Tudi v ZD Ajdovščina planirate vzpostaviti ambulanto za bolnike, ki nimajo izbranega zdravnika. Kdaj bo dejansko zaživela in kateri zdravniki bodo zagotavljali obravnave pacientov? Je zdravniškega kadra dovolj?

Za začetek bi morda dejal, da smo pobudo za vzpostavitev ambulant, ki bi bile namenjene bolnikom brez izbranega zdravnika, že pred tremi leti dali območni enoti ZZZS in Združenju zdravstvenih zavodov, malce kasneje pa še Ministrstvu za zdravje in Zdravniški zbornici Slovenije. Takrat naša pobuda, sicer mišljena malce drugače, ni bila uslišana,  lahko bi celo rekel, da jo je večina sprejemala z določenim odporom. Danes, ko slovenskemu zdravstvu teče voda v grlo, se je ministrstvo odločilo za tovrstni ukrep, žal pa nas, zdravstvene domove, ki se ubadamo z največjimi težavami, ni povabilo k sodelovanju. Ministrstvo je tako pripravilo in določilo pravilnik, ki ga bo v praksi zelo težko izvajati. Težava je tudi v tem, da smo zdravstveni domovi prejeli navodila ministrstva 28. decembra, torej časa za ustrezno vzpostavitev teh ambulant ni ravno na pretek. Sploh, če upoštevamo, da je kar nekaj odprtih vprašanj.

V času 3 let in pol kar vodim Zdravstveni doma Ajdovščina nam je sicer uspelo pridobiti kar nekaj zdravnikov, večinoma specializantov, a dejstvo je tudi da so vse ambulante zapolnjene preko normativov, in zato nimamo veliko možnosti za še dodatno obremenjevanje zdravnikov. Še posebej če upoštevamo, da se kar nekaj zdravnikov ob delu v ambulanti, vključuje tudi v delo NMP. 

Seveda bi ambulanto za paciente brez osebnega zdravnika radi vzpostavili čim prej, a to ne bo prav lahka naloga. Dejstvo je, da ko je enkrat ambulanta vzpostavljena, mora ta delovati tekoče. Treba je imeti zagotovljen kader in prostor. Verjetno se bodo v naši ambulanti izmenjevali različni zdravniki. Pogoj za delovanje v takšni ambulanti je, da mora zdravnik najprej zagotavljati delovanje svoje ambulante, pri čemer mora nadomeščati tudi kolege, ko so odsotni zaradi dopusta ali bolezni.

Ministrstvo je dalo na voljo možnost, da se v te ambulante vključi tudi specializante v četrtem letniku specializacije,  pod nadzorom mentorja. Vsekakor so stvari še precej nedorečene. Kot zaenkrat kaže bo v Ajdovščini takšna ambulanta delovala predvidoma 3 dni, cca 12 ur tedensko,

Ima danes, nekdo, ki nima izbranega zdravnika, možnost vpisa v Zdravstvenem domu Ajdovščina?

Imamo sicer še enega zdravnika, ki vpisuje paciente, a je verjetno v času najinega pogovora tudi pri njemu normativna kvota pacientov zapolnjena. Vsi ostali imajo kvote zapolnjene, oziroma jih konkretno presegajo.

Koliko je naših občank in občanov, ki so trenutno brez izbranega zdravnika?

Zelo težko podam natančno številko. Gotovo so tudi pacienti brez osebnega zdravnika. Predvsem so med temi ljudje, ki nimajo težjih / kroničnih zdravstvenih težav ali pa priseljenci. V našem ZD je seveda opredeljenih tudi nekaj pacientov , ki bivajo izven naših dveh občin. Težko bi podal natančno številko. V tem trenutku številka ni velika, a se lahko to zelo hitro spremeni.

V našem ZD je nekaj zdravnikov pred upokojitvijo, ki vodijo zelo velike ambulante. V dveh ambulantah še vedno delata dva upokojena zdravnika. Ne vem kako bi se jim človek zahvalil za njihovo delo. Lahko jim želim le trdnega zdravja in volje, da bi bili lahko čim več časa z nami. Odhod vsakega od njih pa bo takoj pomenil veliko število ljudi brez osebnega zdravnika.

Na vsak način poskušamo zagotavljati delovanje vseh ambulant, a to ni enostavno. Kljub vsem težavam meni in mojim sodelavcem težko kdorkoli očita, da za nekoga ni bilo ustrezno poskrbljeno. Morda ne tako hitro kot si je želel, skoraj prepričan pa sem da zagotovo v primernem času glede na zahtevnost njegove zdravstvene težave.

V intervjuju, v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina, je župan Tadej Beočanin, napovedal zaposlitev štirih novih zdravnikov. Drži njegova napoved?

Da, čakamo da dve specializantki zaključita specializacijo. A to bo šele v drugi polovici leta. Gre za družinsko zdravnico in pediatrinjo. V poletnem času bo ambulanto prevzela družinska zdravnica iz Banje Luke, in bo predvidoma junija dokončala desetmesečno prilagoditveno obdobje. V kontaktu smo še z enim urgentnim zdravnikom, ki prihaja iz tujine, vendar moramo najprej urediti nostrifikacijo diplom ter dovoljenja za bivanje in delo.

Kadrovska slika se bo, upam, malce izboljšala v drugi polovici letošnjega leta, a tega ne morem z gotovostjo trditi, ker so zadeve zelo nepredvidljive Si pa stalno prizadevamo, tudi z veliko podporo župana Tadeja, občinske uprave in pomočjo strokovnjakov, ki se ukvarjajo z iskanjem kadra, da bi našli še koga. Žal se stvari odvijajo dokaj počasi.

Nekaj pa je tudi mladih iz našega okolja, ki so danes še štipendisti, a bodo čez nekaj let, dovolj usposobljeni za delo?

Ja, nekaj je tudi takšnih. A skrbi me nekaj drugega. V naši družbi je preveč negativne kampanje okrog slovenskega zdravstva, in bojim se, da to mlade odvrača od odločitve za študij medicine in kasneje za specializacijo iz družinske medicine.

Pa še nekaj bi dodal. Mislim, da je vsa situacija, ki se dogaja danes, malce preveč napihnjena. Lahko vam razkrijem, da v lastnem domu, že skoraj leto dni gostim begunce iz Ukrajine. Ko poslušam njihove zgodbe in probleme, si mislim, da so naše težave minimalne v primerjavi z njihovimi. Lahko rečem, da imamo tudi v Ajdovščini težave, a da so razmere boljše kot marsikje v Sloveniji in tujini. Morda mora nekdo res počakati malce dlje na nenujno zdravniško obravnavo, a to stanje gotovo ni dramatično, kot se marsikdaj izpostavlja. Če je situacija nujna, pa se trudimo narediti vse, da do obravnave pride čim prej, čim bolj pravočasno. Na stvari je včasih potrebno pogledati tudi iz drugačnega zornega kota, pogledati tudi z zornega kota težav s katerimi se vsak ukvarja na svojem delovnem mest – premalo sodelavcev, bolniške odsotnosti sodelavcev, pritisk na hitro in kakovostno izvedbo del, omejena delovna sredstva, premalo delovnega prostora itd. Z vsemi temi težavami se soočamo tudi v zdravstvu.  Poskušajmo malce bolj ceniti to kar imamo.

Tudi mediji in socialna omrežja igramo oziroma igrajo precejšnjo vlogo pri ustvarjanju kaotičnih razmer?

Absolutno. In sedaj pomislite na mladega človeka, ki je pred odločitvijo za študij medicine. Kdo bi se odločil za študij medicine, če neprestano posluša o kaosu in neurejenih razmerah. Ljudje so že toliko vajeni govorjenja o kaosu  zdravstva v Sloveniji, da jih tudi dobre novice ne prepričajo več. Kar poglejte komentarje, ki so pojavljajo pod vsako novico. Ne glede ali je dobra ali slaba. Osebno sem se odločil, da socialnih omrežij (razen športne aplikacije Strava) ne uporabljam, ker bi se mi ob prebiranju komentarjev lahko zmešalo oz. bi me lahko zelo užalostili in razočarali. Moje osebno stališče je, da ne komentiram zadev s področij, ki jih ne poznam, če pa me kaj res moti poskušam najti odgovore pri strokovnjakih s tega področja in ne pri mnenjskih voditeljih na spletu.

