Po aktualnem dogajanju na slovenskih tleh ne bi rekel, da živimo v enaindvajsetem stoletju, saj družba, ki naj bi veljala za razvito in enakopravno, ostro diskriminira drugačnost, posebno homoseksualnost. Homofobija. Strah pred homoseksualci. Res? Ja, res. Čeprav ne gre za dobesedno bolezensko stanje, ki ga pri posamezniku povzroča pojav homoseksualnosti, gre pa definitivno za repetativen in že viden strah pred sposobnostjo sprejemanja nečesa novega, pred sposobnostjo razumevanja nečesa, kar je drugačnega od posameznikovega aspekta. Homoseksualnost je razvita po vsem svetu, vendar se v vzhodni Evropi pojavlja najnižja stopnja tolerance do istospolno usmerjenih ljudi – omejujem se na Slovenska tla, kjer je procentura konzervativnih ljudi še vedno precej visoka. Za to odkrito (vendar ne povsem) krivim cerkev, ki se dokazano vključuje v politiko in politične odločitve. Sam sem bil priča pridigi, ki se je iz dejstva, da moramo biti skromni in ponižni, spremenila v ostro politično zaničevanje homoseksualcev. Diskriminacija in neodobravanje homoseksualcev, katere podlaga stoji na nesmiselnih in plitkih predsodkih, je precej resen problem, ki ga po predlogu zakona o istospolni partnerski zvezi, redno srečujemo v medijih. Argument za zavrnitev zakona s strani politične stranke NSi se glasi ''bog je ustvaril moškega za žensko, žensko za moškega, in otroka, kot sad njune ljubezni, ker je tako naravno.'' Nikjer pa ni moč zaslediti vprašanja, kaj najbolje vpliva na dobrobit individuuma v Sloveniji; kot posameznik slediti svojim instinktom in početi to, kar je za njega ''naravno'', ali slepo in brez vprašanj utreti pot ukalupiranega in tradicionalnega načina življenja, ki vključuje zvezo med moškim in žensko, ter otroka.
Neizpodbitno dejstvo je, da posameznik vzgaja družbo in družba posameznika. Zato trajna in izključna rešitev omenjenega problema leži na ramenih otrok, katerih nedolžnost in ranljivost nasprotniki zakona uporabljajo kot orožje za svojo neutemeljeno fobijo proti istospolno usmerjenim ljudem. ''Ne trdimo, da dva moška ne moreta biti dobra očeta, a nihče izmed njiju ne more biti dobra mati,'' Citiram privržence stranke SDS, ki so to zvezo besed uporabili kot moto protesta. Za otroka, ki je vzgajan v družini, katere način življenja kroji alkoholizem in/ali druge oblike adikcij, fizično, psihično in verbalno nasilja (s strani obeh staršev) je pa potemtakem povsem sprejemljivo in ''nekaj običajnega''.
Kako globoko je ukoreninjen problem sprejemanja drugačnosti, dokazujejo razne nesmiselne objave staršev na spletu, v katerih zaskrbljeno sprašujejo, kako naj svojim otrokom razložijo, da imajo nekateri njihovi sovrstniki dva očka ali dve mamici, oziroma, jasno in dobesedno izražajo strah pred okužbo njihovih otrok s homoseksualnostjo. Zanima me, kaj bi porekli na dejstvo, da se vsak otrok (brez izjeme) rodi kot biseksualec, katerega interes za isti spol traja do konca genitalne faze psihoseksualnega razvoja po svetovno znanemu psihologu, Freüdu, in zanima me tudi kaj bi porekli na to, da je spolna usmerjenost po omenjeni fazi skoraj v celotni meri odvisna od dednega materiala, ki ga otrok podeduje od svojih staršev, vzgoje in samodejavnosti – interakcija teh treh otroka v obdobju pred puberteto trajno zaznamujejo, in skonstruirajo vzorce njegove duševnosti in procesiranja za celo življenje. Nikjer pa se ne pojavlja vprašanje kako otrokom razložiti in v vedenjski vzorec vnesti občutek za osnovne moralne vrednote pomembne za kvalitetno življenje, katere so danes sprejemljivo in brez posledic kršene od politikov – ciljam na milijonske kraje in ponarejeno dokumentacijo s strani ljudi, ki odkrito ignorirajo dejstvo, da je svobodna spolna usmerjenost in s tem tudi identiteta posameznika osnovna človekova pravica.
Kot vzgojitelj lahko potrdim dejstvo, da je dandanes pri vzgoji otrok kršen primaren pogoj za zdrav psihološki razvoj: omogočanje svobodne izbire – starši svojim otrokom ne omogočajo le-te. Otrokom je tako prikrajšana možnost opredelitve do povsem vsakdanjih stvari in do osebne opredelitve kompleksnejših situacij kot ''ali je prav, da se igram z njim, sem lahko z njim prijatelj, itd.''
Slovenci se moramo zavedati, da je vsak posameznik individum zase, in da ne smemo, niti nimamo pravice narekovati in obsojati življenjskega načina drugih, s katerimi tvorimo živečo skupnost na slovenskih tleh in v svetu.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v reviji Microtopia, ki jo je izdal Mladinski Center Hiša mladih Ajdovščina.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj