Smo v tistem času, ko se pri nas bere grozdje. B'ndima. Trgatev po slovensko. Lepo je. Tradicionalno, prijetno, polne brajde, traktorji levo in desno, preše, sodi, cisterne, jote in klobase. Trgatev je »must«. Če te ni v trgatvi, ne obstajaš. Bolj kot je vinogradnik, kjer »tržeš«, znan in oh in sploh, višje si na kastni lestvici b'ndimačev. Sploh ker trgatvi sledi še vabilo na veliko Martinovo zabavo. Kje se greš Martinovanje pa je verjetno še bolj pomembno kot to kje »tržeš«. Nič narobe. Turizem.

Trgatev močno spominja na Evropo. V trgatvi smo vsi eno. Levi, desni, beli, rdeči, majhni, veliki, mladi, stari, direktorji in ne direktorji. Vsi z istim ciljem. Lepo se imeti. V trgatvi se govori, debatira, in razpravlja. V trgatvi je o eni sami temi ravno toliko različnih mnenj kot je držav v Evropski uniji. In seveda nogometnih selektorjev. Reševali smo že Grčijo, krizo, župane, Janšo, Kučana, vse do Tine Maze. Tudi Massija. Čeprav, v časih Bojana Križaja ni bilo tako. Ali pa se morda le ne spomnim več? No, saj ni važno. V trgatvi so seveda tudi migracije. Selimo se iz vinograda v vinograd, menjujejo se gospodarji. Včasih lahko v enem dnevu »trgaš« v treh, štirih različnih vinogradih. Prehajaš meje, sprejemaš drugačne navade, nosiš različne štenake, tržeš drugačno grozdje, jota ni enaka kot doma. Nič narobe s tem. Tovarištvo.

Tudi letos so brajde že polne, traktorji brnijo, b'ndimači smo prižgali motorje. Uvodna točka razprave letošnje trgatve so seveda begunci. Ljudje, ki bežijo pred vojno v svoji domovini in hlastajo po svobodi ter boljšemu življenju, predvsem za svoje otroke. O njih se govori. Grdo se govori. Kar je narobe. Zelo.

Ksenofobija, rasizem in nestrpnost ne spadajo v brajde. Ne spadajo v to Evropsko unijo b'ndimačev vseh dežel. Ni prav, da prestopajo meje iz vinograda v vinograd. O tem kdo je kriv za usodo teh ljudi se lahko pogovarjamo, krivimo ene in druge, Ameriko, kogarkoli. Kdo pomaga in kdo ne pomaga je prav tako stvar debate. Razumem tiste, ki do beguncev čutijo nelagodje, razumem strah do drugačnosti, razumem skorajda vsak pomislek do prihoda beguncev. Povsem pošteno mnenje. Razumem, da nosi velik del krivde Evropa sama, ki tišči glavo v pesek in reagira šele, ko begunci dobesedno prilezejo na njen prag. Do tam pa pušča kaos. In prav kaos je odlično gojišče zgoraj omenjenega trojčka nepovabljenih v brajde.

Kar pa ne razumem je zaničevanje teh oseb. Na zelo podlem nivoju. Kot bi šel roj komarjev proti nam. Bojimo se, da nam bodo zasegli naše brajde. Nas oropali vsega kar imamo, kar smo vsa leta gradili. Spili vse naše vino. Pozabljamo pa, da so se naši, ne tako davni predniki prav tako selili levo in desno po celotni zemeljski obli. Če beguncem kako drugače ne znamo ali nočemo pomagati, jim lahko precej pomagamo že s tem, da smo vsaj tiho. In jih mirno sprejmemo, če so se že vaši in naši ljubi, izvoljeni politiki odločili, da se te ljudi sprejme. In politike je treba ubogati. Sploh tiste katerim ste namenili svoj glas na takšnih ali drugačnih volitvah.

Gre res za drhal? Za umazance? Za prevarante? Morda se mati Rusija nekega dne odloči vzeti nazaj k sebi še Finsko. Finci bodo zagotovo bežali. Jih bomo zavrnili? Sploh, če bi se pripeljali z luksuznim terencem? Jim bomo enako namenili žvižge? Je res tako težko sprejeti drugačno kulturo, drugačno barvo kože, drugačne navade? Je ta jota res tako neprebavljiva? Morda bo dekletce, ki ravno ta trenutek hodi nekje po Balkanu, po železniških tirih, nekoč končalo v Franciji. Odšla bo študirat na pariško Sorbono in s svojo ekipo odkrila zdravilo proti bolezni za katero bo močno bolehal vaš vnuk. Travme pa bodo ostale, travme, ki ne bodo lahke. Kar vprašajte tiste, ki so kot otroci pribežali iz vojne v bivši Jugoslaviji ter ostali pri nas. Kaj iz dneva v dan še vedno nosijo s seboj. Močnejše kot bodo travme, težja bo integracija, več bo težav. Težav pa noče nihče.

Zato, vinogradniki in vinogradnice, vinarji Vipavske doline, ne pustite, da se ksenofobija, rasizem in nestrpnost slišijo v vaših brajdah. Ne okužite vašega vina s tem. Naj ne bo vaše vino kislo. Vi ste gospodarji vašega vinograda. Vi delite joto in klobaso, ko so brajde končane.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj