Poročno fotografinjo Ano Kete smo sredi maja za pogovor ujeli v domačem kraju ravno dva dni po tem, ko je v Brdih fotografirala poroko prijateljev, slovenske alpske smučarke Ane Bucik in nogometaša Krisa Jogana. »Bilo je prečudovito. Še ena od porok, na kateri je bilo veliko pristnih emocij, kjer lahko večkrat zavzdihneš in se veseliš s parom ter vsemi svati. V 12 urah sem naredila okoli 8000 fotografij in prvi izbor najboljših že naslednji dan poslala paru. Nato pa napoči čas za obdelavo in podrobnejši izbor,« naniza mlada Ajdovka, ki se z velikim veseljem približno vsaka dva meseca vrača v rodni kraj.

V tujini se ne cedita mleko in med

Da bo živela in delala v tujini, je vedela že dolgo časa. Po študijski izmenjavi v Stockholmu na Švedskem se je na podiplomski študij podjetništva odpravila še v Dublin na Irsko. »Ta dva kraja me sicer nista tako navdušila, da bi tam ostala, zato sem se vrnila domov, nato pa se po spletu okoliščin odpravila v Zürich v Švico,« pripoveduje.

»V tujini se ne cedita mleko in med. Tam sem se izoblikovala, odprla so se mi obzorja, ki se mi doma nikoli ne bi. Ko si sam v tujem kraju in ne poznaš nikogar, stopiš iz svoje cone udobja. Sestaviti si moraš svojo mrežo ljudi, kar je veliko težje kot doma. V tujini moraš vlagati v ta razmerja, da se oblikujejo lepi odnosi, prav tako ni mame, ki bi ti pripravila kosilo ali večerjo,« je realna glede razmer izven domovine.

»V novi državi je drugačna birokracija, nihče ti ničesar ne pove, zato moraš biti iznajdljiv, prilagodljiv in potrpežljiv, zlasti pri iskanju strank.« Ana je svoje podjetje odprla ravno v času epidemije, zato se je soočila z marsikaterim izzivom. Je poročna fotografinja s sedežem v Zürichu v Švici, vendar je vedno pripravljena leteti, kamorkoli si mladoporočenca zaželita, da lahko njune poročne sanje spremeni v spomin za vse življenje.

Zürich: mesto pravil

Sedaj se uči govoriti nemško. »V Zürichu vsi lepo govorijo angleško in italijansko, pa tudi hrvaško,« prizna, zakaj ji do sedaj tega jezika še ni bilo treba znati.

»Švico sem izbrala tudi zato, ker je relativno blizu in lahko kadarkoli pridem domov z avtom ali letalom. Morala sem poskusiti. Švica je dober trg. Kot mesto pa mi je bil Zürich všeč že od prej, je precej multikulturno, pogoji za podjetništvo in življenje so dobri,« še doda.

S fotografijo se je sicer začela ukvarjati že pri 16 letih, ko je v agenciji delala skupaj z bratom Aljažem. Ona je skrbela za fotografije porok, on je pripravljal videe. »V Sloveniji so me kot fotografinjo že poznali, zato sem pred približno štirimi leti obrnila nov list. Lepo je bilo, ampak daleč od tega, da bi bilo enostavno.« Sedaj, ko je Švico že dodobra spoznala, Švica pa njo kot poročno fotografinjo, lahko brez zadržkov ovrže mit, da bi Slovenija kmalu lahko postala mala Švica. »Slovenci bi morali najprej začeti spoštovati pravila in državo, ker tu izgleda, da so pravila le za manjšino, česar se ljudje zavedajo in jih zato ne spoštujejo. V Švici so pravila za vse enaka. Če greš prehitro ali napačno parkiraš, dobiš kazen, če nepravilno ločuješ odpadke prav tako. Mesto je varno, a vsak semafor ima radar,« našteje le nekaj razlik in doda še to, da vožnja po švicarskih avtocestah ni prav nič stresna, saj vsi upoštevajo omejitve hitrosti, nihče ne trobi … »Ko pa prečkaš mejo z Italijo, prideš v Teksas (smeh).«

Švica: raj za športne navdušence

Za veliko ljubiteljico športa je bil Zürich prava izbira tudi zato, kar ima v radiju ure in pol na dosegu roke najlepša smučarska središča, poleti pa odlične izhodiščne pogoje za »hribolazenje«. »Poleg tega imamo v mestu jezero Zürichsee, kamor gredo domačini po službi na plažo, najbolj popularen pa je dvourni spust po reki, ki gre skozi mesto, z gumijastimi čolni in flamingi,« je navdušena.

Četudi je pred časom na poročno lokacijo vedno prinesla veliko fotografske opreme in objektivov, pa ji sedaj zadoščata le fotoaparat in objektiv. »Pomembno je, da imam dober fotoaparat, na tehnične podrobnosti pa se ne spoznam,« prizna. Zato pa ima najboljšo računalniško opremo, da ima z obdelavo fotografij čim manj dela. »Včasih sem sama pregledala tudi do 8000 fotografij na poroko, sedaj pa si pomagam z umetno inteligenco, ki ta postopek pohitri, saj izloči fotografije, na katerih kdo miži …« Do sedaj je fotografirala že preko 200 porok.

Vse vikende v tej sezoni je več ali manj zasedena, med drugim jo čakajo poročne lokacije v Italiji ter na Portugalskem. »Zanimam se za lovljenje čudovite svetlobe, srečevanje čudovitih ljudi in raziskovanje dih jemajočih pokrajin. Poroke so mi najljubše, obožujem pa tudi fotografiranje parov, družinsko fotografijo, boudoir, profesionalne portrete in vsebinsko fotografijo za blagovne znamke.«

V zadnjih 12 letih, odkar je fotografija del njene vsakodnevne rutine, so ji vrednote resnično pomembne, ko ustvarja lepe spomine izza fotoaparata. »Gre za nepozabne izkušnje, lovljenje edinstvenih, enkratnih trenutkov in njihovo ohranjanje za vedno. To je tako pomembna stvar. V vsak posamezen projekt, ki se ga lotim, poskušam vnesti občutek veselja, kar nikoli ni težko. Resnično obožujem to, kar počnem in sploh se ne zdi kot delo,« ilustrira strast do svojega poklica, stil svojih fotografij pa opiše kot brezčasno dokumentarnega s pridihom sodobnosti. »Da ob ogledu mojih fotk nekaj začutiš.«

Balkanski kotički v trgovinah

»Moj stil fotografiranja porok je dokumentaren, kar pomeni, da rada opazujem in ujamem pristne emocije ter vse, kar se dogaja v ozadju, da za par ustvarim unikatno pripoved njunega dne.« Svoje fotografije rada prepoji z rožnatim, od sonca prižganim vzdušjem, kar je zelo primerno za poroke, saj po navadi pričara sproščeno, romantično vzdušje. Njen moto ostaja, da je najbolj pomembo ujeti trenutek - ne glede na kvaliteto aparata.

Tudi Švica je zaradi svojih naravnih lepot zelo zanimiva kot poročna destinacija, pot pa jo je kot poročno fotografinjo vodila tudi na Irsko, v Italijo, Španijo, Nemčijo, na Finsko, v Mehiko, na Hrvaško … »Indijske poroke so zelo zanimive, pa perzijski in škotski običaji, Bavarci so radi v tradicionalnih opravah,« našteje le nekaj zanimivosti, ki jih je imela priložnost spoznati. V tem trenutku so med poročnimi trendi evropskih parov predvsem zaobljube ter personalizirane poroke glede na par.

»Vse je splanirano do zadnje potankosti, vsaka poroka je nekaj posebnega in ravno taka, kot ni bila še nobena. Popularne so tudi poroke s psi, nad katerimi sem navdušena tudi sama,« še doda, saj ima v njenem življenju pomembno mesto tudi črn kraljevi koder Richo, s katerim sta nerazdružljiva. Njun vsakodnevni jutranji ritual so sprehodi s pasjo druščino okoli jezera.

Domovino vse manj pogreša tudi zaradi balkanskih kotičkov, ki jih ima vsaka trgovina v Švici, kjer najde določena živila, ki jo spominjajo na dom. Najlepša poročna lokacija v Sloveniji pa zanjo ostaja Vipavska dolina, natančneje Zemono.

Ob koncu nam izda še, da ni edina Ajdovka, ki je v Zürichu našla svoje mesto pod soncem. »Tu nas je najmanj pet, ki smo istočasno obiskovali srednjo šolo v Ajdovščini. Pogosto se družimo znotraj slovenske skupnosti,« sklene. Pa naj še kdo reče, da svet ni majhen.

* Vse fotografije: Ana Kete   

* Intervju je bil prvotno objavljen v junijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

Deli Nazaj