Nevenka najprej iskrene čestitke ob prejetem občinskem priznanju za tvoje delo na področju kulture!

Hvala za čestitke. Povedati moram, da me je priznanje presenetilo, obenem pa sem začutila zadovoljstvo ob spoznanju, da moje »delo« le ne gre neopazno mimo .

Da je šla tudi letos nagrada v prave roke ni dvoma. Si članica Društva upokojencev Ajdovščina, nate smo v društvu izredno ponosni, vendar se tvoje ustvarjanje ni pričelo s članstvom v društvu leta 2009 Ali bi mi povedala kaj več o sebi, morda iz preteklosti, ali morda celo iz otroštva?

Rojena sem na Predmeji v veliko družino. Ko sem prijokala na svet sem bila 13 član družine. Gorska velika kmetija nam je nudila veliko dela, malo prihodkov, zgolj preživetje, a je bilo kljub temu lepo, otroštvo brezskrbno in polno ustvarjalnih dogodkov. Splezali smo na vsako drevo, iz kamnitih gmot, ki jim na Gori rečemo »gruble« smo si gradili hiše. Poznali vse rastline, sadeže jih nabirali, sušili, prodajali za nakup šolskih potrebščin. Prirejali smo igre za sosede in si zaslužili sladkarije. Kar hitro pa smo dekleta poprijela za delo v kuhinji, peka kruha, vsak dan je ena prišla na vrsto. Pa tudi za balo smo poskrbele, saj smo klekljale in vezle od malih rok. Mama je šivala in tako je postal tudi zame to osnovni poklic. Šivala sem v Alpini na Colu in IKI Ajdovščina.

Imela si zanimivo, brezskrbno in srečno otroštvo na Predmeji. Kmalu pa sta si z Angelom ustvarila svojo družino in nadaljevala svoje življenje. Mi zaupaš kaj tudi o tem obdobju?

Življenje nas je iz Gore peljalo v Tolmin, na katerega imam zelo lepe spomine, na čudovite kraje in ljudi ob Soči. Bili smo mlada družina polna življenja in načrtov. Kljub temu mi je ostal čas tudi za petje v Učiteljskem pevskem zboru. Po selitvi v Ajdovščino in bližini Gore smo se več družili z domačimi na Predmeji.

Se pravi, da je bilo to obdobje tisto, ko se je le lučaj od mojega doma začela graditi stanovanjska hiša?

Lokavec je postal naš novi dom po večkratnih selitvah. Sinova sta zaključila šolanje in si ustvarila svoji družini. Vesela sem, da imam dve vnukinji in dva vnuka, ki nama z Angelom lepšajo življenje.

In prišla je tudi upokojitev, konec delovne obveznosti in novo obdobje.

Res z upokojitvijo se je zame začelo novo obdobje. Takrat sem že živela v Lokavcu in kljub vsem opravilom mi je manjkala pika na i. Ti Rožica si me povabila k Večernici in tisto leto smo praznovali 15 let delovanja zbora. V Dramsko pevsko skupino Zarja so me povabili 2010. Poprijela sem za delo in koordiniranje skupine. Izdali smo dva zbornika, ob 10 in 15 letnici delovanja in posneli video z izborom ljudskih pesmi. Zarja je v 19 letih pripravila, sodelovala, tekmovala v preko 600 nastopih, za katere sem v zadnjih 15 letih poskrbela po svoji najboljši moči in tudi s tvojo pomočjo. V lepem spominu imam Ajdovske novice, kjer sem kot sodelavka pisala novice od začetka 2011 do konca 2015. V Večgeneracijskem centru Goriške, LU Ajdovščina, se je 2016 ustanovila igralska skupina Mali Holivud. Sodelovali so učenci OŠ Danila Lokarja, Društvo ŠENT in Društvo upokojencev Ajdovščina. Sodelovala sem od ustanovitve do konca, ko je COVID preprečil druženje in nastopanje. Kot članica DPS Zarje smo v OŠ Šturje vodile uro pravljic. Skupaj z učenci je skupina Zarja nastopala v mnogih projektih , odmevni so bili nastopi na Festivalu za tretje življenjsko obdobje. 2021 sem pričela v DSO Ajdovščina z vodenjem vseslovenskega projekta uric pisanja: Radi pišemo z roko .

Igranje in petje ti je pri srcu, a vem, da imaš veliko ljubezen do fotografije.

To je res, saj sem si za eno prvih plač davnega 1972 leta kupila foto aparat Minolta.

Po dolgih letih sem na Športnih igrah Društva upokojencev Ajdovščina srečala fotografa Ivana Skvarča, ki mi je povedal, da se ljubiteljski fotografi društva srečujejo, poučujejo in iščejo podobe, kar me je takoj pritegnilo, da sem 2011 že bila članica Primorskega škljoca. Veliko delamo, se učimo in iščemo zgodbe, ki jih razstavljamo v Ajdovščini, Novi Gorici, Ljubljani, stalno razstavo imamo v Lokavcu.

In kot sem zapisala v zborniku ob 60 letnici društva upokojencev Ajdovščina: »Jezik fotografije je nebeseden, slika govori na svoj način, a enako bogat, kot katerokoli delo, besedno, likovno, glasbeno.«

Imaš ostro, prefinjeno oko, smisel za motive, opazovanje narave, cvetja…. Kolikor vem, si za razstavljene in objavljene fotografije prejela priznanja.

Res je, prejela sem kar nekaj nagrad za fotografijo na F3ŽO v Ljubljani in tudi priznanj na spletnih portalih. Sedaj sem malo omejena, ker pripravljam vsakoletni natečaj fotografije za ljubiteljske fotografe Slovenije.

Vem pa da si tudi zagnana rokodelka in koordinatorka v severno Primorski pokrajini in podpredsednica za tehnično kulturo ZDUS.

V skupino Ročna dela lokavških žena, sem se priključila v letu 2012, z veliko ljubeznijo do čipke. Znanje in ustvarjanje širim v različne panoge rokodelstva. V Sloveniji je podrobno opisanih in priznanih 70 rokodelskih panog. Tretji mandat vodim koordiniranje rokodelstva v društvih upokojencev severne Primorske, najprej kot članica za Tehnično kulturo Zveze društev upokojencev Slovenije , sedaj pa tudi kot podpredsednica. ZDUS je največja nevladna organizacija, ki šteje okrog 200.000 članov z ogromno priznanih rokodelcev. V tem času smo rokodelstvo dvignili na raven, ki je prepoznavna in je pridobila svoj status na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport.

Širok je krog tvojega delovanja in ustvarjanja. Zanima me, kako vidiš ti s tvojimi očmi kulturo v našem okolju, morda Vipavski dolini in širše?

Če malo pomislim, bi rekla, da se na področju kulture v naši bližini kar veliko dogaja. Tu na našem ajdovskem območju,  kjer spremljam je veliko ustanov, društev, zavodov, ki se trudijo, da se kultura oblikuje na različne načine. Ne mislim naštevat vseh akterjev, ker to ni moj namen. Povem lahko, da je pojem kulture tako širok, da ga lahko prepoznamo na vsakem koraku. Od prijaznega pozdrava, pogovora ob lepi sliki, komentar ob fotografiji, ki je povedala svojo zgodbo, knjigi, ki ti ne pusti zaspati, dokler je ne prebereš. Muzeji, galerije, razstavni prostori nudijo pogled v našo zgodovino in sedanji čas. To nas bogati  in opozarja, da ne bi kot narod preživeli brez jezika, kulture, zgodovine in naše srčnosti.

Ali misliš, da starejši s svojim delovanjem na področju kulture prispevamo dovolj, ali bi lahko še več?

Kot članica društva upokojencev poskušam h kulturi prispevati v okviru možnosti, ki so mi dane. Te niso tako majhne, saj imamo v društvu ženski pevski zbor, dramsko pevsko skupino, kitarsko skupino, fotografsko sekcijo. Na področju tehnične kulture imamo še rokodelke in zeliščarje. Skupaj in vsak zase obogatimo marsikatero srečanje v občini in širše. Slovensko  pesem in besedo nesemo med naše rojake v tujino. Priredimo veliko dogodkov, ob praznikih popestrimo ure v domovih starejših, zavodih, vrtcih. V veliko veselje pa so medgeneracijski nastopi z učenci ajdovskih šol.  Učimo jih rokodelskih spretnosti in tako prenašamo znanje na mladi rod in ohranjamo našo kulturno dediščino. Kljub zrelim letom prispevamo družbi tudi s programom Starejši za starejše, ki skrbi za kakovost življenja v občini ter na področju športnega, rekreativnega, in izletniškega programa.

Da zaključimo še z našim društvom...

Članica Društva upokojencev Ajdovščina sem 16 let, četrti mandat članica Upravnega odbora in predsednica komisije za kulturo in tehnično kulturo. Te moje aktivnosti se tako prepletajo, da jih dojemam kot enotno delo za društvo in okolje v katerem živim. Vse te moje ljubezni so povezane; petje, igranje, ustvarjanje, fotografiranje, tako, da eno brez drugega ne bi imelo prave podobe ali zgodbe kot radi rečemo fotografi.

In vesela sem, da je ta zgodba bila prepoznavna tudi širše, kar je vzpodbuda zame in številne člane našega društva, ki imajo kaj za pokazat in obogatit dragoceno in edino življenje.

* Naslovna fotografija: Primož Brecelj   

Deli Nazaj