Ne gre za odpadke. Gre za človeka.

Naša civilizacija zna izboljševati sisteme, izpopolnjevati materiale, razvijati čistejšo tehnologijo in natančno izračunati ogljični odtis. Zmožni smo inovacij, prilagajanj, optimizacij.

A ob vsem tem se pogosto vedemo kot sloni v trgovini s porcelanom – z dobro voljo na eni strani zmanjšamo porabo, medtem ko jo na drugi strani še povečamo. Električni avtomobili potrebujejo litij. Digitalna orodja poganjajo podatkovni centri, ki v ozadju porabljajo več elektrike kot cela mesta.

Zakaj sploh prihaja do tega?

Ker je človek izgubil fokus. Ne gre več le za to, s čim ali kako uničujemo svet – pravo vprašanje je: zakaj to sploh počnemo?

Težava ni (le) v materialih, tehnologiji ali prekomerni porabi. Pravi izziv se skriva v zavesti, iz katere vse to izhaja. V načinu, kako razmišljamo, čutimo, vrednotimo … v naši notranji naravnanosti.

Ko delujemo iz ločenosti, strahu ali pohlepa, lahko celo najboljše rešitve postanejo nova oblika izkoriščanja. Zato resnična sprememba ne prihaja od zunaj – temveč iz notranjega premika. Ko se spremeni zavest, se spremeni vse, kar iz nje izhaja.

Notranji mir kot prvi korak zunanje harmonije

Pravila so za to, da jih kršimo. Tako smo vzgojeni. In ker naš trajnostni razvoj temelji na prepovedih, zapovedih in pravilih, iščemo bližnjice in stran poti. Ne samo kot posamezniki, temveč kar celoten sistem.  

Verjamem, da najmočnejši ekološki ukrep ne leži v zakonih, temveč v tišini, ki jo nosimo v sebi. In takšna sprememba ne prihaja od zunaj. Ne sproži je reforma, ne odlok. Prihaja iz globokega, skoraj neslišnega notranjega preobrata. Iz zavedanja, da nismo nad Naravo, temveč smo njen izraz; da je okolica, ki nas obdaja odraz naših misli in našega počutja.

Čudimo se, kako to, da je danes svet poln vojn, nemira, pohlepa, sovraštva … Kakšna je naša notranjost? Ali nismo tudi sami ujetniki kaosa, iskanja smisla, sovražnih misli, neprestanega boja, kdo je boljši … Kako bomo lahko taki ustvarjali lepšo prihodnost?

Ko bo človek našel mir v sebi, se bo to odrazilo tudi na v našem okolju. Ko bomo ljudje prenehali brezciljno tavati, kopičiti lastnino brez potrebe, ko ne bomo več bežali sami pred sabo – šele takrat bomo lahko začeli ustvarjati in naš dotik sveta se bo spremenil. Takrat bo tudi naša prisotnost tukaj, na tej Zemlji postala zdravilna in soustvarjalna.

Voda je utrip naše zavesti

Srečni smo lahko, da živimo ob vodi. Tako blizu imamo Hubelj, Lokavšček, Vipavo in ogromno studencev in potokov. Ste kdaj opazovali vodo, kako teče in ustvarja svojo pot?

Voda ne hiti. Ne rine brezglavo, da bi dosegla svoj cilj. Počasi, vztrajno išče pot, sprejema ovinke, se prilagaja pokrajini. Ne sili navzgor, da bi zasedla višine in dokazala svojo moč. Njena smer je naravna, ponižna. Voda teži k najnižji točki, teče proti morju, kjer se zlije v eno z vsem.

In iz njenega toka bi se lahko učili. Nas, ki tako pogosto stremimo k vrhu, k pomembnosti, k občutku večvrednosti. A resnična čistost – tista, ki zdravi – ne prihaja z višine, temveč iz globine.

Če toka ne dopustimo, če še naprej zadržujemo neizrečeno v sebi, se to začne pretvarjati v napetost. V notranji nemir, v hrup in sovraštvo. Vprašajte se, kolikokrat se danes že pomislili, na primer, da sovražite svojo službo, svoj avto, ste se vznemirili in preklinjali v prometnem zastoju, ali pa bentili na počasnega prodajalca. Vse to se preliva v svet okoli vas.

Človek je čist šele, ko si dovoli, da skozenj steče vse, kar je bil vajen potiskati v ozadje: strah, žalost, dvome, hrepenenje. Ko ne zadržuje več, temveč spušča. Ko postane pretočen kot voda.

Gaja (Zemlja) diha skozi nas
Čeprav svoja dejanja pogosto preoblačimo v zelene slogane, ekološke geste in trajnostne maske, ostajamo v resnici odmaknjeni od sebe, drug od drugega in od Narave. Zaradi ločenosti od lastne biti nevede ustvarjamo nove oblike neravnovesja ter podiramo tisto, za kar se trudimo.

Ob letošnjem dnevu Zemlje se zato ne vprašajmo le, kaj še lahko naredimo za okolje. Raje si zastavimo globlje vprašanje: Kdo postajam, ko skušam izboljšati svet? Sem nekdo, ki išče krivce zunaj sebe, ki obsoja, ki ga je strah? Ali imam pogum, da pogledam navznoter in začnem tam, kjer leži pravi vzrok?

Zemlja ne obsoja. Ne komentira. Samo zrcali. Je ogledalo človekove notranjosti – ne le njegovih dejanj, temveč njegove biti. Prav zato potrebuje ljudi, ki so pripravljeni živeti drugače – ne zato, ker morajo, ampak zato, ker v sebi čutijo, da so del večje celote.

Ko bomo ljudje zavestno dihali, bo zadihal tudi Gozd. Ko bomo upočasnili svoje hitenje, bo Narava začela zdraviti svoje rane. In bomo našli mir, se bo začel spreminjati tudi svet okoli nas – ne s silo, temveč z notranjim zavedanjem. Vojne bodo utihnile. Napetosti se bodo raztopile. In takrat se bo odprl prostor za ustvarjanje ravnovesja.

Ali ni to svet, v katerem si želimo živeti?

Začnimo tam, kjer imamo največ moči. Začnimo pri sebi.

* Naslovna fotografija: AI    

Deli Nazaj