Na začetku bi se osredotočila na vaša najzgodnejša leta. Kaj je mali Tini dalo spodbudo za umetniško izražanje? So kakšni dogodki, morda zgledi iz otroštva vplivali na vaše kasnejše ustvarjanje? Ste ljubezen do knjig in umetnosti dobili že v družini?

Ne vem, od kod se je vzela ljubezen do knjig, sem pa od vedno rada brala. Še danes znam zrecitirati in zapeti Mačka Murija, pa kakšno Pedenjpedovo pesmico. Ni dolgo, ko sem jo povedala radovedni sosedi: "Naša soseda lahko strašno preseda, ko se med vrati zatakne in pogleda s tebe ne umakne." Gospe, ki se je v delikatesi v vrsti pred mano znašala nad prodajalko sem v nekem trenutku, ko sem jo tudi jaz imela vrh glave, rekla: "Gospa, a ste vi ena coprnica zoprnica … iz pravljice o kraljičnah in njihovih služabnikih?" Prva resna poezija, ki sem jo prebrala, je bila zbirka Soba 150, pesnika in vsestranskega kulturnika Jurija Paljka iz Velikih Žabelj, ki danes živi v italijanskem Ogleju. Mama jo je dobila v dar. Imela sem 12 ali 13 let in povsem me je prevzela njegova pesem Samotno drevo si.

Tudi risala sem in nekaj časa sta me privlačila tako likovna umetnost kot gledališče, a je oboje ostalo zgolj … ljubezen. Tetin mož je bil zaposlen v nekdanjem ajdovskem gigantu Tovarni pohištva Lipa pri 'vzorčerjih' in k nam domov na Cebejevo so prihajali zanimivi ljudje – industrijski oblikovalec Oskar Kogoj, arhitekt Julijan Krapež, … Spomnim se obiska v ateljeju kiparja Negovana Nemca, grafik Danila Jejčiča, ki so visele pri noni doma v dnevni sobi. Vlekla sem na ušesa njihove pogovore. Še zdaj imam pred očmi fine kristalne kozarce Rogaške Slatine, iz katerih so srkali konjak in viski. Imela sem osem ali devet let, ko sem po njihovih opisih narisala lesen svečnik. Ti ljudje so zagotovo vplivali na moj čut in ljubezen do umetnosti, ki jo gojim še danes.

In tudi medicina mi je bila v tistih letih blizu. Mama je imela prijateljico Majdo, ki je bila zdravnica v ajdovskem zdravstvenem domu. Imela je sina Jaka mojih let, s katerim sva prijateljevala. Kako mi je bilo hudo, ko sta se odselila. Morda pa res drži, da se človeku do sedmega leta starosti zgodijo vse bistvene stvari, ki potem vplivajo na njegovo celotno življenje. Tudi jaz imam dolgoletno prijateljico urgentno zdravnico, ki me je nagovorila za študij evolutivne naturopatije in veliko pripomogla k temu, da sem ga tudi zaključila. Leta 2017 sem v Bruslju diplomirala iz pomena komunikacije med zdravnikom in naturopatom na primeru klientke s kardiovaskularnim obolenjem.

Žal pa so se zgodile tudi stvari, ki so name vplivale destruktivno in uničevalno. Na ajdovsko gimnazijo se nisem vpisala samo zaradi nasilja dijakov višjih letnikov nad dijaki prvih letnikov, ki ga je šola takrat tolerirala. Upam, da ga danes ne več. Če bi takrat ostala v Ajdovščini, v okolju, ki je bilo zame spodbudno, bi se moje življenje skoraj zagotovo odvilo drugače. Tako pa sem prišla v ruralno okolje, upam si reči, da že skoraj primitivno, kjer je bil odnos do umetnosti bolj kot ne zaničevalen, vsakdanjo usodo pa so krojile vaške čenče, laži in manipulacije. V tem okolju me je na mojo veliko srečo opazila učiteljica v drugem razredu Alenka Skupek, ki ima zasluge, da sem leta 2007 objavila prvenec Obračun. Zasluge ima tudi za to, da sem se prijavila na državni razpis za literarno nagrado, ki sem jo leta 2013 tudi prejela. Alenka je danes upokojena in večkrat nagrajena pesnica, tudi mednarodno. Ko se je gospe iz vasi pohvalila, da gre na predstavitev moje knjige, ji je ta odgovorila, da danes lahko že vsakdo napiše knjigo. Razumete, v kakšnem okolju sem se takrat znašla? Namesto nadaljnjega razvoja se je začela bitka za moj lastni obstoj in preživetje.

Lahko danes rečete, da ste v življenju dosegli veliko?

Na prvem mestu mi je uspelo preživeti. Destruktivno okolje je sčasoma načelo moje zdravje in šlo je tako daleč, da sem morala potegniti boleč rez. Morala sem se odločiti – ali se umaknem od vzroka za svojo bolezen ali plačam z življenjem. Odločila sem se za življenje. Ne bom vam lagala in iz sebe delala junakinjo, da je enostavno in da sčasoma takšne stvari preboliš. Nikoli jih ne preboliš, le naučiš se živeti z bolečino. Sem monoteist, verjamem v enega Boga, ki ni v povezavi z nobeno religijo. Marsikaj se da zmanipulirati, samo ene stvari pa ne morete – biologije. Življenje ima svoje zakonitosti in če jih boste kršili, bodo za to morali plačati vaši otroci in celo vnuki. O tem piše ruski psiholog Sergej Nikolajevič Lazarev, ki se ukvarja z raziskovanjem zakonitosti človekovega duhovnega življenja in njegovim vplivom na zdravje in usodo. Njegova dela so prevedena v osem svetovnih jezikov. Njegovo knjigo z naslovom Zdravilo za vse bolezni sem prevedla v slovenski jezik in bo v prihodnjih mesecih izšla pri poljski založbi. Trenutno jo ima v rokah lektorica, še ena klena Vipavka Lejla Irgl, ki skrbi za lektoriranje mojih del.

O čem pišete v zadnjem kriminalnem romanu Od mojega do tvojega balkona? Od kod ste črpali informacije? Kolikšen del napisanega je plod vaše domišljije?

Tokrat je zgodba postavljena v Trst. Prične se z zapuščinsko razpravo, na kateri glavna junakinja presenečena izve, da je dedinja stare vile v predmestju. Začnejo so dogajati čudne stvari. V obdukcijo dobijo truplo čez sto let stare gospe. Sledijo tri zaporedne smrti v nepojasnjenih okoliščinah, tudi njenega očeta, ki se je dokopal do nekih spoznanj in vedenj, pomembnih celo za Službo državne varnosti, in kazenskega sodnika, ki je med drugim ljubimkal z glavno junakinjo. Zgodba se še bolj zaplete, ko je slednja soočena z dejstvom, da je glavna osumljenka za sodnikov umor. Vonj v podedovani vili pa je krivec razpleta.

Preštudirala sem zgodovino Trsta, predvsem gradu Miramare in njegove mistične, že kar malce srhljive zgodovine, povezane s prekletstvom sfinge, tako da je zgodovinsko ozadje napisano po resničnih dejstvih, zgodba pa je v celoti izmišljena. Skoraj v celoti.

Prvenec Obračun je izšel leta 2007. Leta 2012 ste izdali otroško slikanico Tovarna marmelade, za katero je bila navdih prodaja ajdovskega Fructala, in drugo kriminalko Beli morski pes, vitez v postelji, ki so jo Javni skladi RS Ministrstva za kulturo nagradili kot najboljše samozaložniško delo, izdano v tistem letu. Je lažje ustvarjati za otroke ali za odrasle?

Otroci so izredno zahtevna publika, ki te zlahka pusti brez besed. Nazadnje se mi je to zgodilo nedavno, ko me je osemletni zamejski Slovenec prosil za posvetilo v Tovarno marmelade. Vprašala sem ga, kaj želi, da mu napišem. On pa je odgovoril: "Napiši mi nekaj o svojem življenju." Vzelo mi je sapo, ne samo besede.

Se radi izražate preko literature? Vam več pomenijo nagrade, priznanje s strani stroke ali sprejetost med bralci?

Po naravi sem pripovedovalka zgodb in ko pišem, ne razmišljam o ničemer drugem, razen o tem, da želim povedati zgodbo.

Katero besedo pri Tini Kodre uporabiti prvo? Novinarka? Pisateljica? Naturopatinja? Katero področje vam je najljubše?

Težko se odločim, je pa res, naturopatiji namenjam največ časa, tudi prostega. Verjetno zato, ker ne gre samo za poklic, ampak za način življenja.

Zagotovo ne veste števila knjig, ki ste jih v življenju prebrali. Katero bi postavili na prvo mesto, ki jo morda večkrat preberete?

Zadnja leta berem predvsem strokovno in poljudno-znanstveno literaturo. Zadnja knjiga, ki jo imam v spominu, da sem jo prebrala dvakrat, je delo kanadskega zdravnika Gaborja Matéja Ko telo reče ne.

Kakšno je življenje na Krasu?

Navadila sem se živeti blizu morja, med nasadi sivke in oljk. Navadila sem se kraških gmajn, kjer skozi vse leto nabiram divje rastline. Soprog je motorist in ni lepšega, kot se po napornem delovnem dnevu v vročem poletju zapeljati do Sesljana na osvežilen skok v morje. Do tja imam le nekaj minut, morje gledam skozi okna doma. Življenje na Krasu je še vedno trdo za človeka, zemlje je malo, poletja so sušna, vendar je nekaj v značaju te pokrajine, kar mi je blizu, kar imam v krvi. Ko nam je lani poleti grozil ogenj, Kraševci niso planili v jok in se smilili samim sebi, niso kazali s prstom na vlado in čakali na pomoč, ki je sicer prišla. Ker Kraševce je skozi zgodovino država neštetokrat pustila na cedilu. Branili so svoje domove, svoje oljke, svoje vinograde in tistim, ki so prišli pomagat, so neizmerno hvaležni.

Ko sem študirala zgodovino Trsta za zadnjo knjigo Od mojega do tvojega balkona, sem naletela na eno od teorij glede poselitve komenskega Krasa. Ta pravi, da je bil Trst pristaniška naselbina, kjer je bila kazen za storilce kaznivih dejanj izgon iz mesta oziroma za obzidje. In ti kaznjenci, ki naj bi bili večinoma gusarji, so naselili Kras in sčasoma formirali naselbine. Pa je res nekaj gusarskega v teh ljudeh, veste. Njihov značaj je kot pokrajina – divji, vzdržljiv, trmast. So neumorni garači, sta pa tudi veselje in pesem. Če želite okusiti vse lastnosti kraške pokrajine in kraškega človeka, naredite požirek dobrega, domačega terana. Rubinasto rdeča barva, poln okus, kisline, velik delež izjemno močnih antioksidantov polifenolov. Slovi po svoji bogati mineralnosti, ki jo črpa iz terre rosse, rdeče zemlje. Slovi kot domača lekarna zoper bolezni srca in ožilja, pri prebavnih težavah, slabokrvnosti, … Takšno je življenje na Krasu.

Ste ostali na kakršenkoli način povezani z Ajdovščino?

Ne, v Ajdovščino ne hodim več. Po smrti none in nonota so se zadeve spremenile, čeprav sem potrebovala še nekaj let po njuni smrti, da sem izvedela in uvidela resnico. Ne glede na to, kako grda je, resnica je še vedno resnica. Veliko lažje je živeti z njo, kot pa v laži. Večina človeškega trpljenja je povezanega z ljubeznijo in izgubo. Najgloblji vir trpljenja pa so laži, s katerimi se medsebojno obkladamo. Nikoli nam ne bo bolje, če ne bomo izvedeli, kar vemo, in če ne bomo občutili, kar čutimo. Biti iskren do sebe v vseh pogledih je najtežje, a tudi najbolj pomembno za naše zdravje in kvaliteto življenja.

* Fotografije: Katjuša Karlovini

 Intervju je bil prvotno objavljen v junijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdoščina

Deli Nazaj