Ena taka izkušnja je npr. sprejemanje  spletne rešitve »Do zdravnika«, ki smo jo pred časom vzpostavili za pomoč pri e- komuniciranju z osebnim zdravnikom. Menim, da gre za dobro rešitev, ki jo seveda stalno razvijamo (tudi na podlagi pobud uporabnikov), da bo še boljša. Večina uporabnikov jo ocenjuje kot odlično orodje, se pa najdejo posamezniki, ki jo jemljejo drugače. Gre pravzaprav za nadomestek komunikacije preko e-pošte, preko katere lahko varno naročite recept, napotnico, urejate bolniški stalež ali pošljete zdravniku sporočilo s kratkim opisom vaše zdravstvene težave.

Žal si nekateri ljudje aplikacijo predstavljajo kot spletno klepetalnico, preko katere bi z zdravnikom razpravljali o njihovi zdravstveni težavi. Na način kot to poteka na socialnih omrežjih. Dejstvo je, da to ni in ne more biti klepetalnica. Nemogoče je pričakovati, da bo zdravnik, ki tisti dan obravnava tudi do sto ali več pacientov, morebiti bolj ali bistveno bolj bolnih, na sporočilo ali naročilo odgovoril v trenutku, na način kot se to počne  v klepetu na Facebooku. Ob prejemu naročila, sporočila mora medicinska sestra poiskati zdravstveni karton pacienta, zdravnik mora nato pregledati dokumentacijo in na podlagi podatkov, ki jih ima na voljo, sprejeti odločitev, ali naj pacienta naroči za pregled, ali zgolj za laboratorij ali pa lahko zadevo uredi kar preko aplikacije.

Ampak zakaj danes telefonsko naročanje ni več mogoče in ne deluje tako kot je še pred leti?

Ker je potrebe po zdravniški oskrbi danes bistveno več kot nekoč. Življenjska doba je namreč vse daljša, vse več je možnosti zdravljenj, ljudje smo vse bolj obremenjeni z razmišljanjem o svojem zdravju, ljudje smo obremenjeni s preobilico (dez)informacij, ki jih dobimo na spletu in se želimo posvetovati z zdravnikom,  vse več ljudi je pod stresom itd. Bral sem raziskavo, v katerih piše da se povprečen prebivalec Afrike počuti bistveno bolj zdrav kot povprečen Evropejec (?). Številni ljudje se obračajo na zdravnika za vsako malenkost in bi radi prišli na vrsto takoj, ne glede na resnost težave. Ko sem pred dobrimi tremi leti prišel na ta položaj je bilo dnevnih obravnav precej manj kot danes. Največ je k temu pripomogla epidemija, ki je mnoge prestrašila in so še danes prestrašeni. Zato ob vsaki najmanjši težavi hitijo k zdravniku. Kar je na nek način povsem razumljivo, a po drugi strani je to precej obremenjujoče za zdravstveni sistem. Posebej za primarno zdravstvo, ker sem ljudje prihajajo po prvi nasvet ob zdravstveni težavi, ker tu nikoli ni možno vedeti koliko bo na določen dan pacientov (za razliko od obravnav pri specialistih, kjer je vsak pacient naročen – čez teden dni, mesec, leto, dve leti), zdravnikom je na voljo malo časa za obravnavo (v določenih dneh manj kot 3 minute na pacienta) in imajo zelo omejene diagnostične možnosti  

Dejstvo pa je, da so mnogi, predvsem starejši, nevešči komunikacije preko takšnih in drugačnih aplikacij.

Seveda. In tega se zelo zavedamo. Spletna rešitev »DoZdravnika« je v prvi vrsti namenjena ljudem, ki uporabljajo spletna orodja, s čemer želimo razbremeniti telefonske linije za tiste, ki teh orodij ne morejo ali znajo uporabljati. V pogovorih smo z Ljudsko univerzo in načrtujemo dodatna izobraževanja v tej smeri. A tudi uporaba teh orodij ne bi smel biti velik problem. Navsezadnje imamo skorajda vsi v svoji družini mlajše člane, ki so vešči sodobnih komunikacijskih orodij in se lahko obrnejo na njih, če je potrebno.

Delamo tudi namreč na nadgradnji aplikacije, tako da bo nekdo preko svojega uporabniškega računa lahko urejal zadeve za svoje otroke ali pa za svoje starše. Spletna komunikacija preko »DoZdravnika« je bolj varna in tudi bolj pregledna kot komunikacija preko elektronske pošte, kjer se sporočila (z občutljivi informacijami, fotografijami, dokumenti) lahko hitro izgubijo ali zamešajo, veliko pa je tudi težav z neželeno pošto. A kot sem dejal, ne moremo pričakovati, da bomo na vsako naše vprašanje, prejeli odgovor že naslednjo sekundo. Tega mnogi ne razumejo. Kot rečeno ima zdravnik dnevno v obravnavi 50 do 100, nekateri občasno celo do 140 bolnikov  in ne moremo od njega pričakovati, da bo poleg svojega dela na dolgo razpravljal preko aplikacije. Žal ne gre tako. Res polagam vsem na dušo, naj poskušajo razumeti situacijo in so čim bolj potrpežljivi, posebej pri zadevah, ki niso nujne.

Katere so tiste ambulante v Zdravstvenem domu Ajdovščina, ki bi najbolj nujno potrebovale dodaten kader?

Idealno bi bilo, da bi našli vsaj 5 ali 6 zdravnikov. S tem bi lahko zagotavljali na »normalno« obravnavo bolnikov, ko bi se vsak zdravnik svojemu pacientu posvetil vsaj 15 minut. Seveda bi nujno potrebovali tudi 1-2 pediatra. Na ta način bi se pacienti bolj porazdelili in delo bi bilo mnogo lažje. A žal tega kadra v sistemu ni, oziroma ga je zelo težko najti.

Pri vsem tem bi potrebovali tudi kakšen dodaten prostor - ambulanto. Tega se seveda veselimo s projektom novega ZD.

Mnogi pogrešajo tudi psihiatrično pomoč v Ajdovščini. Ambulanta je že kar precej časa zaprta.

Da, to je velik problem. Že leto in pol imamo objavljen razpis s katerim iščemo ustrezen kader za takšno ambulanto, a kljub številnim stikom in pogovorom še nismo še našli načina s katerim bi zagotovili stabilno delovanje. Se pa res trudimo, da bi težavo čimprej rešili. Žal je tudi na področju psihiatrije izjemno pomanjkanje zdravnikov.

Na tem mestu bi vsem svetoval, naj se v primeru težav, obrnejo na novogoriško ambulanto za duševno zdravje. Gre res za kvalitetno oskrbo, ki bo marsikomu v pomoč.

Tudi Covida se še zdaleč nismo rešili? Koliko je dnevnih primerov?

Tega je dnevno kar precej, a ne predstavlja večjega bremena. V zraku je tudi precej ostalih respiratornih obolenj in zato je kar precej navala na zdravniško pomoč. Covid je danes podoben gripi, a predvsem pri starejši populaciji se lahko še vedno pojavijo zapleti, tudi smrt Še posebej v primerih ljudi, ki niso bili cepljeni Zato še vedno svetujem cepljenje. Enako velja tudi za gripo. Cepljenje je na voljo v Zdravstvenem domu Ajdovščina.

Posvetimo še nekaj časa še situaciji v Sloveniji. Le ta ni rožnata in težave se iz dneva v dan kopičijo. Kje morda vi sami vidite rešitev za izboljšanje?

Res je. Težav je mnogo, teh je največ na primarni ravni in se kopičijo, pravih rešitev pa nihče ne najde ali pa si ne upa začeti izvajati konkretnejših ukrepov. Morda se moramo poslužiti praks iz tujine. Nismo prva država, ki se ji dogaja takšen problem. V tujini so največkrat težavo reševali z dodatnim ustreznim nagrajevanjem kadra, predvsem na primarni ravni. To je zagotovo ena izmed rešitev, ki se je izkazala za učinkovito.

Vsekakor moramo prvenstveno rešiti težave na primarni ravni, saj bi s tem posledično rešili tudi mnogo težav na sekundarni ravni. Marsikdo niti ne bi potreboval bolnišnične oskrbe, če se na primarni ravni ne bi soočali s tako velikim časovnim pritiskom in bi zdravnikom / zdravstvenemu osebju lahko omogočili bolj temeljito zdravstveno obravnavo. Več bi morali delovati na preventivi. Zelo pomembne in učinkovite so v tem smislu lahko t.i. referenčne ambulante, ki pa smo jih morali med COVIDom večinoma omejiti ali zapreti, saj smo diplomirane medicinske sestre  potrebovali na drugih deloviščih. Te ambulante so po epidemiji ponovno zaživele, a je za vzpostavitev normalnega delovanje potreben čas.

Več kompetenc in zadolžitev bi verjetno lahko dodelili tudi diplomiranim medicinskim sestram, tu mislim predvsem na predpisovanje tehničnih pripomočkov, krajših bolniških odsotnosti in podobno. S tem bi vsaj malce razbremenili zdravnike. O tem potekajo debate, a se kaj konkretnega ne zgodi. Dolgoročno pa bi bilo potrebno spremeniti sistem specializacij, predvsem tako, da bi specializanti večji del časa delali v matični ustanovi.

Slovenija bo morala bistveno več vložiti v promocijo in iskanje kvalitetnega kadra v tujini. Tako kot to počnejo številne druge evropske države. A to bi moralo organizirano početi ministrstvo. Danes smo direktorji oz. vodstva zdravstvenih domov večinoma prepuščeni sami sebi in lastni iznajdljivosti. Menim, da bi te postopke morala peljati država, tudi ob sodelovanju  profesionalcev, ki se ukvarjajo z iskanjem kadra. Tako to počnejo drugje.

Zdravstvo mora nadaljevati pot pametne digitalizacije. Poenotiti in poenostaviti je potrebno delovanje zdravstvenih informacijskih sistemom, enako pa je treba delati tudi na strani e-rešitev za paciente.

Najpomembneje pa se mi zdi, da začnemo na stvari, na celotno situacijo gledati malce bolj pozitivno. Delati moramo na čim boljših medsebojnih odnosih, na medsebojnem razumevanju. Sprašujem se, zakaj morajo nekateri ljudje vsak razgovor z zdravstvenim delavcem začeti s kritiko in neučakanostjo. Prepričan sem, da nam bo to težko situacijo pomagala rešiti le lepa razumevajoča medsebojna komunikacija.

Bi bila rešitev tudi v tem, da bi se ljudje več posluževali dodatnih plačljivih zavarovanj, ki jih danes ponujajo zavarovalniške hiše in s katerimi hitreje prideš na vrsto, predvsem pri specialistih. Razumem, da to marsikomu ne diši, ker že tako ali tako plačuje prispevke za zdravstvo in upravičeno pričakuje učinkovito javno storitev. Pa vendar, vseeno ne gre za to velik strošek, da si ga marsikdo ne bi privoščil?

Najbolje bi bilo, da bi vse potrebne storitve lahko zagotavljali v okviru osnovnega zdravstvenega zavarovanja, a to je že druga tematika. Te zadeve namreč ne rešujejo težav primarnega (osnovnega) zdravstvu. Dejstvo je, da kakovostne zdravstvene storitve niso poceni in tega se marsikdo ne zaveda. Zdi se mi, da se ne zavedamo resnične vrednosti prispevkov, ki jih plačujemo v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Če smo zdravi, se nam lahko gotovo zdi, da plačujemo za zdravstvo veliko/preveč, a če slučajno zbolimo, se zavemo, kako velika je vrednost sistema financiranja zdravstva, ki ga imamo. V tujini je marsikje drugače, saj si je potrebno po zdravniški obravnavi pridobiti vso dokumentacijo in z zavarovalnico urediti povrnitev stroškov zdravljenja. Tudi najmanjšega pregleda. To tam marsikoga odvrne od tega, da za vsako malenkost obišče zdravnika. Ne govorim o nujnih zadevah ampak pri nas smo vajeni, da nam vse pripada, da mora biti vse takoj, čeprav ni nujno, in to mnogi na nek način izkoriščajo.

Igra pri tem ustvarjanju kaosa precejšnjo vlogo tudi politika?

Da, zdravstveni sistem je zelo prikladen za politično obračunavanje in to mnogi s pridom izkoriščajo. Težava je tudi v tem, da se ministri prehitro menjujejo. V svojem triinpolletnem delovanju v zdravstvenem sistemu sem »zamenjal« že pet ministrov in številne ljudi na ministrstvu. In to je velika težava. Z nekom ravno vzpostaviš nek odnos, naslednji dan pa pride že drugi in spet je potrebno začeti znova. Ministri so različni, vsak ima svoj način dela in nenehno se je potrebno prilagajati.

Vsekakor pa še zdaleč ni enostavno biti minister za zdravje v Sloveniji. In zaenkrat še ni bilo človeka, ki bi znal te zadeve spraviti v red. A tudi nihče nikoli še ni odgovarjal za karkoli. Zelo radi pa pametujemo in govorimo kaj bi morali storiti. Priznam, da zadeva ni preprosta, a je treba začeti konkretno delati.

Precej je tudi govora o zdravnikih, ki delujejo malce v javnem, malce pa v privatnem sektorju. Tudi to je del problema in bi verjetno potrebovali malce boljša pravila igre.

Vsekakor. Pravila je nujno potrebno postaviti na novo. Predvsem kar se tiče plačila stroškov dela. Danes je plačilo dela precej različno v javnem (kjer moramo delati v skladu s togim nemotivirajočim plačnim sistemom) ali pa v zasebnem zdravstvu. Razpon je prevelik in logično je, da se zato mnogi odločajo raje za delo pri koncesionarju. Ni potrebno biti preveč pameten, da ugotoviš, da so nekateri zasebniki  zelo obogateli tudi na račun Covid krize in sedaj lahko vzpostavljajo svoje ambulante, v katerih lahko zaposlenim zagotavljajo boljše delovne pogoje in boljše plačilo. Se še spominjamo koliko je bilo ponudnikov, ki so ponujali Covid testiranje? Koliko denarja se je steklo v zasebne žepe. Kako naj kot direktor javnega zavoda, ki moram delovati znotraj javnega plačnega sistema, svojemu sodelavcu zagotovim enako ali podobno plačo kot mu jo lahko zagotovi tak zasebnik. Dejansko včasih čutim stisko, ker imam pri nagrajevanju najboljših sodelavcev popolnoma zvezane roke. Kot direktor javnega zavoda lahko sodelavcu ponudim dobre odnose, kolegialen kolektiv in podobno, ne morem pa mu ponuditi plačila, ki si ga resnično zasluži. Nisem zdravnik / zdravstveni delavec, a te poklice resnično izjemno cenim in menim da so zelo podcenjeni in relativizirani. To ponavadi znamo ceniti šele, če, bognedaj, resno zbolimo.

Poleg tega opažam, da na ravni države nismo sposobni zagotoviti pregleda nad stanjem in učinkovite koordinacije vseh, ki delujejo v sistemu zdravstva – javnega in zasebnega.

Napovedana je stavka pacientov, ki naj bi se zgodila 10. decembra. Kakšno je vaše mnenje o tej civilni iniciativi?

Pravijo, da je to podpora zdravnikom, a mislim, da temu ni tako. S stavko se ustvarja le še dodaten kaos in pritisk. Tri leta in pol se s sodelavci trudim in poskušam neke zadeve spraviti v red. Kaj naj zdaj? Stavkam? Kot pacient ali kot direktor zavoda ali kot podpornik upravičenih zahtev marsikaterega zdravstvenega delavca? Kaj bom s tem dosegel? Še večji kaos in nelagodje.

Pozivam vse, da raje začnemo z malce bolj pozitivno komunikacijo. In pogledamo vase kaj je res pomembno v življenju? Je to res najboljši in najdražji avtomobil, največja hiša, najboljši prenosni telefon? V svojih 53 letih življenja in skoraj 28 letih delovne dobe sem prišel do zaključka, da sta v življenju resnično najbolj pomembni dve zadevi -  pitna voda in zdravje oz. obratno. Tega se kot družba premalo zavedamo.

Bodimo malce bolj potrpežljivi in prijazni, predvsem pa si bolj zaupati in se bolj spoštovati. To naj bo prvi korak tudi do ohranitve čim boljšega javnega zdravstvenega sistema.