Eva, za začetek, po rodu niste iz Vipavske doline imate pa vseeno precej takšnih drugačnih povezav z njo, tudi svoj dom ste si ustvarili na skorajda najbolj vzhodni točki naše doline. Kaj vas pri nas najbolj privlači in kaj morda pogrešate iz rodne Šaleške doline?

Pravzaprav sem se pred letom in pol preselila v rojstno hišo mojega očeta v Podnanosu, tako da en del mene je nekako že od tu. Pred tem sem 4 leta živela v Novi Gorici. Najbolj pogrešam tiste 4 letne čase, kot so bili pri nas v Velenju, sneg pozimi. Pa seveda družino in prijatelje. Sem pa tukaj spoznala veliko toplih ljudi in dobrih prijateljev. Razliko najbolj opazim v sproščenosti pri ljudeh.

Mnogi vas poznajo predvsem kot ilustratorko. Je Vipavska dolina lahko dober navdih za tovrstno ustvarjanje?

Ja, Vipavska dolina je zelo slikovita pokrajina. Njene akvarele je veliko ustvarjal že (in jih še danes) moj oče. Res, že samo pogled skozi okno da navdih in motivacijo za delo.

V katerih tehnikah najraje ustvarjate?

Največkrat posežem po gvašu, akvarelu, akrilu in suhih barvicah. Odvisno od občutka, tematike in časovnega okvirja. Veliko pa eksperimentiram z redukcijskim linorezom, ki me je v zadnjem letu čisto prevzel, z njim iščem nekakšno »protiutež« ostalim detajlnim tehnikam.

Kakšne tematike so vam najbolj pri srcu?

Predvsem motive iz narave. Živali, rastline in vse, s čimer se človek ukvarja. Najraje imam projekte, vezane na znanstveno ilustracijo, ki je tudi velik delež mojega dela. Rada se podam v detajle.

Kje vse lahko vidimo vaše izdelke?

Nekaj znanstvenih ilustracij je na ogled v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani kot del učnega pripomočka, nekaj jih je v specializiranih učbenikih Gozdarskega inštituta. V decembru bo nekaj mojih del na Sejmu ilustracije v Centru Ilustracije v Ljubljani, v Zimskem salonu ZDSLU, najdete me lahko tudi na Miklavževem in Božičnem sejmu v Novi Gorici. Za mano sta dva kratkega animirana filma, letos sta izšli tudi dve moji knjigi. Trudim se biti aktivna tudi na svojih socialnih omrežjih (Eva Margon Illustration), kjer objavim kakšno ilustracijo ali izsek iz projekta. Pa seveda na raznih lokalnih razstavah in v mojem ateljeju v Podnanosu.

Kakšen je po vašem mnenju danes status ilustracije v družbi? Koliko ima še pomena ter kaj bo z ilustracijo v prihodnosti glede na prihod umetne inteligence?

Status ilustracije se v zadnjih letih in desetletjih zelo hitro spreminja. Veliko je bilo doseženo s tem, da se je ilustracija kot samostojna disciplina končno odcepila od ostalih umetniških zvrsti. Dobila je svoje podzvrsti in poddiscipline. Še vedno marsikje velja kot nek dodatni, celo nepotreben del, čeprav je dejstvo, da predstavlja človeško kulturo. Z digitalizacijo in predvsem UI pa ilustracija dobiva nove pomene, ki žal niso več nujno kulturnega ali umetniškega pomena. Sama digitalizacija sicer po mojem ni sporna in je kvečjemu lahko pozitivna za nadaljni razvoj ilustracije.

V sebi verjamem in upam, da bo UI nek trend, ki se bo kmalu vsaj v določenih področjih ustavil in bo tradicionalna, ročna ilustracija veljala za tisto, kar iščemo.

Si lahko ilustrator tudi pomaga s tovrstno inteligenco?

Za pridobitev nekih nujnih podatkov za razvoj in nadaljno delo je lahko dobra iztočnica. Ampak nič več kot to.

Kdo so vaši najpogostejši naročniki?

Razne inštitucije, knjižne založbe, podjetja v pedagoških krogih. In vsi ostali, ki imajo radi umetnost ali pa pošiljajo voščilnice.

Kako težko (ali pa lahko) je kot ilustratorka preživeti na trgu?

Slovenija je zelo majhen trg, ilustratorjev nas je veliko in kvaliteta je visoka. Pomembno imeti dobro podporno okolje, biti pripravljen na vse možne projekte in prepreke, na nihanje dohodkov skozi mesece in predvsem ostati pozitiven in delati z veseljem.

Kakšen je vaš pravni status?

Sem samozaposlena v kulturi, filmska animatorka in ilustratorka.

Kaj vas pri vašem poklicu najbolj omejuje?

Čas. V glavi imam ogromno idej in zamisli, pri delu pa sem prevečkrat perfekcionistka. Dokler nisem zadovoljna, stvari ne bom predala naprej, kar velikokrat zaustavlja proces. Predvsem pa čas za družino. Največja omejitev in hkrati največja gonilna sila je ravno moja družina. Ni enostavno vzpostavljati ravnovesje med samostojnim podjetništvom in časom za moža ter moja dva fanta, ki vem, da me trenutno zelo potrebujeta.

Kako sami vidite to razliko med »navadnimi« samostojnimi podjetniki ter tistimi, ki imajo status samozaposlenih v kulturi?

Je precej podobno samostojnemu podjetniku, s tem, da moramo kulturniki doseči določene kulturne norme in dosežke, s katerimi potem za ta status zaprosimo in ga ohranjamo. Omejeni smo z letnim cenzusom. Dodatno lahko zaprosimo še za pravico do plačila prispevkov, kjer so zahteve za kulturne dosežke še bolj zaostrene.

Kako sami ocenjujete trenutno stanje na Slovenskem na področju ilustracije?

Rekla bi, da je slovenska ilustracija na nek način v razcvetu, saj je kvalitetnih ilustratorjev res veliko. Podeljenih je veliko zlatih hrušk, na Bienale ilustracije (in druga ilustratorska tekmovanja) se prijavlja vedno več ilustratorjev. Ker pa v zadnjem času prihaja do masovne priozvodnje najrazličnejših vsebin, ki posledično velikokrat ne dosegajo določenih standardov kvalitete tako na ilustraciji kot ostalih področjih, je dosežena nekakšna nasičenost, ki na pogled ni več obvladljiva.

V letu 2025 bosta sosednji Nova Gorica ter Gorica nosili naziv Evropska prestolnica kulture. Kako sami vidite ta projekt in je morda tudi to priložnost, da domača ustvarjalnost in umetnost dobi še dodaten veter v jadra?

Jaz sicer nisem del tega projekta, se mi pa zdi dobra priložnost, da se izvede nove in kvalitetne projekte ter prikaže kulturo na visokem nivoju, ki je ob drugih disciplinah velikokrat zasenčena. Za Novo Gorico in Gorico pa si želim, da ju to vzpodbudi k brezčasnemu sodelovanju v vseh smereh.

Še za zaključek; Kateri ilustratorji (tuji ali pa domači) so vam morda najbolj pri srcu?

Med tujimi Oliver Jeffers, Quentin Graban, Francisco Fonseca, Lana Zorina, Eunjung Kim. Med domačimi mi je bilo vedno toplo ob podobah Jelke Reichman, Ančke Gošnik Godec, danes tudi od Maje Kastelic, Marte Bartolj in Polone Lovšin, ki ima neverjeten odnos do barv.

* Intervju je bil prvotno objavljen v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

* Fotografije: Eva Margon Štanta arhiv   

Deli Nazaj