Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteNa svetu vlada kaos, ker stvari ljubimo, kot bi morali ljubiti ljudi, in ljudi uporabljamo, kot da so stvari. Nova kolumna izpod rok Anje Mikuž.
Ko zvečer preklapljava programe na televiziji, da poiščeva dober film pred spanjem, nama na kanalu državne televizijske hiše ponujajo prežvečenega, dolgočasnega humorista ter preglasno misico, ki vsako svojo bebavo izjavo podkrepi s plehkim, prisiljenim smehom. Tudi če tega ne bova gledala, mesečno plačava prispevek, iz katerega nacionalka črpa za nastanek te in njej podobnih oddaj. Ko preklopiva drugam, ne zgrešiva vsaj enega od resničnostnih šovov. Izveva, da se je Suzana končno opogumila in stopila pod prho gola, da ima stilistka za voditeljico Kmetije pripravljenih sedemdeset zgornjih delov obleke, in da je pozorno oko Velikega brata ujelo prvi seks v šovu. Seveda si ga lahko ogledava. Pa še to, Rene je skoraj mahnil Emija. Ko spet zamenjava program, naju čaka oglas, v katerem ženin nevesto zapusti pred oltarjem. Nevesta skesano spozna, da se je zmotila, ko ni upoštevala napovedi vedeževalcev. Ti so ji namreč že na začetku njune zveze poslali negativen odgovor na njen sms s samo njunima imenoma na eno izmed tistih štirimestnih številk. Slišala sva neduhovitosti, plitev humor, nepristnost in kup informacij, ki naju ne zanimajo. Videla sva nespoštovanje intimnega, žaljenje najinega intelekta in razvrednotenje najine sposobnosti presojanja realnosti. Ugasneva televizor.
Topo tiho sva, ko nimava možnosti izbire, medtem ko hočeva na eni od spletnih strani prijatelju pokazati dober dokumentarec, poslušati Amy Winehouse ali pogledati Letterman's show, in naju pred in med predvajanjem videoposnetka posiljujejo z reklamami, čeprav nisva kliknila nobene. Preskočiva jih lahko komaj čez pet sekund. Včasih sedemindvajset. Če jih preskočiva, bodo še vedno tam in se pojavile še enkrat.
V eni od tistih revij, namenjenih ženskam, ki jih lahko bereš pri frizerju, opazim še en članek o različnih položajih pri seksu. Ugotovim, da avtor k opisu vsakega od njih dodaja še podatke o tem, koliko kalorij bom porabila v posameznem položaju. Dandanašnja obremenjenost s telesom se je torej vsilila že v samo spolnost – absurdno, tja, kjer je zagotovo ne bi smelo biti. Med ljubljenjem naj bi torej dvomila o nečem, kar je že samo po sebi jasno - najini telesi naju privlačita!
Preden na blagajni vzamem še cigarete in plačam, mi ponujaš detergent za čiščenje posode in jaz ti odgovorim le z: »Ne, hvala.« Vem, da mi moraš ponuditi, a bi te najraje vsakič vprašala: Misliš, da nisem vedela, kaj potrebujem, preden sem odšla od doma? Zakaj mi s pretirano prijaznimi besedami vsiljuješ tako nepomembno stvar, kot je detergent za posodo? Če ugotovim, da res manjka, ko se vrnem, bom pač posodo pomila jutri. Pred leti, ko smo se sosedje med seboj še poznali, pa bi potrkala na sosedova vrata in prosila, če mi detergent posodi.
Vprašam te tudi, s spoštovanjem, ker delaš toliko nedelj in praznikov, zakaj takrat delaš? Si jim rekel, da ne bi delal, ker želiš imeti nedelje prosto, pa so nate pritisnili s skrbno preračunanimi podatki o tem, koliko je potrebno prodati v tolikšnem času, da celoten poslovni sistem normalno posluje in vam lahko zagotovijo tisto majhno plačo? Si jim povedal, da potrebuješ ravno nedeljo prosto, ker v nedeljo otrokom ni treba v šolo in so doma? Verjetno so ti rekli, da imaš srečo, ker sploh imaš službo.
Vsakič, ko prilagajava svoj ritem tedna odsekanim, blokiranim ali vročim cenam, popustom za upokojence in zbiranju točk zvestobe, sva na niti privezani lutki, s katerima upravlja lakomni gospodar. V neugasljivi želji po dobičku naju z žaljivimi ter neinteligentnimi oglasi slepi in nama izkrivlja um. Oslepelima in nerazmišljujočima nama z lahkoto prodaja le privide najinih uresničenih sanj.
Ko ne zahtevajo, ampak zahrbtno pričakujejo od tebe, da delaš na študentsko napotnico tudi po šestnajst ur na dan, kloniš in oddelaš. Preračunal si toliko ur krat toliko evrov, minimalno 3,8€/h neto. Delal bi tudi vsak dan štiriindvajset ur na dan, ko bi le tvoje telo to zmoglo. Tako delaš čez teden vsak dan osem do deset ur, čez vikende pa garaš do šestnajst ur na dan. Želiš toliko delati, da zaslužiš. Cenim tvoje delo, vsako sleherno minuto, ki jo preživiš na delovnem mestu, in upam, da te to delo osrečuje. Vprašam pa te, ali ne veš, da ko se upogibaš kot študent, se boš verjetno upogibal tudi kot delavec? Si preračunal, da nujno, krvavo potrebuješ toliko ur na mesec, da lahko plačaš najemnino in dostojno živiš? Postal si suženj današnje dobe.
Tudi jaz sem toliko delala, pa ne zmorem več. Velikokrat sem imela otekle noge, bolečine v križu in otrdel vrat, utrujena sem bila in neprespana, brez volje. Ne vsak dan, velikokrat, tako pogosto, da je postalo že stanje duha. Iskala sem novo službo, pa je bilo še slabše. Meni, študentki, so plačali več kot zaposlenim, tem pa naložili več odgovornosti. Ko je zaposleni zahteval višjo urno postavko tudi zase, so ga zavrnili. Izgovarjal se je name in na mojo urno postavko, pa so mu obrazložili, da meni tako ali tako država trže 15,5 odstotkov od plače, on pa ima poleg osnovne plače še dodatke. Ni se več uprl. Razočaran nad matematiko nadrejenih je umolknil.
Umolknila sem celo jaz, ko sem izvedela, da se višina plače za enako delo razlikuje glede na spol ali narodnost. Da morajo delavci iz manj razvitih držav posredniku najprej plačati avans, ki znaša tudi do petsto evrov, če želijo sploh dobiti službo pri nas. Posrednik jim obljublja dobre plače in nastanitev, že po prvi plači pa spet zahteva svoj delež. Delodajalec jim ne krije stroškov zaposlitve in ne nudi nastanitve. Delajo po dvanajst, petnajst, tudi šestnajst ur na dan, trideset dni na mesec, brez malice, možnosti bolniške, plačanega dopusta, kaj šele regresa.
Pod takšnim udrihanjem se danes zmedeno zvijava k tlom, nemo se plaziva in z vsako sledjo v zemlji, ki jo puščata najini iznakaženi telesi, dokazujeva nadrejenim, da naju še niso stisnili dovolj nizko. Koliko grenkih črvov bova morala požreti, da se bova vsaj zavedala, da sva se ves čas upogibala pod učlovečeno podlostjo in ji kimala? Koliko metrov v blato bova rila, da nama bo dovolj životarjenja? Ali se bova sredi blata kar vdala in poginila?
Povej mi, sva se boju vnaprej odpovedala, ker najin primanjkljaj, ko ne najdeva službe, si ne moreva kupiti stanovanja in iti na svoje, kompenzirajo starši, ki naju obsipavajo z materialnimi dobrinami, hrano in nastanitvijo? Četudi je želja po svobodi iz dneva v dan večja, ne moreva prerezati dotoka udobja. Preveč lagodno je. Svobodo sva zastavila za varnost. Iz strahu, da bi zgubila še tisto malo, kar imava, se bojiva bojevati.
Svet ne bo nikoli enako pravičen za vse. Takšen bo, kot si ga bova izbojevala.
Govorijo mi, da je človeštvo že bilo nekoč tam, kjer sva midva sedaj. Trenutno nama prodajajo vsaj dve različici zgodovine, vsako s svojimi razlogi. Midva pa gledava v nov dan, ki je črn, kot je črna noč brez lune.
Preteklost, pusti naju! Nočem, da naju še obremenjuješ. Hočem stopiti iz ponavljajočih se vzorcev in iti naprej. Hočem tebe, človek! Ali res ne veš ali vsaj slutiš? Ti lahko napišeš pesem, jaz lahko zasadim vrt. Lahko se vzpneva na višjo goro, kot sva jo osvojila lani. Lahko sezidava hišo, postaviva viadukt in zgradiva še višji stolp, kot je tisti v Parizu. Svet lahko spremeniva! Sence lahko pošljeva nazaj v temo. Le kako sva pozabila, kako zelo silno moč imava skupaj?
Človek, želim ti, kar želim sebi – dostojanstveno živeti tukaj in zdaj. Nočem več krizantem za 1. maj.
You may say I'm a dreamer but I'm not the only one.
Mogoče mi boš rekel sanjač, pa nisem edini
John Lennon, Imagine
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.