Začnimo ta klepet malce v preteklosti. Dr. Beguševa, kako daleč morate pobrskati po spominu, da najdete svoje prvo zanimanje za kulturno dediščino?

Kar precej nazaj. Spominjam se drugega razreda osnovne šole, ko nas je učiteljica peljala mimo ajdovske Castre. Ravno takrat so delavci betonirali tlakovce, ki so še danes tam. In očitno so obenem pustili odtis noge v betonu. Učiteljica nam je ob tem razlagala, da so v Ajdovščini nekoč živeli Rimljani, nad čemer sem bila popolnoma navdušena. Vmes sem jo vprašala, ali so tudi odtisi nog iz rimskih časov (smeh). Takrat se je v meni prebudilo zanimanje za zgodovino in sem že kmalu vedela, da si nekoč želim postati zgodovinarka oziroma da se želim ukvarjati s preteklostjo.

No, pa preskočimo nekaj korakov in se ustavimo še malce pri vaši doktorski nalogi, ki nosi naslov Avtonomija in ekonomija Nadiških dolin v Beneški republiki. Kaj ste pri tem raziskovali?

Doktorat sem opravljala kot mlada raziskovalka na Univerzi na Primorskem. Moja raziskovalna tema je zajemala preučevanje samoupravne ureditve in ekonomije v  Nadiških dolinah. Gre za območje Beneške Slovenije, ki danes leži v videmski pokrajini v Italiji. Če na kratko opišem; prebivalci Nadiških dolin so imeli v obdobju novega veka, ko je Beneška republika prevzela doline, posebno upravno in sodno ureditev. Šlo je za kmečko prebivalstvo, ki mu je bilo dovoljeno s strani Republike imeti svoja sodišča, imenovana banke. Poleg tega so jim Benetke priznavale tudi posebne privilegije, predvsem davčne. V doktoratu, ki je izšel tudi v obliki knjige, sem preučila oba sistema, torej avtonomijo in ekonomijo, ter povezave med njima.

Beneška republika je dopuščala tovrstno ureditev in privilegije predvsem, zato ker so prebivalci dolin branili takratno mejo s habsburškimi deželami.

Vas je morda to področje zanimalo tudi zaradi vaše diplomske naloge o kartografiji?

Ne, sploh ne. Tisto je bilo povsem nekaj drugega. S kartografijo oziroma portulanskimi kartami, to je pomorskimi zemljevidi, ki so jih izdelovali na otoku Majorka, sem se ukvarjala, ko sem bila na študijski praksi v Barceloni, in ni imelo veliko skupnega z doktorsko temo.

Zaposleni ste v Goriškem muzeju. Kako vidite položaj te ustanove v družbi in njeno prepoznavnost?

Goriški muzej je kot pokrajinski muzej ena od osrednjih ustanov v goriški regiji in širše, ki se ukvarja z ohranjanjem premične kulturne dediščine. Kot institucija »pokrivamo« območje od Kanala do Krasa, skupaj kar enajst občin. Ta velikost prostora je za nas tudi izziv. Na neki način smo precej razpršeni po celotni regiji. Sedež imamo v Solkanu, depojske prostore pa v Ajdovščini. Razstavne prostore imamo na Gradu Kromberk, v Vili Bartolomei v Solkanu, Muzej na meji sestavljajo štiri zbirke, ki lokacijsko sežejo v občine Nova Gorica, Miren-Kostanjevica in Šempeter-Vrtojba. Dislocirane enote so tudi v Brdih na Dobrovem, v Ajdovščini imamo arheološko zbirko, v Vipavi vinarski muzej ... Kot ustanova smo torej precej prisotni v vseh občinah in si tudi prizadevamo, da nas ljudje opazijo, spremljajo in dojemajo kot institucijo, ki hrani in prezentira njihovo oz. našo kulturno dediščino.

Ko že govorimo o Ajdovščini ne moremo mimo prenove Lavričevega trga. Kako ga vidite v novi luči in skozi oči strokovnjakinje na področju kulturne dediščine?

Težko komentiram, ker nisem strokovnjakinja za nepremično kulturno dediščino. Lahko podam le osebni pogled.

Meni je npr. precej ljuba freska, ki so jo našli prav ob robu, ob obzidju, na steni nekdanjega dvorca in ni toliko izpostavljena. Kar se tiče arheoloških ostalin, ki so tam prezentirane, pogrešam informacije o njih in o tem, kaj je nekoč v antiki stalo na tem mestu. Morda kakšno informativno tablo z rekonstrukcijo zgradb na trgu, kjer bi bilo obiskovalcem pojasnjeno, kaj si ogledujejo. To pa naj ne zveni kot kritika, saj še vedno potekajo izkopavanja, npr. v Rustjevi hiši, in verjetno bodo strokovnjaki, potem ko bodo celostno preučili vse najdbe, to tudi interpretirali in predstavili.

Seže pogled Goriškega muzeja tudi čez mejo?

Največ povezav imamo z zamejstvom oziroma z Gorico, pa seveda tudi z drugimi kraji. Naša sodelovanja so v obliki medinstitucionalnih in gostujočih razstav in skupnih vodstev. Potem se povezujemo tudi z raznimi društvi in posamezniki, ki so strokovnjaki na določenem področju ali pa se samo ljubiteljsko ukvarjajo s preteklostjo. Sežemo tudi čez več meja v smislu, da sodelujemo z institucijami v več evropskih državah v okviru prijav in izvajanj mednarodnih projektov, ipd.

Razlog, da smo vas povabili h klepetu pa je seveda sveže postavljena razstava na prostem, Industrijska dediščina Ajdovščine. Bili ste vodja projekta - razstave, ki je obenem tudi precej modernizirana s QR kodami. Kako se je ta ideja razvila, od nastanka pa do danes, ko je postavljena.

Razstava, pri kateri je sodelovala tudi Lavričeva knjižnica, je nastala na podlagi dejstva, da ima Ajdovščina zelo bogato industrijsko zgodovino. Smiselno se nam je zdelo to ovekovečiti in predstaviti korenine današnje gospodarske razvitosti občine. Iskali smo odgovore, od kje izhaja ta naša industrijska tradicija. Pobud za razstavo je bilo več, zanimivo pa je, da se je oz. se tudi nekaj domačinov ljubiteljsko ukvarja z industrijsko in kulturno dediščino našega okolja. Bilo je več idej in možnosti, kako to predstaviti, in odločili smo se za obliko razstave na prostem. Na ta način je razstava dostopna vsem, ki jih zanima ta del zgodovine mesta.

Tu bi še dodala, da je tudi Občina Ajdovščina izkazala veliko podporo temu projektu, v katerem je prepoznala potencial.

Je dovolj zanimanja za razstavo?

V teh nekaj mesecih je pritegnila pozornost tako domačinov kot šol, ki jih pričakujemo v kratkem. Ogledali so si jo tudi že člani sekcije za Tehniško dediščino Skupnosti muzejev Slovenije. Bili so navdušeni tako nad razstavo kot nad samo urejenostjo mesta in prijaznostjo ljudi. Všeč jim je bil tudi sprehod po naravoslovni učni poti, ki pelje skozi gozd proti izviru Hublja.

Je bila razstava za vas poseben izziv?

Ja, razstava je bila s strokovnega vidika zame velik izziv. Časovno zajema zelo dolgo obdobje, v katerem je prišlo do velikih političnih, gospodarskih in socialnih sprememb. Poleg tega so bile dejavnosti precej raznovrstne, kar je zame pomenilo, da sem se poleg zgodovine morala priučiti še osnov tehnologije, razvoja, novih izrazov …

O tovarnah, ki so delovale po drugi svetovni vojni, je kar nekaj literature, veliko so tudi tovarne same izdajale v obliki knjig, časopisov ipd. Tu je bilo pisanje in raziskovanje lažje, v pomoč so mi bili zaposleni v tovarnah, na katere sem se lahko obrnila predvsem s tehničnimi ali strokovnimi vprašanji. O »starejših« obratih, torej tistih, ki so delovali med 16. in recimo prvo polovico 20. stoletja, pa je manj znanega. Kot osnova so mi bila v pomoč dela domačih raziskovalcev, ki so že pisali npr. o fužinah, Jochmannovem mlinu in predilnici. Njihove podatke sem nato dopolnjevala z arhivskimi viri. V ta namen sem kar precej ur presedela v arhivih, ki hranijo vire o ajdovskih obratih tako v slovenščini kot tudi v italijanščini in nemščini. Tudi tu brez pomoči strokovnjakov, domačinov in prevajalcev ne bi šlo. Poleg tega je meja med dvema deželama na Hublju povzročila, da vire o Ajdovščini, Palah in Šturjah hranijo različni arhivi v Ljubljani, Kopru, Novi Gorici, Gorici, Trstu in drugje. Raziskovanje je bilo zato dolgotrajno, vendar se je splačalo. Želela sem dodatno nadgraditi in dopolniti že znane podatke o posameznih obratih in mislim, da mi je to tudi uspelo.

Torej je na Ajdovskem precej »amaterskih« ljubiteljev kulturne in industrijske dediščine?

Jih je bilo in so še, kar me veseli. Nekateri se s tem precej resno ukvarjajo in svoje znanje tudi delijo s svojim okoljem, zato menim, da prebivalci Ajdovščine kar dobro poznajo zgodovino svojega mesta. V obtoku je tudi precej ljudskega izročila. Ljudje si pripovedujejo zgodbe in stvar gre nekako od ust do ust.

Kdaj se pravzaprav začne ajdovska industrijska dediščina? Leta 1477 se omenja delovanje prve žage v Mančah. Bi lahko rekli, da je to nek začetek? Nato so nastajali mlini na reki Vipavi in kasneje Fužine v 16. stoletju.

Če že, bi lahko rekli, da je to začetek industrije, ne pa dediščine. Kot dediščino jo opredeljujemo danes, ko gledamo v preteklost in vidimo to, kar je od industrije ostalo in iz česar se je razvila. Ena žaga tudi še ne pomeni razvoja. Zato je na to vprašanje težko natančno odgovoriti.

Mi smo v razstavo zajeli predvsem tiste obrate, ki so bolj poznani na tem območju in so bili po proizvodnji, številu ljudi, ki so delali v njih, in infrastrukturi večji.

Kako bi lahko opisali obdobje med nastankom Fužin pa vse tja do začetkov delovanja Jochmannovega mlina?

To je bilo precej živahno obdobje z vidika razvoja industrijske tradicije mesta. Kot že omenjeno, je bil Hubelj do konca prve svetovne vojne mejna reka med Kranjsko, pod katero so spadale Šturje, in Goriško deželo, pod katero sta spadala Ajdovščina in Lokavec. Na kranjski strani so že od 16. stoletja dalje delovale fužine. V 18. stoletju se je na goriški strani v Ajdovščini razvil velik manufakturni obrat za izdelavo papirja. Temu je nato sledil večji razmah industrijske dejavnosti, ki nekako sovpada z dobo industrializacije. Leta 1828 v Ajdovščini zgradijo prvo moderno tovarno v Vipavski dolini, predilnico, ki je bila ena večjih na Goriškem. Kmalu zatem je inženir Nussbaum nad Palami postavil mlin za čreslovino in žago, kasneje pa je njegov sin Avgust postavil tovarno testenin in obrat za izdelovanje bakrenih izdelkov s postopkom galvanizacije. V ta namen je zgradil elektrarno. V Palah je na kranjski strani delovala pivovarna, ki je bila sicer lastniško povezana z mlinom in drugimi obrati na goriški strani Hublja. In šele nato je mlinar Jochmann leta 1867 ustanovil podjetje in pričel s svojo dejavnostjo.

Bi vseeno lahko trdili, da je Jochmannov mlin mejnik na katerem se je razvila sedanja industrija Ajdovščine.

Jochmannov mlin je eden od temeljev živilske industrije v Ajdovščini, tako kot je tudi predilnica eden od temeljev tekstilne industrije.

Se vam zdi, da dovolj cenimo našo kulturno in industrijsko dediščino? Mnogokrat se namreč zgodi, da se križajo sodobne potrebe s potrebami ohranjanja zgodovine in njenih dejstev.

Živimo v sedanjosti, a se je obenem potrebno zavedati svoje dediščine. Iz nje izviramo, to so naše korenine, brez katerih nas ne bi bilo. Za dediščino moramo skrbeti in jo negovati ter iskati primerne načine, da lahko z njo sobivamo.

Kako pa je bilo z industrijo na Ajdovskem med prvo in drugo svetovno vojno?

V tem času so opazne težnje italijanske države, da si novo priključeno območje čimbolj podredi, tudi v gospodarskem smislu. Dobro je delovala žaga Antonia Rizzata na Lokavščku. O  poslovanju Jochmannovega mlina ni veliko podatkov, časi mu gotovo niso bili naklonjeni, je pa pod domačim upraviteljem uspel preživeti. Konec 20. oz. v začetku 30. let prejšnjega stoletja je zaradi razmer na trgu stroje ustavila predilnica. Dobili pa smo modernejšo elektrarno na Hublju, ki obratuje še danes.

Torej se je pravi industrijski »boom« začel po drugi svetovni vojni?

Jaz nekako delim ajdovsko industrijo na tri obdobja. Prvo je to, o katerem smo malo prej že govorili. Nato je sledil razmah industrije po drugi svetovni vojni, kar je tudi zasluga takratne države, ki je ta razvoj močno vzpodbujala. Po drugi svetovni vojni so nekatera podjetja nastala na temeljih že predvojnih obratov, npr. Mlinotest, Lipa, Tekstina, nekatera pa na novo, npr. Fructal, Primorje, Kovinska, ki se je odcepila od Primorja, IKA … V tretjem obdobju pa živimo danes oziroma bo čas še pokazal, na kakšen način bomo ovrednotili to obdobje.

Danes je še živeča generacija, ki je nekoč delovala v teh tovarnah. Koliko skrbi posvečate ohranjanju spomina teh ljudi? Se zgodbe zapisujejo? Bomo nekoč morda o tem brali v kakšni knjigi?

Kustosi v muzeju že na splošno spodbujamo ljudi, da z nami delijo spomine na različne zgodovinske dogodke. Običajno to delamo v obliki intervjujev, redkeje zapisov. Tudi zgodbe zaposlenih v ajdovskih tovarnah so za nas izjemno dragocene in bi si želela, da bi se več ljudi opogumilo in pristopilo k nam s pričevanji. Želja je, da bi zbrane intervjuje zapisali v obliki knjige.

Še korak nazaj k razstavi Industrijske dediščine na Ajdovskem. Ta ima seveda tudi turistični vidik in je nekakšno novo poglavje v turizmu Vipavske doline. Ste mnenja, da je tukaj še precej potenciala?

Menim, da je. Tudi z vidika promocije dediščine nasploh oziroma tega, kar v Ajdovščini imamo in kar lahko pokažemo. Na to smo lahko in moramo biti ponosni. A treba je biti tudi malce inovativen. Upam, da se bo naša razstava na prostem prijela.

Se vam zdi, da bi lahko tudi podjetja svojo preteklost vključila v današnjo promocijo?

Med raziskovanjem za namene razstave sem ugotovila, da se podjetja svoje zgodovine zelo dobro zavedajo in tudi skrbno negujejo svojo dediščino. Na primer podpirajo izide knjig o njihovi zgodovini, skrbno hranijo arhivske fotografije, pa najrazličnejše zanimive predmete. Tista z daljšo tradicijo to tudi poudarjajo, ko pod ime zapišejo letnico delovanja ali začetka tradicije. Torej bi lahko rekla, da podjetja v svojo promocijo že sedaj vključujejo lastno preteklost.

Imate morda sama kak skriti kotiček industrijske dediščine na Ajdovskem?

Razstava je tako zastavljena, da se lahko v prihodnje še širi in vključi nove lokacije. Iz različnih arhivskih virov namreč vem, da so obstajali tudi drugi obrati, a ne vem še natančno, kam jih umestiti. Poleg tega bodo tudi današnja podjetja nekoč postala del industrijske dediščine.

Kot ste že sami omenili, smo v nekakšnem tretjem valu ajdovske industrije. Rastejo nove industrijske cone, ki bodo nekoč postale industrijska dediščina. A gre za povsem drugačen tip industrije. Kakšna industrijska dediščina nas torej čaka v prihodnosti?

Današnje podjetja so na neki način ogledalo časa, v katerem delujejo. Seveda so arhitekturno in tehnološko precej drugačna, kot so včasih bila. Mnoga so precej inovativna, kar pomeni, da se bo o njih tudi v prihodnosti še precej pisalo in govorilo kot o industrijski dediščini.

Bi se morali bolj zavedati kaj bomo zapustili našim zanamcem?

Seveda. To velja tako za predmete kot tudi za pisne vire, ki so danes večinoma v elektronski obliki. Kaj bo z njimi čez sto let? Kako jih ohraniti? To so sicer bolj vprašanja, s katerimi se ukvarjajo arhivisti. A dejstvo je, da je vedno manj stvari trajnih, zato je prav, da se tega zavedamo. V Goriškem muzeju že sedaj zbiramo predmete, ki so danes še aktualni, a bodo v prihodnje del premične kulturne dediščine.

No, na naših podstrešjih se marsikaj skriva kar je pravzaprav že kulturna dediščina. Kaj bi morda svetovala nekomu, ki na svoji »kašči« najde nekaj, kar bi bilo morda zanimivo za tiste, ki se ukvarjate s preteklostjo?

Naj pokliče v Goriški muzej! (smeh).

No, ampak kje je meja, ravno vsake »šare«, če rečemo po domače, tudi ne sprejmete?

Seveda ne, saj nimajo vsi predmeti muzejske vrednosti. Odvisno je tudi od tega, ali iste oz. podobne predmete že hranimo. Zato priporočam, da nas pokličejo, nato si pridemo predmet ogledat in se pogovorimo. Zgodi se, da imajo ljudje določen predmet, na katerega so čustveno vezani ali menijo, da ima zgodovinsko vrednost, zato želijo, da ga trajno hrani muzej, mi pa imamo morda že veliko podobnih. Zato jim v tem primeru raje svetujemo, naj stvar obdržijo in pojasnimo, kako ga ustrezno hranijo. Žal so naši depoji že precej polni, zato predmete na terenu skrbno izbiramo. Če pa gre za predmet, ki ga v naši zbirki še nimamo, ga z veseljem prevzamemo.

Se morda na območju Goriškega muzeja skriva še kak industrijsko zgodovinski biser, ki bi ga bilo potrebno bolje raziskati?

Seveda se skrivajo in veliko jih je. Na to je opozorila že naša upokojena kustosinja Inga Miklavčič Brezigar s svojo razstavo na Gradu Kromberk, na kateri je predstavila industrijsko dediščino celotne Goriške.

Počasi se bližamo koncu tega pogovora. Pa vprašam še tole. Vaša služba je zagotovo zanimiva. Kako bi opisali vaš »navaden dan v pisarni«?

Noben dan ni enak prejšnjemu. Zanimivo je. Od jutranjih pregledov elektronske pošte do sestankov z različnimi strankami. Ko je v delu nova razstava, je precej raziskovalnega dela v knjižnicah, arhivih in sodelovanja z različnimi izvajalci. Naša desna roka so oblikovalec, ki na nek način »pretvori« naše vsebine v vizualno podobo razstave, ter restavratorji-konservatorji, ki že v osnovi skrbijo za naše predmete, pri razstavah pa imajo glavno besedo glede varne in primerne prezentacije predmetov. Potem je tu delo v depoju, ki spet zahteva drugačen pristop, saj gre za pregledovanje predmetov, popisovanje, urejanje. Kustosi smo tudi veliko na terenu, izvajamo vodene oglede za različne skupine po naših zbirkah, pišemo strokovna in poljudna besedila o razstavah, predmetih, novo raziskanih temah ... Skratka, vsekakor nimam rutine v službi.

Kakšne načrte imate v prihodnosti? Snujete že kak nov projekt?

V prihodnje bo v mojem delu Ajdovščina malce manj prisotna. Bolj bom osredotočena na ožjo Goriško in Kras. Sicer pa je moja želja, da bi se razstava o industrijski dediščini v Ajdovščini širila naprej. Eden od ciljev pri snovanju razstave je bil, da zastavim vsebine kot ogrodje, osnovo, na katero se potem lahko vežejo še številne druge teme in vidiki, na primer od ekonomskega, socialnega, tehnološkega do umetnostno-zgodovinskega, arhitektonskega ali antropološkega. Precej prostora je tudi še za modernizacijo razstave, tukaj imam v mislih npr. uporabo virtualne resničnosti. Kot sem že rekla, si res želim nadaljnjega razvoja te razstave, zato vabim vse, ki bi želeli sodelovati in se ukvarjati z industrijsko dediščino v Ajdovščini na kakršen koli način. Sama bi namreč potrebovala še najmanj deset življenj, da bi lahko vse teme strokovno obdelala (smeh).   

Še za konec. Ko dopustujete. Tudi takrat oprezate za kulturno ali pa industrijsko dediščino?

To je že kar poklicna deformacija. Vedno si na dopustu vzamem čas tudi za oglede, predvsem tistih razstav ali podobnih prezentacij (muzeji na prostem, arheološki parki, učne poti …), ki so potencialno zanimivi kot primeri dobre prakse, in ki bi jih veljalo vnesti v naše okolje. K temu skušam pritegniti tudi svojo družino in predvsem mlajšega člana, saj želim, da razume in ponotranji, iz kje izvira, kakšna sta bila življenje in okolje v času, ko so živeli njegovi predniki, in kaj tradicionalnega smo od njih prinesli v današnji čas. Le na ta način bodo mlajši znali ceniti kulturno in tudi naravno dediščino in ju ohranjali.

Hvala.

 

* Do vsebin razstave Industrijska dediščina Ajdovščine je mogoče dostopati tudi preko spletne strani https://ida-ajdovscina.si, ki je na voljo v slovenskem in angleškem jeziku.

* Intervju je bil prvotno objavljen v oktobrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Katarina Brešan