Še eno poletje smo popolnoma nezavedno prigurali h koncu. Iz zvočnikov se od njega poslavlja otožni Morrisonov glas, na televiziji nas zasuvajo z reklamami za šolske zvezke, na nebu pa na njegov neizbežni konec opozarjajo dežni oblaki, zaradi katerih se končno lahko nehamo pritoževati nad neznosno vročino in se v slovenski navadi pričnemo pritoževati nad nepričakovanim in nenadnim hladom. To je čas, ko lahko potegnemo nekaj zaključkov glede kvalitete preživetega dopusta, naredimo končno bilanco količine pikov komarjev v sorazmerju s številom plavalnih zamahov v Savudriji in si ob vzdihih priznamo, da je bilo letos res lepo ter da komaj čakamo naslednji maj, ko lahko ponovno in znova zakurblamo poletno mašinerijo.

Letos sem dva tedna poletja preživela v raju na hrvaški zemlji. Kratek štiridnevni pobeg pa v vicah na Jadranu, na priljubljenem otoku Krku. Ko smo prispeli v kamp, je moje oko, poleg enormne kapacitete kampa, zbodla stroga parcelacija. Bojda se akterjem te ozemeljske delitve pravi pavšalisti. Za nepodučene – to so ljudje, ki so iz preprostega kampiranja naredili linearno blokovsko naselje. Premične prikolice so butnili na kos zemlje, v katerega so zapičili slovensko zastavo, zabetonirali teraso, postavili kamin, tendo z nosilci iz oblikovanega kovanega železa in posadili gorečke. Da bo jasno, kje se konča njihovo in prične sosedovo, pa so lokacijo zagradili s črtastimi platnenimi ograjami. Ko smo končno postavili šotor, se nisem pustila motiti in sem takoj pričela s svojo ustaljeno prakso dopustovanja, imenovano »danes-se-ne-bom-počesala«. To pomeni, da se v času, ko sem na dopustu, ne pogledam v ogledalo in nosim točno en par kratkih hlač (zapetih s knofelco, ker sem gumbe izgubila nekje leta 2009). Edina kozmetika, ki jo uporabljam, sta zobna pasta in sončna krema. Ob prvem prihodu na plažo mi je bilo hitro jasno, da ta princip tokrat ne bo pil vode.

Pred mano se je odpirala štiri metre široka betonska promenada, ki je vodila vzdolž obale. Na promenadi so se sprehajale horde urejenih in nasmejanih ljudi, ki so si utirale pot do izborjenega in po možnosti preplačanega ležalnika na plaži. Ta je bila seveda tako nabito polna, da je v pločevinki sardel najverjetneje več prostora. V barih, ki so se drug za drugim vztrajno nizali ob promenadi, so očitno že zdavnaj pozabili, kaj pomeni sedeti za mizo, saj si kavo lahko spil le na oblazinjenih ležalnikih v nerodnem polsedečem položaju, kot kakšen lenoben Rimljan. Nesrečni kamp ima lego tik ob marini, zaradi česar je sedenje na trdi betonski plaži brez sence bilo praktično ekvivalentno sončenju na robu štiripasovne avtoceste na višku poletne sezone. Plavanje za deset metrov širokim označenim območjem priporočam le najbolj drznim in izkušenim plavalcem s samomorilskimi težnjami. Ampak, ja, zakaj bi človek sploh hotel kaj več kot teh deset metrov? Občutek neskončnih možnosti izbire je seveda preveč strašljiv. V vodi so veselo čofotale gospodične, ki so imele nadvse zanimivo tehniko plavanja. Vse so, kot kakšni dolgovrati labodi, glavo držale visoko nad slano vodo. Mojemu začudenju je seveda botroval hrošč v programu ne-česanja, ki ni vključeval komponente, da se večina teh dam zjutraj sfrizira in naliči, zaradi česar nima nikakršnega namena zmočiti glave in novih D&G očal, ki ne zapustijo njihovih nosnih grebenov. Horde smeha je iz nas zvabila kolesarka, ki se je na plažo pripeljala kar v visokih petkah.

Hitro in jasno berljiva je bila tudi nezmotljivo komercialna nota takšnega načina dopustovanja. Na plaži si proti plačilu lahko koristil ležalnik, senčnik, sadje, igrala, klobase, sladkorno peno, vodni skuter, wc in plažni tuš s sladko vodo. Interna šala, ki se je porodila na to temo, je zajemala plažne prodajalke prtov in poletnih oblekic, ki jih na srečo ni bilo zapaziti nikjer. V kampu sta delovali dve restavraciji, ki sta bili vedno polni, tri potne študentke pa so komaj folgale vrsto v pekarni. Ob večerih je bilo za vse klene Slovence poskrbljeno s strani terasnega benda (in enega hudo megaherčno tekmovalnega celjskega pavšalista z druge strani kampa), ki je v neskončnost drgnil Rožico izpod ustvarjalnih rok Modrijanov in vsak večer zapel vse najboljše vsem Marinkam in Lojzom, ki so takrat praznovali rojstni dan.

Ko se je naslednji dan moja plažna soseda naparfumirala in preoblekla že četrti par kopalk v popoldnevu in je hrustljavo zapečena priletna Italjanka v fluorestenčno ciklamnih tangicah, z blazino na pogon njenega najdražjega obutega v rumene plavutke, odpotovala proti sončnemu zahodu, smo se odločili, da raje spakiramo domov. Med podiranjem šotora je k meni pristopila gospa, ki je v rokah držala kup pisanih oblek in z nasmeškom rekla: »Schönes Kleid für die Dame?«

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj