Začnimo kar na začetku - na začetku vaše kariere. Študij, kje in kdaj?

Leta 1976, po zaključeni gimnaziji, sem uspešno opravil sprejemne izpite za študij arhitekture v Ljubljani. Bil sem "priden in marljiv" študent, zato sem kar hitro, leta 1981, diplomiral. S kar zanimivo diplomsko nalogo, ki je bila rezultat skupnega dela sedmih študentov. To se je zgodilo prvič v zgodovini fakultete.

Kaj pa prva zaposlitev?

Ker sem bil štipendist Primorja, je bila logično prva zaposlitev na Primorju, ki sicer takrat ni bilo ravno veliko podjetje, niti ni potrebovalo arhitektov. Sledilo je še služenje vojaškega roka, nato pa sem se odpravil še na študij scenografije v Italijo. Po končanem študiju se nas je zbralo nekaj somišljenikov in skupaj smo ustanovili zadrugo samostojnih kulturnih delavcev – arhitektov, Dessa. Le ta v Ljubljani še danes deluje in funkcionira kot vrhunska zadruga. Vse od takrat sem »na svojem« kot samostojni kulturni delavec.

Se spominjate vašega prvega »naročila«?

Seveda. In zanj sem prejel liter konjaka Zemono. Šlo je za privatno hiško in še danes sem ponosen na to.

Ste imeli v začetku vaše kariere morda vzornika v svetu arhitekture?

Ja, eden je bil zagotovo Edvard Ravnikar. Profesor, ki je bil po mojem mnenju začetnik modernizma v Sloveniji. Med drugim tudi mentor naše diplomske naloge na univerzi v Ljubljani. Takrat pa je bil njegov mlad in ambiciozen asistent Janez Koželj, ki nam je nam mlajšim »odpiral oči«, če se lahko tako izrazim. Vozil nas je na različne razstave in predavanja v tujino. Morda lahko rečem, da je ravno Koželj, še bolj kot Ravnikar, najbolj vplival na moj takratni in sedanji pogled na arhitekturo.

Bi znali našteti pod koliko arhitekturnih projektov ste podpisani?

Ne, ne vem natančno. Morda bi lahko izračunali. Na leto jih znese približno 30, moja kariera pa je dolga 40 let. Drugo vprašanje je sicer s kolikimi sem resnično zadovoljen.

Imate več poslovnih ali zasebnih naročnikov?

Na začetku kariere je bilo težko in kot mlad arhitekt sem se največ ukvarjal z zasnovo zasebnih hiš in notranje opreme. Nato pa so prišli na vrsto tudi javni projekti, predvsem šole. Sledilo je obdobje proizvodnih hal ter nato še obdobje konjukture, tam okrog leta 2006, ko so stanovanja rasla kot gobe po dežju. Vsi arhitekti smo takrat kot nori projektirali večstanovanjske zgradbe »tajkunom brez denarja« in nato tudi vsi »ostali na suhem«.

Arhitekti ste neke vrste umetniki. In verjetno podobno kot umetniki tudi vi od nekje črpate navdih. Kaj vas navdihuje?

Navdih je največkrat potovanje ali pa tudi že krajši izlet. Sprehod po ulicah Trsta ali Ljubljane je lahko navdih. Mnogokrat opazim majhen detajl, ki ga nato posvojim in oblikujem po lastni ideji. Navdih je tudi opazovanje starejših arhitektur in pristopov arhitektov k gradnji. Iz zgodovine se lahko marsikaj naučimo. V arhitekturi je nujen pogled v preteklost.

Kako sami ocenjujete razvoj arhitekture v zadnjih 40-ih letih?

Sam sem vanjo vstopil ravno na začetku obdobja post modernizma, ki je bil okrog leta 1980 pomemben svetovni prelom tudi v ostalih vejah umetnosti. Za nas študente je bil višek obisk beneškega bienala, kjer smo spoznavali novosti v svetu arhitekture. Post modernizem nas je naučil postavljanja stvari v kontekst. A začetno navdušenje je po nekaj letih splahnelo, saj je bilo opazno, da so korenine post modernizma vendarle v modernizmu. Arhitektura je postala moda in modna. Dogaja se ji podobno kot z oblačili, kjer se hitro menjajo stili ali pa se le ti vračajo iz preteklosti. Prehiteva nas tehnologija, ki ji težko sledimo. Ampak arhitektura spremlja človeka od rojstva pa do konca življenja in to je njeno bistvo. Tudi vnaprej se bo spreminjala, rdeča nit pa bo vedno enaka. Arhitekt mora znati pripraviti prostor za človeka, za bivanje, za delo. To bo vedno ostalo.

Kaj pa zadnjih 40 let arhitekture v Ajdovščini?

Ajdovščina je imela veliko težavo s tem, da je bilo občinsko središče hkrati industrijski ter bivalni prostor za ljudi, ki so delali v različnih podjetjih. Osem industrijskih con je in še vedno obkroža bivalni prostor ljudi. Kovinska, Primorje, industrijska cona, Lipa, Pale in druge. Ajdovščina ni tipično mesto, kjer je naselje zgrajeno okrog industrije ampak je industrija obkroža naselje. V vse smeri nas zapira ta industrija, pobeg je možen le še proti Colu, če se malce pošalim. V resnici dejanska arhitekturna zasnova mesta ni nikdar obstajala. Ajdovščina je bila najprej majhno mestece in ko se je to mesto pričelo razvijati , sta jo najprej presekali dve prometnici. Goriška cesta ob stari Ajdovščini in nato še obvoznica. Pa nato še hitra cesta. Verjetno bo v prihodnosti nižje še kaj nastalo. Na južnem delu precej uničujemo rodovitno zemljo za industrijske objekte. S tem sicer ni nič narobe, ker je le tako možen razvoj. A morda bi odgovorni razmišljali v smeri, da bi vsako »industrijsko« zemljišče nekje nadomestili.

Seveda ne moremo mimo prenove Kastre. Kako vam je všeč naša nova »dnevna soba«? Navsezadnje imate tudi vi ravno tu delovno mizo.

Okrog leta 1932 je sicer prvo osnovo za trg pripravil Max Fabiani, ki je za takratne čase precej vehementno snoval trge v bližnji in daljni okolici. Njegova zasnova je vselej vsebovala centralni prostor, dve vrsti dreves in nato se je »še nekaj« zgodilo na sredini. Tak trg je bil v Gorici, v Ajdovščini, v Ročinju in številnih drugih vaseh. Imel sem možnost sodelovati na natečaju za prenovo, pa nisem. Zato težko komentiram. Pogrešam pa duh Ajdovščine znotraj Kastre. Težko rečem, da trg simbolizira mesto. Sem tudi na strani tistih, ki menijo, da bi se promet lahko delno ohranil znotraj mesta. Danes imamo sicer ogromno novih pohodnih površin, nisem pa čisto prepričan, če vemo kaj z njimi početi. Žal mi je tudi za odstranjena drevesa, ki so nudila senco, danes le te na trgu ob poletni pripeki ni več. Torej nisem ravno zadovoljen, ker mislim, da bi lahko bilo bolje.

Ajdovščina ima še eno arhitekturno težavo. Precej lokalov, pa tudi stanovanj v centru mesta je praznih.

Rekel bi, da imamo v mestu preveč zasebne lastnine. Občani sami bi morali nekako pristopiti k stvari in nazaj oživiti predvsem vse prazne lokale. To daje mestu življenje. Potrebna bi bila nekakšna komasacija, ki bi pripomogla k temu, da bi se v te lokale vrnilo dogajanje. Predvsem mislim, da je za oživitev praznih lokalov najprej potrebna vrnitev ljudi na trg. Vrneš jih tako, da jim ponudiš nekaj, čemur se ne morejo odreči. Vem, da je danes globalizacija in vsi nakupujemo v velikih trgovskih centrih. Vendar bi subvencionirana najemnina morda nekoga prepričala, da poskusi odpreti trgovino ali lokal v centru mesta. Tudi mladim bi se lahko ponudilo prostore za njihove poslovne ideje. A kot sem rekel, zasebna lastnina je danes sveta in to bi bilo, tudi na državnem nivoju, potrebno popraviti. V središčih mest ne bi smeli biti dovoljeni dvajset in več let zapuščeni prostori. Lep primer je naša nekdanja »samopostrežba«, ki je prazna že leta in leta. Pa imamo vsi zvezane roke pri tem, ker gre pač za zasebno lastnino. Če pa govorimo o strogem centru mesta, potem mislim, da je Ajdovščina izgubila svojo identiteto takrat, ko se tudi z morebitno predkupno pravico ni odkupilo praznih hiš v samem središču. Tam bi lahko danes bila stanovanja za mlade. Žal je bil center mesta pred prenovo pravzaprav degradirano območje, tako rekoč brez kanalizacije in vode, in seveda nihče ni hotel živeti tam. Ajdovci smo sami zapustili center. Danes imamo zato v centru mesta popolnoma drugačno strukturo ljudi. To sicer ni krivda današnje občinske garniture, napaka je bila storjena že pred več kot 25-imi leti. Takrat smo imeli možnost te stvari urediti. Pa jih nismo. In zato danes vidimo v ajdovskih gasah, arhitekturno gledano, rumene, roza in zelene fasade. Še najmanj so za to krivi tamkajšnji prebivalci, ki so si uredili domovanja kot so si jih. Pogrešam pa morda Zavod za kulturno dediščino, ki bi lahko, tudi neformalno, pristopil k tem današnjim investitorjem in jim namignil kaj in kako je ustrezno na tistem območju. Imamo predpise in odloke, a jih nihče ne upošteva. Žal. Do leta 1993 smo imeli zakon o kulturni dediščini, ki je bil podoben italijanskemu ali pa francoskemu, in je lastnikom kulturno varstvenih spomenikov nalagal, da jih prodajo ali oddajo, če zanje ne morejo skrbeti. Ta člen je bil nato črtan in zato imamo danes Slovenijo takšno kot je - s številnimi praznimi mestnimi središči.

Bi morda Ajdovščina potrebovala hišnega oziroma občinskega arhitekta?

Da. Vsekakor bi potrebovali človeka z vizijo, strokovnjaka, ki bi mestu dal rdečo nit. Seveda bi mu ljudje morali zaupati in ga imeti za neke vrste voditelja na tem področju.

Skočimo na povsem drugačno področje. Montažna hiša na Ajdovskem. Da ali ne?

Da. Prvo montažno hišo v našem okolju sem zasnoval že leta 1992 v Vrhpolju. In še danes ta hiša stoji in verjetno le redki sploh vedo, da je montažna. Montažne hiše so konstruktivno ravno tako dobre kot zidane. Včasih smo preveč obremenjeni s slikami orkanov iz Amerike, kako pometajo z njihovimi hišami. Verjemite, da bi podoben orkanski veter tudi pri naših zidanih hišah povzročil ogromno škode. Danes je stanovanjska gradnja tako »tempirana«, da vse skupaj traja kakšnih 30 let in nato zastara. Potrebno je menjati kurjavo, popraviti streho, narediti novo fasado in podobno. Ne glede na to kakšno hišo imamo. Vsekakor je način gradnje montažne hiše precej bolj ekonomičen. Svet gre naprej in prihajajo novi boljši materiali. Postopek gradnje montažne hiše je precej hitrejši, oblike so moderne in za investitorja je vse skupaj precej lažje in ceneje.

Ravna streha? Da ali ne?

Tehnično gledano je ravna streha enako ali še bolj kakovostna kot dvokapnica. Največkrat je tudi cenejša. Lahko pa se pogovarjamo o tem ali ustreza v neko okolje ali ne. Potrebno je vedeti, da se arhitektura spreminja in z globalizacijo prenosa vzorcev je ta vrsta strehe prišla tudi v naše okolje. Tako kot je nekoč prišla »furlanska hišica« na gričku. Nič ni narobe s tem. A ne v okoljih, ki imajo določeno kulturno zgodovinsko vrednost. Treba je biti previden kam kaj spada.

Bi si sami morda želeli več drznosti pri svojih naročnikih?

Absolutno. Prevečkrat naročniki že prej točno vedo kaj bi radi. Velikokrat pa smo tudi arhitekti sami premalo drzni in naročnikom ne ponudimo točno tistega, kar mislimo, da bi bilo ustrezno. Včasih med stranko in arhitektom ne pride do pravega odnosa in takrat je težko biti drzen. Na obeh straneh.

Se vam je kdaj zgodilo, da z naročnikom nista našla skupnega jezika?

Ne. To ne. Se pa pri vsakemu projektu zgodi točka, ko se ideje in načrti arhitekta ter naročnika ne ujemajo. A se stvari nato vedno uredijo. Običajno popusti arhitekt (smeh). Ker je to manjše zlo tudi za vnaprej. Res pa je, da si investitorji snujejo dom po lastni želji in arhitekt jim je dolžan slediti. Sam imam rad, da sem z naročnikom že od začetka. Ko se šele snujejo ideje za nek prostor, hišo. Tako lažje ugodiš stranki.

Kaj pa notranje oblikovanje? Vam je domače?

Največkrat gre eno z drugim. Sam vedno izhajam iz tlorisov. Iz tlorisa oblikujem celotno hišo. In zato seveda avtomatično že razmišljam kje bo kakšen kavč, omara in podobno. A tudi tu znova trčimo ob globalizacijo in modo. Notranji interier se danes menjuje že po desetih letih. Nove kuhinje, nove spalnice, nove dnevne sobe.

Skočimo še malce nazaj v Ajdovščino, ki je danes polna poslovnih con. Bi bilo morda mogoče ta industrijski del bolj premešati z urbanim okoljem?

Vse bi bilo možno. A gradbeni načrti narekujejo, da investitor zagotovi najmanjšo površino, ki je namenjena nekemu proizvodnemu objektu. Zanimivo si je ogledati starejše industrijske cone v Furlaniji, ki vsebujejo tudi drugačne prostore. Vmes so trgi in parki. Ali pa morda Torviscosa, blizu Vidma, kjer je nekoč delovala največja tovarna umetne svile na svetu. Vmes je lastnik postavil nogometno igrišče in še številne druge elemente. Res pa je, da danes za podobna območja obstajajo predpisi, o hrupu in še marsičemu, ki v veliki meri onemogočajo na teh prostorih še kaj drugega početi. Tudi stanovanjska naselja je težko umestiti vmes, ravno zaradi kvalitete bivanja, ki je sredi industrije zagotovo slabša. A nekakšni prostori bi se vseeno lahko našli. Prostori za sprostitev, za razmišljanje, več bi lahko bilo dreves. A razumem investitorje. Vem koliko je cena kvadratnega metra.

Kaj pa podeželje? Je danes vas še vedno vas ali gre le še za spalna naselja?

Zaradi pomanjkanja zazidalnih parcel in pomanjkanja vizije kako naj vasi izgledajo, smo stihijsko, ob vsaki dovozni cesti, levo in desno, zgradili eno ali pa dve vrsti hiš. Zato je arhitektura od Ozeljana, Potoč, Vrtovina, Črnič do Dobravelj enaka. Zgubili smo morfologijo naselij. Ne le pri nas. Enako je na Krasu, ki ravno tako izgublja svojo identiteto. Sicer pa smo ravnokar sprejeli občinski načrt, ki mislim, da ne dovoljuje hiš v nizu. Morda se motim. Identiteta primorske hiše, kjer od nekdaj velja racionalna izraba prostora, je sedaj zakonsko eliminirana. Podobno je tudi v drugih slovenskih občinah. Ajdovščina ima sicer najboljši primer racionalizacije zemljišča na ulici IX Korpusa. Gre za najstarejše vrstne hiške v mestu. Na najmanjši možni površini so ustvarili maksimalno izrabljen prostor. Danes podobnih gradenj ni več. Škoda. Pogrešam tudi možnost zadružništva pri gradnji. Zakaj se ne bi morda pet mladih družin odločilo in skupaj zgradilo svoja domovanja na maksimalno izrabljeni parceli? Ulica Vena Pilona je bila zadnja takšna ulica pri nas, kjer so bile površine maksimalno izkoriščene. Enako je na vaseh. Vedno so obstajale gase, danes pa tega ni več. Verjetno tudi zato, ker ljudje postajamo vse bolj individualisti.

Svoj dom ste si ustvarili v Vipavskem Križu. Kako vidite ta prenovljeni biser Vipavske doline?

Všeč mi je življenje v Vipavskem Križu, tudi zato, ker je tam življenje racionalizirano in podobno tistemu, k čemur sam strmim. Obstajajo velike hiše, a so racionalno izrabljene, tudi tiste, ki so obnovljene. Morda se prebivalci Vipavskega Križa niti ne zavedamo kaj vse smo s prenovo pridobili. Od optike pa do kanalizacije. Manjka morda le še zavedanje domačinov kakšno vrednost ima dejansko bivanje v Vipavskem Križu. Morda je še vedno preveč kmetijske mehanizacije znotraj kriških gas, a potrebno je razumeti tudi ljudi, ki to potrebujejo. Pa pozabilo se je na številne turiste, ki v Vipavskem Križu nimajo javnega stranišča. To je kar velik problem, ki ga bo potrebno kmalu rešiti. Na splošno pa sem zelo zadovoljen z Vipavskim križem in si želim, da mu bo s podobno prenovo sledila še kakšna vas. Vsaj Velike Žablje bi lahko postale nekaj podobnega.

Kaj bi svetovali mladi družini, ki danes razmišlja o samostojni gradnji? Kako naj se loti projekta? Koliko denarja je danes potrebnega za izgradnjo hiše?

Svetoval bi racionalizacijo. Če bi se sam lotil podobnega projekta, in to na parceli, ki je dovolj velika, bi polovico parcele najprej prodal. Če je mogoče znancem ali prijateljem, ki imajo podobne želje kot jaz, S tem bi takoj racionaliziral gradnjo. Nato bi seveda poskusil graditi skupaj in si tako deliti stroške. Svetoval bi seveda montažni objekt, svetoval bi, da si zgradijo le nujno potrebne prostore in ne dodatnih, ki jih morda sploh ne potrebujejo. Torej racionalizacija na vseh področjih. Svetoval bi tudi, da si poiščejo mlajšega arhitekta, morda njihovih let, ki bo verjetno bolje razumel njihove težave oziroma ideje kot nekdo starejši iz drugačne generacije. Če ne upoštevamo stroška nakupa parcele, potrebuje mlada štiričlanska družina ob racionalni gradnji, približno 150 kvadratnih metrov prostora. Torej smo nekje na 150.000 evrih, ki so potrebni za današnje življenje na svojem. K temu je seveda potrebno prišteti še denar za opremo. Ni poceni, ampak tako pač je. Ceneje ne bo nikoli.

Želja mladih je življenje na svojem. A kaj potem z velikimi hišami njihovih staršev, ki bodo nekega dne ostale prazne, oziroma že ostajajo? Je to sobivanje res tako nemogoče?

Ne vem. Morda bi lahko občine oziroma lokalne skupnosti odkupile te velike večdružinske hiše in bi v njih uredili več stanovanj za mlade. Če je seveda to možno uskladiti s prostorskimi akti. Ampak v eni večji hiši bi lahko našli prostor za pet ali šest manjših stanovanj. Potrebno je vedeti, da imajo te starejše socialistične gradnje tudi po več kot 300 kvadratnih metrov. Sicer pa se da z arhitekturnimi, morda malce bolj drznimi rešitvami, brez težav ločiti enodružinsko hišo na več delov. Danes lahko v isti hiši živijo dve generaciji, skorajda povsem ločeno ena od druge.

Prepotovali ste že dobršen del sveta, videli ste marsikaj. Kaj vas je v arhitekturnem smislu najbolj navdušilo? Všeč so mi mesta, kjer vedno točno veš kje se nahajaš. Racionalnost mest me najbolj navdušuje. Lep primer je španska Barcelona, ki ima pravzaprav revolucionaren urbanizem. Na deželi pa so mi všeč večji objekti, ki so nemoteče umeščeni v prostor. V arhitekturnem smislu so mi všeč tudi favele, ki so pravzaprav lep primer urbanizacije in izrabe prostora.

Za konec. Katera je po vašem mnenju najboljša lokacija za gradnjo v Vipavski dolini?

Verjetno nekje na pobočju Čavna, nekje na višini 250 višinskih metrov. Stomaž, Kamnje, zgornji Vrtovin, Ravne nad Črničami. Sam bi verjetno najraje izbral prav Ravne nad Črničami, ki ponujajo najboljši razgled.

Hvala.

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v aprilski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina