Po rodu ste iz Ljutomera pa vendar že precej časa živite z družino na Goriškem. Koliko se sama že počutite Goričanko?

Res je, po rodu sem iz majhne vasi v bližini Ljutomera, a sem se že kar hitro po preselitvi počutila kot Novogoričanka. Najbrž zato, ker je Nova Gorica mlado mesto in prav zato hitreje sprejme nove ljudi. Sem pa precej časa v otroštvu preživela na Primorskem, predvsem v Ajdovščini, in je bila zato selitev lažja. Všeč mi je ta čezmejni duh Nove Gorice in Gorice, tu se počutim domače in res mi je všeč, da so me skoraj vsi hitro sprejeli za svojo.

Kako bi sicer nekomu iz tujine z nekaj besedami opisala bodočo prestolnico kulture?

Bodoča evropska prestolnica kulture bo avtentična, saj se bo napajala iz tesne prepletenosti in fizične bližine obeh mest, ki sta si v nekaterih stvareh komplementarni, v nekaterih pa povsem različni. Vendarle gre za stik dveh različnih kultur, dveh različnih zakonodaj in dveh načinov delovanja. Vsaka izmed Goric ima svoje prednosti in svoje slabosti. Verjamem pa, da bo prav EPK tisti projekt, ki bo zajel najboljše od obeh.

Kakšen pa je vaš kulturni pogled na občino Ajdovščina, sploh s položaja direktorice EPK-ja? Bo v programu tudi kaj »našega,« če se tako izrazim?

Občutek imam, da sta si Ajdovščina in Nova Gorica blizu in zelo povezani. Menim, da ju tudi tuji obiskovalci vidijo kot dve bližnji in povezani mesti. Potrebno je vedeti, da moramo v programu EPK-ja razviti projekte, ki smo jih določili v prijavni knjigi, zato je včasih najtežje ko dobim vprašanje, zakaj ne bi v program vključeno še kaj dodatnega, tudi morda kaj iz vašega mesta. To mi je kot ljubiteljici kulture in tudi delavki na področju kulture res najtežje, ko ni možno podpreti kakšnega dobrega projekta, ki bi si sicer zaslužil podporo, a žal ne spada v umetniški koncept. Večkrat smo že razložili, da EPK ni nek presek celostnega kulturnega dogajanja v nekem okolju, ampak je nek razvoj unikatne zgodbe, ki razvija nek celostni in nov umetniški koncept. V našem primeru je ta seveda v tej zgodbi čezmejnega prepletanja s sloganom GO! Borderless. Srečo pa imamo, da je za dopolnitev programov na voljo finančno zelo dobro podprt Interregov Sklad malih projektov GO! 2025, kjer se lahko vključijo projekti, ki niso bili vključeni v prijavno knjigo ali so nastali kasneje. Nekateri od teh bodo v naslednjem letu dejansko vzporejeni uradnemu programu.

Že nekaj časa poteka v Ajdovščini živahna javna razprava o kulturnem domu, ki ga vsekakor potrebujemo. Podpirate idejo?

Seveda. Kulturni domovi so središče dogajanja in nudijo prostor inspiraciji ter realizaciji. Mesto, ki je tako zanimivo in ki tako raste kot Ajdovščina, bi si zagotovo zaslužilo svoj kulturni prostor. Verjamem, da boste znali kulturni dom zgraditi na primerih dobrih praks, predvsem tu mislim na to, kako zasnovati koncept, da bo odprt in modularen. So pa to navadno res dolgoročni projekti. Gre za veliko investicijo, za katero pa menim, da je prav, da se čimprej začne, saj predvsem v javnem sektorju zaradi dodatne zakonodaje takšne zadeve potekajo počasi, včasih tudi desetletje ali več.

Če vas malce na splošno povprašam, kaj vam osebno kultura pomeni, katera zvrst vam je najbližja?

Kot direktorica Javnega zavoda za kulturo moram imeti vse zvrsti enako rada in jih enako obravnavam. V življenju pa sem se tako teoretsko, avtorsko kot organizacijsko največ časa ukvarjala z intermedijsko umetnostjo in mi je verjetno zato kot zvrst najbližja.

V tem razmeroma kratkem času, ko zasedate položaj direktorice, ste verjetno kulturo spoznali tudi drugače, v drugačni luči pa spoznali tudi številne kulturne delavce. Ali vam je morda zaradi tega danes naziv GO! 2025 še toliko pomembnejši?

Da, zagotovo. Pri sami prijavi še nisem bila del ekipe, a sem se pridružila projektu evropske prestolnice kmalu po razglasitvi zmage. Od takrat sem del projekta GO!2025, sicer v različnih vlogah. Začela sem z vodenjem in odprtjem Xcentra, ki je še danes središče dogajanja EPK-ja in trenutno nudi glavno infrastrukturo projektu. Bila sem tudi soustvarjalka enega izmed programov v prijavni knjigi, nato pa še koordinatorka projekta GO! 2025 pri Mestni občini Nova Gorica. Tako da sem EPK dejansko spoznala iz različnih vidikov in zato danes lahko trdim, da bomo ena izmed najbolj zanimivih evropskih prestolnic kulture, in ena najuspešnejših na področju infrastrukture.

Od odprtja Xcentra pa vse do danes se je precej stvari spremenilo. Že takrat smo se precej trudili sodelovati z italijanskimi ustvarjalci in tudi obiskovalci, a je bilo to v mnogo manjšem obsegu. Danes pa je ta kulturna izmenjava precej močnejša in bogatejša in lahko rečem, da je kulturno-kreativni sektor že skorajda brezmejen. In prepričana sem, da se bo tovrstno sodelovanje v prihodnje vsaj delno prelilo tudi na druge sektorje, ki danes še to niso. Osebno sem res zadovoljna, da je danes prav kultura tista, ki trenutno gradi v našem okolju – tako v prenesenem pomenu kot dobesedno.

Ob tem klepetu smo že precej blizu pričetku EPK-ja. S katerimi izzivi se trenutno najbolj ukvarjate? Kaj vam najbolj moti spanec?

Zagotovo je to birokracija. Imamo res kompleksen sistem poročanja in tudi dvojno kontroliranje. Verjamem, da bodo sicer zaradi tega stvari urejene, a včasih vse skupaj vzame pretirano časa tako ustvarjalvem kot organizatorjem. Mislim, da to velja kar za celotno Evropsko unijo, sploh v primerjavi z izkušnjami, ki jih imam z delom z drugimi celinami. Podobne težave so imele tudi prejšnje evropske kulturne prestolnice, saj sistem ni ravno prilagojen umetniški produkciji. Ostale stvari tečejo relativno dobro in trenutno nimamo večjih težav z organizacijo, le dnevne izzive.

EPK seveda niste le vi, za vami stoji močna in številna ekipa. Koliko ljudi se pravzaprav na dnevni bazi ukvarja s tem projektom? Imate dovolj kadra?

Trenutno na projektu čezmejno sodeluje okrog 60 oseb. V to so všteti tako zaposleni v Zavodu GO! 2025 kot tudi tisti, ki za projekt skrbijo v imenu novogoriške občine ter EZTS GO, zunanji sodelavci, študentje in drugi. Nikoli nas ni dovolj, kot je zahtevano za vse EPK-je pa smo razvili tudi čezmejni sistem prostovoljcev, za pomoč pri usmerjanjih in podobno.

Za projektom stoji tudi Vlada republike Slovenije, predvsem Ministrstvo za kulturo je na tem področju zelo aktivno. Kako ste zadovoljni s podporo politike?

Ja, moram resnično pohvaliti državno podporo in tudi Ministrstvo za kulturo, ki nam stoji ob strani, tako s podporo kot tudi z znanjem, ki ga premorejo. Zagovajrajo tudi neodvisnost in svobodo programa, kar zelo cenim. V veliko podporo je tudi Medresorska delovna skupina v podporo projektu EPK, ki jo vodi domačin Marko Rusjan ter koordinatorka za EPK med Vlado RS in regijo FJK Vesna Humar, tudi soavtorica zmagovalne prijavne knjige.

Posebnost letošnje EPK je tudi brezmejnost oziroma sodelovanje dveh mest iz dveh različnih držav. Če se malce poetično izrazimo, koliko manj meje je danes med obema Goricama zaradi tega projekta?

Meje je danes zagotovo precej manj. Precej je medsebojnega napajanja, združevanja in povezovanja. Tu mislim predvsem na kulturno in organizacijsko področje. Na tem področju skorajda ni več meje, morda le še na jezikovnem in pravnem področju, ko je potrebno kakšen dokument ali vsebino prevesti ali uskladiti zakonodajo.

Kje pa je »meje« še preveč? Na katerih točkah je sodelovanje najtežje?

Zagotovo je največ meje v birokratskih zadevah. Pa tudi začasna kontrola na meji se je vrnila. A na tem področju je pravzaprav celotna Evropa talka varnostne situacije. Vendar ravno zato danes še bolj rabimo zgled takšnih sodelovanj lahko meje tudi precej mehčajo.

Dotakniva se še malce programa, ki bo res pester in namenjen najbolj širokemu krogu ljudi. Katere dogodke pa osebno najbolj pričakujete?

Osebno bi težko izbrala enega, ker je vsak poseben. Osebno me na eni strani najbolj veselijo štirje množični dogodki kategorije Ustavimo mesto, zaradi sodelovanja celotnih mest na večih ravneh. Govorim o otvoritvi EPK-ja, Pohodu za Evropo, Okusov brez meja, ki bodo prišli tudi na novogoriško stran ter zaključna razsvetljena slovesnost EPK-ja z Božičnimi lučmi.

Po drugi strani pa komaj čakam osrednje umetniško dovršene dogodke na nepričakovanih in novih lokacijah. Predvsem me veseli dejstvo, da so se iz tujine vrnili veliki kulturni ustvarjalci iz našega prostora prav zaradi ustvarjanja v GO! 2025. Takšni primeri so Marko Peljhan, Tomi Janežič, Alexander Gadjijev, pa še bi lahko naštevala. To me res veseli, saj bodo mnogi s svojo vrnitvijo domov obogatili naš prostor z lastnim načinom delovanja in izražanja.

Razumljivo, da ob takšnih velikih dogodkih mnogokrat pride tudi do najrazličnejših kritik. Kako se spoprijemate z njimi? Imate morda včasih občutek, da se ljudje premalo zavedajo pomena EPK-ja?

Kritike navadno sprejemam kot znak tega, da ljudem ni vseeno in da na tak način želijo dobronamerno prispevati k projektu. Vsaj večina kritik je takšnih. EPK je resnično velik projekt in bi lahko našli pri tem vzporednice s pred Olimpijskimi igrami v Parizu. Predvsem to, kako so Parižani gledali na dogodek. Sprva je bilo precej kritik, a ko so se igre začele, je bilo le teh vse manj in danes lahko trdimo, da so bile to morda najbolj odmevne in zanimive igre v zgodovini. Želim si, da bi se vsaj del podobnega zgodilo tudi pri nas. Podobne izkušnje imajo tudi ostale evropske prestolnice kulture. Kot primer bi navedla še italijansko Matero, ki danes velja za vzor in eno najboljših prestolnic kulture v zgodovini, a je bila še tik pred začetkom deležna res hudih kritik. To je del odmevnih projektov, spada zraven.

Pa preskočiva eno leto. Kaj si želite leta 2026? Kaj naj ostane po projektu?

Želim si, da bi tudi v letu 2026 ostalo precej projektov, oziroma bi se le ti nadaljevali še naprej. Glede na relativno visoke programske in infrastrukturne investicije, je pravilno omogočiti čim daljše delovanje projektov, zato imamo že danes več kot štiri strateške dokumente, ki se pripravljajo na čas po letu 2025. Gre večinoma za ključne projekte iz naše prijavne knjige, ki bodo najuspešnejši in za katere rastejo tudi dobro oblikovani urbani prostori. Vedeti je treba, da je v Novi Gorici in Gorici prostorov za kulturno produkcijo primanjkovalo, s projektom EPK pa bo, teh težav precej manj. Prav ti prostori bodo zagotavljali kontinuiteto projektov za prihodnja leta ter tudi odpornost in možnost za nadaljnji razvoj.  

Na Novo Gorico večkrat letijo kritike o premajhni gospodarski aktivnosti, mnogokrat se vašo občino rado primerja z ajdovsko. Je EPK lahko tudi močan veter v jadra za novogoriško gospodarstvo?

Da. Vsekakor. Analize kažejo, da projekti EPK najvišjo rast prinesejo predvsem dvem sektorja. To sta sektor kulturnega turizma, ki je pri nas še precej neizkoriščen in mu bomo v prihodnje posvetili projekte in dodaten razvoj, ter kulturno-kreativni sektor, ki poleg umetniških stvaritev vključuje tudi arhitekturo, oblikovanje, ogklaševanje, interaktivne rešitve itd.. To nista zanemarljiva sektorja saj povprečno v Evropi doprineseta okrog 11% BDP-ja kar je skoraj desetkrat več kot kmetijstvo, ponekod pa tudi do 30%. Računam, da bo to priložnost izkoristila tudi Nova Gorica in okolica.

Za zaključek. Vem, da ste sama tudi ljubiteljica adrenalinskih športov. Najdete dovolj adrenalina tudi v kulturi?

Da, zagotovo. A na drugačen način, v tem smislu, da lahko intenzivno zajame vse čute in nivoje dojemanja. Prav zato je kultura tako pomembna, ker odpira vprašanja in našo dojemljivost na drugačen način, morda se nas kdaj dotakne tudi globlje. V našem primeru so to vprašanja o mejah, v glavah, v sodelovanju, v sprejemanju različnih vrednot. Skozi program bomo na različne načine prikazali zakaj je sodelovanje tako pomembno – skozi gledališko ali plesno predstavo, skozi glasbo in svetlobno instalacijo na meji, knjigo, film ali druge... Ljudje smo bolj odprti za dobre vsebine in marsikdo lahko skozi kulturne vsebine doživi potreben miselni preboj. Prav zato ker kultura in umetnost pri človeku intenzivno zasedata vse čute in lahko poskrbita za osebnostno rast. Med dvema narodoma je tovrstna dinamika še posebej zanimiva, potekajo lahko tako na doživljajski, čustveni ali izkustveni ravni.

* Intervju je bil prvotno objavljen v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

* Vse fotografije: Jernej Humar   

Deli Nazaj