a v Sloveniji še vedno precej zaostajamo, saj še danes vidimo na dirkah trideset in več let stare avtomobile. Težko sledimo tuji konkurenci.

Fotografija: Bojan Krota

Je pri vas kdaj obstajala možnost, da bi nastopili na dirki najvišjega svetovnega razreda?

Ja in ne. Za nastop na reliju za svetovno prvenstvo se nisem nikoli odločil. Blizu nas je potekal italijanski reli San Remo, a mi žal zanj ni nikoli uspelo nabrati dovolj finančnih sredstev. Prioriteta je bilo vedno državno prvenstvo. Vsi ostali reliji pa so bili še težje dosegljivi. Med leti 1993 in 1995 sem precej sodeloval s Clayem Regazzonijem, ki je bil takrat pomembno ime v svetu avtomoto športa. Vzel me je pod svoje okrilje in zanj sem nastopal na številnih avtošovih po celotni Evropi. Moja velika želja je bil nastop na puščavskem reliju Pariz – Dakar. Regazzoni mi je priskrbel ekipo in vse je bilo dogovorjeno, da se v puščavo odpravim kot tekmovalec v Mercedes tovornjaku. Spomnim se, da je bila prijavnina 38.000 takratnih nemških mark. Žal pa se je nato zapletlo pri pripravi tovornjaka, ki do dirke ni bil nared. Nato se je pojavila možnost nastopa v Mitshubishiju, a takratni sponzor Avtocommerce, ki je bil uvoznik za avtomobile znamke Mercedes, nastopa v Mitshubishiju ni podprl. Z Regazzonijem so obstajali tudi še drugi načrti a so se vsi končali, ko je gospod žal umrl. Nato sem precej časa preživel v Srbiji in po naslovu srbskega državnega prvaka sem za leto 1997 že imel podpisano pogodbo za nastop v celotni sezoni evropskega prvenstva s Fordom Escortom Cosworth, skupine A. Vendar se je tudi tam tragično končalo, če lahko to rečem. Predsednika kluba in glavnega sponzorja so umorili in tudi ta priložnost je nato splavala po vodi.

Najvišji svetovni nivo relija vam sicer ni tuj. Delovali ste v številnih ekipah. Ste imeli kdaj vzornika?

Seveda. Vedno mi je bil všeč Finec Ari Vattanen. Tudi Juha Kannkunen mi je bil pri srcu, z njim sem celo sodeloval kot mehanik in logistik. Iz današnjih časov mi je všeč Sebastien Loeb, malce manj pa Sebastian Ogier. Ne vem sicer natančno zakaj, a nekako mi njegov stil ni všeč. Ko sem z ekipo Mitshubishija sodeloval na dirkah svetovnega prvenstva smo bili v skupini N dvakrat svetovni prvaki in trikrat viceprvaki. Takrat sem bil neke vrste mentor Italijanu Giggiju Galliju, ki je nato, tudi z mojim posredovanjem, nastopil na reliju Saturnus. Bil je izredno hiter voznik, a psihično ni bil dorasel najvišjemu nivoju. Sodeloval sem tudi s številnimi drugimi vrhunskimi ekipami in dirkači, če omenim le Grka Panosa, pa Španca Ponsa. Precej pomembnih dirkaških imen sem imel čast spoznati in z njimi sodelovati. Lahko rečem, da sem imel kot vodja ekip ali pa kot mehanik še precej bolj uspešno kariero kot tekmovalec. Zanimivo, da se po koncu tekmovalne kariere, nato dolgo časa nisem želel usesti v dirkalnik in šele leta 2005 sem znova poprijel za volan.

Tako ali drugače je šlo skozi vaše roke precej dirkačev. Kakšen je vaš napotek nekomu, ki si danes želi postati reli voznik?

Predanost in motivacija. To sta največja problema pri mladih v vseh športih. Tudi, če je dovolj financ, je še vedno potrebna popolna predanost športu. Če hočeš biti dober se moraš odreči vsemu ostalemu. Vsi mladi bi radi dirkali, a bi poleg tega tudi še »žurali«. To ne gre skupaj. Sam sem si vedno želel le dirkati, ostalo me ni zanimalo.

Kako sicer ocenjujete stanje relija v slovenskem prostoru?

Žal je to šport, ki zahteva ogromno finančnih sredstev. Gre za visoko tehnologijo, ki nikakor ni poceni. V Sloveniji je reli žal vedno nekje na obrobju. Ne premoremo niti sodobnega dirkališča in zato se avtošport tako počasi razvija. Ne vem zakaj, morda imamo slabe lobije v politiki, dejstvo pa je, da naša politika za bencinske šport nima posluha. To vem tudi iz lastnih izkušenj, saj sem imel nekoč projekte in ideje, ki so bili finančno podprti, a so se končali prav zaradi nasprotovanja politike. Žal mi je, da v slovenskem prostoru nimamo več vrhunskih avtomobilov, a realnost je pač taka. Nekoč je gospodarstvo precej bolj podpiralo takšne projekte. Danes so časi drugačni. Težko je že za slovensko prvenstvo najti dovolj finančnih sredstev, kaj šele da bi kdo odšel na mednarodni nivo. Zato stagnira celoten avtomoto šport. V naših časih smo precej tekmovali v tujini, bili smo konkurenčni in to je dvignilo nivo relija na precej visoko raven.

V Ajdovščini je odmevala donacija Iva in Taje Boscarol občini Ajdovščina, s katero bo na naših tleh nastal muzej letalstva. Bi si morda tudi reli zaslužil svoj muzej, glede na bogato zgodovino?

Zanimiva ideja. O tem še nisem razmišljal. Bi pa dodal, da sva bila z Ivom sošolca in sva še vedno v dobrih odnosih. Lahko se pohvalim, da sem mu na začetku njegove poti tudi sam pomagal v naši delavnici. Želel je, da bi »šraufali« njegove prve motorje za motorne zmaje. Vedno sem govoril, da če ne bi dirkal, bi letel. Ivo me je prepričal tudi v skok s padalom, a sem vseeno raje ostal za volanom.

* Intervju je bil prvotno objavljen v aprilski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Robert Ferjančič

Deli Nazaj