Ideja waldorfske pedagogike že skoraj sto let neprekinjeno osvaja svet in je aktualna bolj kot kdajkoli. Razlog za to je celostni pogled na otroka, njegovo delo, ustvarjanje, bitje. Na poti iskanja načina izobraževanja, ki spodbuja razvoj otroka in je hkrati prikrojeno potrebam posameznika, je waldorfska šola že od nekdaj pod vprašaj postavila namensko in k tekmovanju ter storilnosti naravnano izobraževanje. Kdor se vključuje v aktualno debato o izobraževanju, bo morda ravno v waldorfski pedagogiki našel presenetljive odgovore. Tudi v našem okolju smo z Waldorfsko vzgojo dobro seznanjeni. Predvsem po zaslugi Civilne inicative za Waldorfski vrtec, kateri je uspelo najti primerne prostore na Ustjah in zagnati vrtec Zlata ptica, ki danes, z vse večjim številom otrok, vstopa že v tretje leto delovanja. Prvič pa bo znotraj njihovih prostorov organiziran tudi Božični semenj, zato smo k pogovoru povabili Darjo Brecelj Ipavec in Urško Dugulin, vzgojiteljici v vrtcu Zlata ptica.

Waldorfski vrtec Zlata ptica deluje na Ustju že drugo šolsko leto. In očitno postaja vse bolj priljubljen in prepoznaven, saj je vpis otrok vedno večji.  Začetki sicer niso bili najlažji, danes pa že lahko rečemo, da je bil ves trud poplačan. Kako bi se ozrli nazaj na ti dve leti delovanja?

Urška: V bistvu letos stopamo že v tretje leto delovanja vrtca. Začetki pa segajo veliko dlje. Približno pred dobrimi šestimi leti je iniciativa za waldorfski vrtec pričela vabiti otroke iz Ajdovščine in okolice na igralne urice. Veliko truda je bilo vloženega, da se je oktobra pred tremi leti nabrala skupinica sedmih otrok, s katero smo si pričeli utirati pot. Od takrat so naša krila ves čas  razprta. Otrok in staršev, ki zjutraj potrkajo na naša vrata, je vedno več.

Darja: Tri leta delujemo kot vrtec, vendar smo že šesto leto prisotni v vipavskem prostoru. Začeli smo s prvim predavanjem leta 2009, napolnili dvorano in od takrat nekako nismo prenehali. Imamo 9 študentov waldorfske pedagogike, dva vrtca v Vipavski dolini, 6 novozaposlenih, veliko skupino staršev, ki nas podpira, sodeluje, pomaga po svojih močeh. Hvaležni smo vsem tujim in domačim mentorjem, ki pri nas hospitirajo, predavajo … in nam neprestano dvigajo standarde.

Zakaj se po vajinem mnenju vse več staršev odloča za vpis v waldorfski vrtec?

Urška: Razlogov je kar nekaj, največkrat pa na to vprašanje (ki ga staršem postavimo tudi na začetnem intervjuju ob vpisu) starši odgovarjajo v prid drugačnemu, otroku bolj primernemu pristopu. Sama mislim, da je bistven vzrok: manjše skupine otrok in s tem povezano lažje individualno delo z vsakim od njih. Prostori našega vrtca so topli, barve so umirjene, prevladujejo naravni materiali: les, kamen, bombaž … To je pri otroku za to obdobje močnega fizičnega razvoja bistvenega pomena. Igrače so iz naravnih materialov zato, ker spodbujajo tenkočutnost, ustvarjalnost, dajejo prosto pot otrokovim idejam med igro. Prav je, da imajo straši, ko izbirajo »otrokov drugi dom«, alternative in svobodo odločanja.

Sodelovanje staršev in vrtca je v waldorfski pedagogiki tesnejše kot v običajnem, javnem vrtcu. Kako v Zlati ptici negujete to metodo? Je odziv staršev pravilen, se odzivajo na vaše pobude?

Urška: Res je. Sodelovanje med starši in vrtcem je bistvenega pomena: če želimo vzpostaviti živ stik z otrokom, morajo starši in vzgojitelj imeti živ odnos. Vrtec ne sme biti parkirna hiša za otroke. Pripelješ, odpelješ. Naši starši so zlata vredni: zašili so nam predpasnike, zavese, igrače, pripeljali peskovnik, fotografirali javne dogodke vrtca, objavljajo članke, pišejo na naše spletne strani, prinašajo nove zamisli za igrače, sodelujejo pri božičnem sejmu s tisoč idejami …

Ali niso starši hkrati tudi 'soustanovitelji' vrtca, šole?

Darja: Ja, starši so prisotni že ob samem »rojstvu« vrtca, oni so temeljni pobudniki. So pa prisotni tudi pri rasti vrtca, so nosilci, promotorji. Priskrbijo prvo opremo, zašijejo prve igrače, od doma prinesejo odejice za spanje … veliko veliko nevidnih podrobnosti je v njihovi domeni. Površno bi lahko kdo rekel: »Ja, to je pa zato, da vzgojiteljem ni treba.« Ni res. To je zato, ker se preko darovanih ur dela splete nevidna vez zaupanja. Otrok to zelo dobro čuti, vidi in srka. Ve, da so starši pustili svoj pečat v prostoru. Uči se, da samo s svobodnim sodelovanjem rastemo v živo skupnost, ki jo bo on tako močno potreboval, ko bo odraščal. Samo družina ne bo dovolj.

Svet se je v zadnjih letih zelo spremenil in tudi o delovanju človeka vemo danes toliko novega, da stari pristopi ne delujejo več popolnoma isto kot nekoč. Danes je kreativnost beseda, ki morda najbolj ponazarja otroški razvoj. Kreativnost pa je z waldorfskim pristopom tesno povezana. Kako je ta kreativnost vidna npr. v vrtcu Zlata ptica?

Urška: V vrtcu se ustvarjalnost kaže v določenih trenutkih dneva: najprej v času jutranjega pozdrava: vzgojiteljica sama sestavi pripovedno pesem v obliki rajanja. To sicer ponavlja nekaj tednov, toda to je njeno delo, vir njenega opazovanja okolice, narave … je vir navdušenja, ker je sama navdušena. Nato pride po prosti igri čas pravljice. Vzgojiteljica sama izdela lutke, na pamet pripoveduje, sama zapoje pesem, ki se prilega vzdušju, sporočilu … brez njene ustvarjalnosti bi otroci ostali »lačni«. Vsebine so intelektualno polne, imajo pa tudi posebno »umetniško pregrinjalo«, da jih otroci srkajo kot vodo. In prav občudovanje, globoko spoštovanje do neke vsebine, zgodbe ali pesmi je to, kar vzgojitelj išče pri otroku.

Darja: Navdušuje me ustvarjalnost pri otrocih. V prosti, ne-vodeni  igri ostanem večkrat brez besed. Preprosto bambusovo palico, ki je votla, so sposobni transformirati v daljnogled, veslo, trobljo … Čez nekaj časa je fen, krtača in likalnik za lase. Zjutraj mi je deklica Lia z leseno kocko naredila manikuro nohtov. Starejši otroci so tudi mojstri pripovedovanja pravljic: vzamejo lutko in zgodba se začne. »Nekoč je živela mati, ki je imela dva otroka. Zbolela je in otroke poslala k potoku po zdravilo.« Tisoč različic. Otroci imajo noro moč domišljije, če jim omogočimo okolje, kjer ne bo sugestij, dražljajev s strani odraslih. Ustvarjalni otroci ne bodo nikoli dobri potrošniki, ne bodo zapravljivi, ker jim ne bo dolgčas.

Waldorfski način vzgoje pa se ne konča v vrtcu. Nadaljuje se tudi kasneje skozi šolski proces. Bo Ajdovščina nekega dne gostila tudi waldorfsko osnovno šolo?

Darja: Nadaljuje se v šoli, prave sadove pa požanješ šele po dvajsetem letu!

Urška: V vrtcu otrok dobi odnos do stvari, odnos do sveta. To skušamo vzgojiteljice vsak dan znova   otrokom pokazati z zgledom. Odnos do prijateljev, do stvari, do starejših, odnos do živali: vedno tiho, globoko spoštovanje do posameznika. V šoli otrok to potrebuje, če hočemo, da bo ohranil radovednost do sveta, ki je zdaj, pred šolo še tako živa.

Darja: Veliko ljudi iz območja Vipavske in Goriške si močno prizadeva, da bi v septembru odprli vrata prvemu razredu waldorfske šole. Šola ima za nekaj začetnih let prostore v Bukovici, ki je od Ajdovščine oddaljena dvajset minut vožnje z avtom.  Potem bomo morali iskati nove, večje prostore. Načeloma je vprašanje glede Ajdovščine preveč v zraku, težko rečem. Ajdovščina je fenomen, ima 6 waldorfskih učiteljev, svoj vrtec … Vprašam se sama, ali si starši tega želijo. Če si, potem je to samo stvar časa in močne, zares močne volje. Sem pa prepričana, da mora Vipavska dolina začeti z eno šolo, že to je tako velik zalogaj! Težko si predstavljamo količino prostovoljnih ur mnogih ljudi, če samo od daleč opazujemo.

Godi Keller, mednarodno priznani učitelj in pisec, ki je več kot 18 let poučeval otroke in mladostnike v waldorfskih šolah pove, da je  ohranjanje radovednosti pri otrocih še posebej oteženo takrat, ko šolo zanimajo le ocene. Šola naj postane okolje, ki spodbuja otrokovo vedoželjnost, obenem pa naj ostane odprta tudi za drugačne, izvirne odgovore namesto tistih ‘pravih’. Pri čemer ne gre toliko za naravo šolskega sistema kot za šolsko kulturo in način, kako sobivamo. Verjetno zelo primeren opis tistega, kar naj bi waldorfski šolski sistem nudil?

Darja: Vzgoja je umetnost. Ne da se je pretvoriti v priročnik, kurikulum ali v učbenik. Godi Keller omenja »kulturo« in »način sobivanja«. Tako veliko je povedal s tako malo besedami! Torej ne gre za waldorfski sistem, ki nas bo »odrešil«. Ne gre tako. Nikakršen sistem nas ne reši, reši nas lahko samo človek, ne le človek, pravzaprav ljudje, ki sobivajo. K temu težimo, da vsak posamezen učitelj raste, zaživi v svoji polnosti in iz tega črpa moč za sodelovanje. V takem okolju se otrok lahko uči. Zlahka ohrani radovednost in najde tudi svoj poseben, unikaten odgovor. V takem okolju najde svoje mesto, ker  učitelj ve, da je njegova usoda nedotakljiva. Ali imate radi zgodovino? Odvisno od tega, ali ste imeli radi učitelja zgodovine, ni res? Sobivanje.

Glavna prednost waldorfske šole naj bi bil individualni pristop, s katerim v otrocih iščejo potenciale in jih razvijajo. Kot pravijo, ne želijo vzgajati povprečnežev, temveč razmišljujoče posameznike, ki so strpni, srčni in takšni, ki raje postavljajo vprašanja, kot iščejo odgovore. Kako to deluje v praksi?

Darja: Kratek primer iz prvega razreda matematike. Vprašanje se glasi: »7 = ?« Odgovorov je več: 1+6, 4+3, 6+1, 5+2  … Ko pridejo še druge računske operacije, imam 'neskončno' možnosti. To je samo zametek. Sicer je v otroku vzbuditi vprašanje težko. Vprašanje prinese določeno breme. Vse ob svojem času. Otroci so deležni veliko zgodb, veliko opisujemo, beremo tudi bolj »dolgočasne« zgodbe, kjer je veliko opisovanja na dolgo in široko, urijo se v opazovanju z vsemi čutili … šele nato lahko vzniknejo vprašanja.

Starši se mnogokrat težko odločijo za spremembo.  Še posebej, ko gre za drugačen način šolanja, se je verjetno najprej morda potrebno otresti predsodkov oziroma strahu pred spremembo. Kako se lahko mladi starši v naši občini danes najbolje pobliže spoznajo z vašim načinom šolanja?

Darja: Zbirajte čim več informacij, najboljša pa je izkušnja sama. Izkoristite lahko priložnost tu, v Ajdovščini, in v Novi Gorici, kjer izvajamo delavnice, pravzaprav učne ure s starši in otroki: urimo se v italijanščini, v slikanju, v spoznavanju kraljestva črk, v matematiki, pripravljamo tečaj bothmer gimnastike … v prvem razredu se skoraj vsega naučimo s pomočjo gibanja v krogu. Pojemo, hodimo, z rokami ploskamo, si 'podajmo plosk' … vsebino, ki jo hočemo ponotranjiti, s pomočjo rim in ritmičnih vaj osvojimo mimogrede. Napor je bil vložen, toda nas ni utrudilo. Starši so presenečeni, kako težko je recimo  hoditi v krogu nazaj in šteti naprej. Otroci pa so rojeni za gibanje, to jih veseli, navduši: gibanje. Vabljeni na našo spletno stran Iniciativa za waldorfsko šolo na Primorskem, kjer lahko spremljate novice o učnih urah z bodočimi učitelji.

Verjetno nobena metoda poučevanja še ni recept za uspeh. Za dolgoročne spremembe potrebujemo tudi pogumne učitelje, ki bodo poslušali, vključevali, navdihovali in opogumljali. Bi se strinjali s to trditvijo?

Darja: Lahko samo ponovim, metoda res ni dovolj. Je opora, je okostje, vendar je resnično pomembno šele delo učitelja kot posameznika. Tu ni »švercanja«. Otroci takoj začutijo. Veliko waldorfskih učiteljev reče: »This is job an a half.« Služba in pol. Kar se v slovenščini sliši dobro! V resnici pa ti učitelji dolgo v noč pišejo zgodbe, rišejo na table svoje slike, s katerimi bi radi zjutraj začeli učno uro … Pogumno! Veliko ur preživijo samo za svoje delo, za sobivanje. Rudolf Steiner pravi dijakom neke waldorfske šole: »Vaši učitelji noč in dan razmišljajo, kakšna bo vaša prihodnost!«  Kakšna misel. Vendar če je učiteljski kolektiv zdrav, potem zlahka drug drugemu nosimo bremena. Ko nekje popusti volja, ko zmanjkajo zaloge, prevzame mesto motivatorja nekdo drug. Kot pri pticah, ki letijo pozimi v tople kraje. Vodi najmočnejši, nato se ta spočije in prevzame prvo mesto nekdo, ki je spočit.

Bližajo se decembrski prazniki in praznovanja. Letos bo v vrtcu na Ustju potekal prvi waldorfski božični sejem. Program sejma je resnično bogat in vreden ogleda. Zakaj si želite, da bi ga obiskalo čim več  ljudi in kaj vse sejem ponuja?

Urška: Božični sejem je v waldorfskih vrtcih res nekaj posebnega. Vrata vrtca se odprejo za  obiskovalce vseh starosti. Otroci se 'zapodijo' v deželo pravljic, obiščejo dobro vilo v svoji posebni hišici, v palčkovem rudniku iščejo skriti zaklad, izdelujejo božične okraske … Za odrasle? Kavarna, vegikuhinja, degustacija biodinamičnih vin Guerilla, prodaja umetniških izdelkov Lične hiše, Ville Lavanda, prodaja umetniških izdelkov kiparke Tee Curk Sorta, Loredane Zega, strugarstva Ipavec … prodaja ekološke hrane … veliko petja, igranja na violino, saksofon, harmoniko, petje otroškega zbora, veliko otrok in vrvež vsepovsod … vse na enem mestu. Obiskal in nagovoril nas bo tudi župan Tadej Beočanin. Predstavili bomo doma narejen električni avto in doma izdelan 3d-tiskalnik. Za sladokusce pa na koncu še koncert Janeza Dovča na harmoniki: Sozvočja Slovenije.

Darja: To je primer, kako lahko vsi sobivamo skupaj, ko pokažemo sadove dela svojih rok in se drug drugega v občudovanju veselimo.

Hvala.

* Dogajanju v vrtcu Zlata ptica lahko sledite tudi na njihovi uradni Facebook strani.

Deli Nazaj