Gospod Rusjan, ajdovska javnost vas pozna še iz časov, ko je bilo precej več alternativne kulturne ponudne kot jo je danes. Kako se sami spominjate teh časov, ko sta bili tovrstna ajdovska in goriška scena precej povezani?

Vsekakor povezave še vedno so. Morda je bilo pred 25-imi in več leti teh povezav več tudi zaradi tega, ker je bilo takrat težje organizirati koncert v Novi Gorici kot pa v Ajdovščini. Na Goriškem, predvsem pa v Novi Gorici, od sredine 90ih stalnega prostora skoraj ni bilo za organizacijo koncerta alternativne glasbe.

Danes lahko govorimo o kulturnih projektih in programih, ki so morda malce ločeni. Nekateri bolj gravitirajo na Novo Gorico, drugi pa na Ajdovščino. Ampak živimo v enotni Vipavski dolini in prav ta dolina nas nenehno povezuje. Med obema mestoma je zagotovo precej kulturnih iniciativ, ki so povezane med seboj in dobesedno presegajo v resnici zanemarljivo razdaljo med obema mestoma.

Če se še malček ustavimo pri alternativni kulturni ponudbi. Zdi se mi je, da jo je bilo včasih precej več čutiti predvsem v glasbenih vodah, danes pa je razširjena tudi na druga ustvarjalna področja. Bi se strinjali?

Različne alternativne ponudbe je bilo na vseh področjih umetniškega ustvarjanja tudi včasih dovolj. Morda danes le bolj pride do izraza in večje vidnosti. Socialna omrežja precej pripomorejo k prepoznavnosti vseh vrst kultur in kulturnega ustvarjanja. Včasih večji mediji niso »pokrivali« manjših in alternativnih kultur. Na skupnosti ali pa posameznikih je bilo, da se glas razširi o nekem dogajanju. Danes tudi, če se posameznik ne udeležuje dogodkov, vseeno ve, da se le ti dogajajo. Sam tako vem, da na Ajdovskem dobro deluje Klub Štala, čeprav ga še nisem uspel obiskati.

Če je včasih Ajdovščina veljala za nekakšno prestolnico alternativnih koncertov, je danes slika drugačna. Le teh skorajda ni več, tudi prostora, ki bi jih gostil, ni.

Res je, v Novi Gorici je Mostovna, ki zagotavlja tovrstno ponudbo, v Ajdovščini pa trenutno česa podobnega nimate. A verjamem, da se bo sčasoma tudi to spremenilo. Po drugi strani pa je bila Mostovna zasnovana tako, da je prostor občinstvu iz širše regije in ne le novogoriškemu. Prepričan sem, da tudi iz ajdovskega prostora precej občinstva zahaja na Mostovno.

Nova Gorica je trenutno povsem v barvah Evropske kulturne prestolnice 2025 in pojavljajo se govorice, da se projekt, vsaj promocijsko gledano, zaključuje nekje na Ajševici, če malce karikiramo. Koliko je EPK 2025 pomembna tudi za sosednje občine in ali menite, da bodo goriške sosede dovolj vključene v sam projekt?

Projekt EPK 2025 je v prvi vrsti zastavljen čezmejno. Torej predstavlja kulturno življenje ob meji in te »mejne« občine so zagotovo malce bolj vključene v projekt. Morda gre v tem iskati razloge, da na prvi pogled deluje kot da so sosednje občine oziroma občine v notranjosti pri tem zapostavljene.

Sem pa prepričan, da se bo precej dogajalo tudi v notranjosti in da bodo predvsem večji projekti pritegnili občinstvo od vsepovsod. Upoštevati pa je potrebno še številne logistične vsebine, ki bodo zagotovo potrebovale tudi pomoč tistih občin, ki morda niso v popolnosti del EPK 2025, bodo pa zagotovo močno vpete v samo dogajanje. Nenazadnje predvsem s turističnega vidika, saj bo bližina EPKja odlična priložnost za ponudnike prenočišč, gostince ter vse ostale ponudnike aktivnosti.

Verjetno bodo tudi dogodki v okviru EPK 2025 precej bolj promovirani kot je danes sam projekt EPK 2025?

Zagotovo. Prepričan, da se bodo številni dogodki, ki danes morda niso del EPK-ja, v prihodnjem letu nekako priključili na ta vlak in bodo skupaj tvorili celoto.

Če smo še malce kritični, številni se pritožujejo nad visokimi stroški projekta EPK, oziroma da gre včasih bolj za gradbeni kot pa kulturni projekt. Kako bi sami odgovorili na te kritike?

Na zadeve je potrebno gledati ločeno. Zagotovo danes Nova Gorica deluje kot večje gradbišče ampak niso vsa ta gradbišča v celoti povezana z EPK-jem. Pravzaprav EPK niti ne vsebuje gradbenega projekta. Zagotovo je največ govora o prenovi železniške postaje, a pri tem gre predvsem za širitev mesta in to kot tako ne spada v sam program EPK-ja. Viri za tovrstno prenovo prihajajo od drugod. Gre za večji urbanistični projekt, ki ne bremeni proračuna EPK-ja.

No, ampak najverjetneje do te prenove verjetno ne bi prišlo, če ne bi bilo EPK-ja?

Da, ampak to pomeni le, da je projekt EPK sprožil tudi prenovo železniške postaje. Kar kaže na njegovo moč za spreminjanje podob mest. EPK kljub vsemu nastaja neodvisno od te prenove. Podobno je tudi pri gradnji zunanjega avditorija Slovenskega narodnega gledališča, kar financiramo na Ministrstvu za kulturo, priprave pa potekajo, da skupaj z Mestno občino Nova Gorica obnovimo Vilo Rafut z evropskimi sredstvi.

In če se še malček vrnemo v preteklost. Se vam zdi, da bi morda takšen projekt, 30 let nazaj imel večjo težo in odmevnost, pa tudi učinek, kot danes, ko je ves svet pod vplivom socialnih omrežij in je v poplavi vsega precej težje izstopati. Moje mnenje je, da je morda ravno kultura tista, ki z globalizacijo izgublja svojo ostrino, prvinskost in tudi moč, ki je mnogokrat potrebna za spremembe v družbi?

Morda bi v vašem vprašanju zamenjal besedo kultura za besedo umetnost. Umetnost je tista, ki sproža spremembe, kultura pa je bolj splošno družbeno dogajanje. Vprašanje je kako bi bilo 30 let nazaj. EPK je projekt, ki skuša prenoviti mesta in jim začrtati novo smer in nove možnosti razvoja.

Pa tudi besedo globalizacija bi zamenjal z besedo internet. Internet je tisti, ki je novim generacijam na novo predstavil umetnost. Moja generacija je precej težje našla nove svetove. Internet pa jih danes izenačuje, jih približa in ponuja vsem enako. Briše razlike in podaja vsem enake produkte. Odmevnost najbolj popularnih dogodkov je večja, a ta odmevnost pogosto utiša ostale, manjše zadeve. Bolj kot je nekje svetloba močna, bolj so na drugi strani zadeve v senci. Problem vidim predvsem pri najmlajših, pri otrocih. Komercialni projekti so danes tako zelo odmevni in močni, da manjše, morda boljše in kvalitetnejše zadeve težko pridejo do izraza. In otrokom je najtežje ločiti zrno od plevela. Poleg tega opažam, da otroci raje ne izstopajo, tako da je različnost zelo na udaru. A prav različnost in raznolikosti omogoča razvoj družbe, v kulturi in umetnosti pa sploh.

Se vam zdi, da bi morda podobno, kot v sosedni Italiji, lahko tudi v Sloveniji imeli vsakoletno slovensko prestolnico kulture?

To kar ima Italija je pravzaprav kopija Evropske kulturne prestolnice. A ker je Italija toliko večja, z ogromno kulturne dediščine in ima večji trg si to lahko privošči. Gre bolj za turistični projekt kot pa kulturni.

Mineva 10 let odkar ste izdali knjigo Strah pred svobodo. Predstavili ste jo tudi v Ajdovščini. Bi pred desetimi leti verjeli, da boste nekega dne visok politični funkcionar? Nekako politika, hardkor in upor, včasih ne pašejo najbolj skupaj?

No, zase lahko rečem, da sem se ob podobnem času, ko sem se začel zanimati za glasbo, začel zanimati tudi za politiko. Na tak način bolje razumeš svet okrog sebe in vidiš kaj je tisto kar ne deluje ali pa deluje ter kakšen bi bil alternativni razvoj temu. Tudi moje udejstvovanje v glasbi je imelo vedno nekaj političnega vonja, razlika je morda le v tem, da danes gledam na politiko drugače. Včasih sem bolj opozarjal na krivice, danes pa soustvarjam zadeve in sem del političnega boja. Cilj je pa še vedno enak, spremeniti družbo na bolje za vse ljudi in okolje.

Imate občutek, da lahko danes popravite krivice na katere ste pred leti le opozarjali?

Včasih zagotovo. Sicer pa smo tudi politiki omejeni v svoji moči. Sistem ima določena pravila in v enem mandatu se težko zgodijo veliki premiki. Zagotovo pa so politiku na voljo vzvodi, ki omogočajo da določene zadeve izboljša. Ob vstopu v politiko nisem pričakoval, da bom nekoč državni sekretar, a z leti se marsikaj naučiš in veš kako reagirati, kako se pogovarjati, kako se dogovoriti in najti skupni jezik. Se pa vsak dan sproti učim.

Na katero opravljeno delo v tem mandatu ste morda najbolj ponosni?

Še vedno imamo precej za postoriti. Na zakonodajnem področju je potrebno praktično vse zakone na področju kulture in medijev posodobiti, nekaj zakonodajnih sprememb smo že speljali, nekaj jih je že v postopku, nekaj jih še pripravljamo.  Zdi se mi, da smo predvsem na področju kulture normalizirali zadeve. Danes se spet lahko normalno dela. Večini ustvarjalcem in javnim zavodom smo zagotovili stabilno financiranje. Precej je tudi infrastrukturnih projektov na področju kulture, skoraj 60 investicij poteka istočasno, verjetno največ v zgodovini Slovenije. Tudi v Ajdovščini se prenavlja Pilonova galerija kar se sofinancira preko ministrstva v okviru Načrta za okrevanje in odpornost..

V Sloveniji se radi zelo hitro popredalčkamo na levo in desno. Tudi na kulturnem področju. Kako vam je, kot državnemu sekretarju, težko ali pa lahko krmariti med tema dvema političnimi prepričanji?

Sam nimam s tem težav. Sem prepričan levičar, a v dialogu tako s tistimi na levi kot na desni. Večjih konfliktiso  sicer v medijih, kot pa v resničnem življenju. Včasih se te delitve žal nalašč podžiga. Na levi in na desni. Me pa motijo žalitve in sovražni govor v politiki, sploh kadar je pogosto organiziran z jasno tarčo.

Skočimo še za trenutek v Ajdovščino. Mnogi našo občino vidijo in hvalijo kot gospodarsko zelo uspešno. Precej manj pa je odmevna na kulturnih vsebinah. Kako sami vidite našo občino danes in predvsem njeno kulturno pestrost?

Občina Ajdovščina ima še precej potenciala. Več bi lahko postorili na kulturni dediščini glede na številne rimske izkopanine, ki jih imate. Ravno ta dediščina Rimljanov je sicer na celotnem ozemlju Slovenije premalo predstavljena.

Ima pa Ajdovščina Pilonovo galerijo, ki je  vodilna na območju Severne Primorske in prepričan sem, da se bo z obnovo še precej bolj razvila.

Bi potrebovali nov kulturni dom? O tem je precej govora zadnje čase.

Kulturni dom je posebna zgodba, kjer mora na pomoč priti tudi država. A kulturni dom je le stavba, pomembne pa so vsebine. Občina mora sama prepoznati te vsebine in to ali jih je dovolj ali ne. Kultura ne sme biti le okras. Gre za veliko investicijo in lokalna skupnost mora zelo natančno vedeti kaj je tisto kar potrebuje. Kakšen objekt, kakšne vsebine in kako vzpodbujati ljudi, da se udeležujejo dogodkov.

Še vedno ste aktivni na glasbenem področju. Koliko vam še uspe časa nameniti svoji glasbeni skupini  in tudi nastopom v živo?

V zadnjih letih le minimalno. Smo tudi nekako v zaključni fazi glasbene kariere s skupino Iamdisease. V načrtu imamo posneti nov album, nato pa bomo videli kaj in kako. Morda se mi z zaključkom mandata znova odpre več možnosti na tem področju.

Za zaključek tega pogovora še beseda ali dve o nogometu. Ste ljubitelj te zvrsti športa in navijač domače Gorice. Bi se strinjali s trditvijo, da je nogomet šport, obisk nogometne tekme pa lahko spada tudi med kulturno dejanje?

Vsekakor je tudi to neke vrste kultura. Družabni dogodek. Pomembna pa je povezava domačega kluba z lokalnim okoljem. Gre za lokal partiotizem v dobrem smislu, saj poveže skupnost in navduši mlade za to igro.

 

* Naslovna fotografija: Bor Slana   

* Intervju je bil prvotno objavljen v junijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina