Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteVse deluje po načelu ima se može se, a to potem pomeni, da je v Angliji tudi daleč najboljša liga na svetu? Kar je najbolj popularno, je seveda kmalu ožigosano tudi kot najboljše. O Premier league se iz Londona oglaša Tine Murn.
Elitna angleška nogometna liga ali Premier league že kar nekaj let prevzema primat najbolj popularnega športnega tekmovanja na svetu. To, kar je bila mogoče nekoč italijanska liga in kasneje kar dolga leta ameriška košarkarska liga NBA, je v zadnjih petih, če ne desetih letih postala Premier League. Za dosego te popularnosti je zaslužen (ali mogoče kriv?) predvsem medijski velemogotec Rupert Murdoch. Ko je odkupil pravice za vse TV-prenose (po medijskem podjetju SKY) in kamere postavil na praktično sleherno nogometno igrišče,v vsak kot, je iz sicer v Angliji zelo popularne lige naredil svetovni fenomen. Angleški nogomet predvaja več kot 80 televizijskih postaj v vsaj 212 svetovnih državah, ozemljih in enklavah. Uradna stran Premier lige trdi, da šteje občinstvo njihovih tekem kar 4,7 milijarde zemljanov (in verjetno tudi kakega nezemljana). Samo od pravic televizije je lanski prvak Chelseaja prejel kar 99 milijonov funtov. Kar je najbolj zanimivo (in zakaj so klubi iz angleške elitne lige tako uspešni ali radodarni (?) pri nakupu vseh mogočih nogometašev), je to, da je tudi zadnji klub – ki je sicer padel v nižjo ligo – prejel skoraj 65 milijonov funtov, vsi klubi vmes pa proporcionalno glede na predvajanje, velikost in popularnost kluba ter z nekaj izjemami uvrstitev. Ne čudi dejstvo, da Angleži trdijo, da je kvalifikacijska tekma za dodatno mesto uvrstitve v Premier ligo (najboljša kluba Championshipa ali druge angleške lige se uvrstita neposredno, naslednji štirje klubi se potegujejo za tretje mesto po načelu tekem na izpadanje) nogometna tekma z največjim finančnim vložkom na svetu.
Poleg velikih prihodkov od TV-pravic je mednarodna popularnost in skoraj "davčnooazna" britanska zakonodaja v angleški nogomet zvabila kar lepo število svetovnih finančnih magnatov ter tajkunov. Skoraj vsi klubi imajo tuj lastniški kapital zelo dvomljivega ozadja. Angleži so tudi prvaki v dobri mednarodni promociji in razvoju poslov. Klubi svoja imena tržijo kot največje svetovne blagovne znamke, igrajo pripravljalne tekme na največjih svetovnih trgih (predvsem v Aziji in ZDA) ter redno skrbijo za izredno popularnost in prepoznavnost. Tekme so v veliki večini popolnoma razprodane, popularnost klubov predvsem iz Londona, Manchestra in Liverpoola pa dosega epske mednarodne razsežnosti. Ne manjka turistov, ki so pripravljeni prileteti z drugega dela sveta samo zato, da si v živo ogledajo tekmo Manchester Uniteda, Arsenala in drugih. Vstopnic na prostem trgu praktično ni mogoče dobiti, če že, se njihova cena vrti okoli 100 GBP in več. Cene sezonske karte, za ogled domačih tekem londonskega Arsenala se gibljejo med neverjetnimi 1400 in 2800 evri. Za primerjavo, najcenejša letna karta za ogled tekem Manchester City znaša zgolj 411 evrov. Barcelono in Bayern lahko gledate že za 150 evrov, madridski Real pa za okoli 200 evrov letno. Še zanimivejša je primerjava cen dnevnih kart. Za ogled evropskih prvakov Barcelone ali galaktikov iz Madrida boste odšteli tudi zgolj 25 evrov na tekmo. Ravno toliko recimo, kot stane vstopnica za tekme klubov kot so Alfreton Town, Bristol Rovers ali Lincoln Town. Alfreton Town FC trenutno nastopa v šesti angleški ligi.
Vse torej deluje bolj kot neke vrste veliki "show business", bolj primeren za kakšno franšizo, kot je Ameriški idol ali Britanija ima talent. Pa ga ima res, talent? Lastniki so večinoma tujci, tudi trenerji so veliko bolj cenjeni, če pridejo od drugje in niso Angleži. Seveda je zgodba enaka tudi pri nogometaših. Anglija sama ne premore dovolj kakovostnih nogometašev; kljub veliki popularnosti so njihove reprezentance daleč od kakovostnega nivoja Špancev, Nemcev, Italijanov, Francozov, Nizozemcev, lahko trdimo, da celo Hrvatov, Portugalcev in ostalih manjših evropskih narodov. Tistih nekaj nogometašev, ki segajo izven povprečja, nemudoma dobi, še preden se sploh dokažejo v svoji prvini – nogometu, pogodbo z nerealno visokim zneskom in zvezdniški status. Chelsea je za precej nepoznanega in nepreverjenega branilca Evertona, Johna Stonesa, ponujal neverjetnih 30 milijonov funtov. Everton je ponudbo zavrnil. Za primerjavo, Juventus je od Interja odkupil preverjenega brazilskega reprezentanta Hernanesa za 8 milijonov funtov. Sicer pa so nekateri nakupi, predvsem s strani največjih angleških klubov, letos vsekakor mejili na norijo oziroma že na brezvestno razsipavanje z milijoni. Veliko jih je in v prihodnjih prestopnih rokih bodo verjetno sledili novi presežki. Britanski mediji se predvsem čudijo nakupu francoskega najstnika Anthonyja Martiala, za katerega je Manchester United plačal Monacu vsaj 36 milijonov funtov, po nekaterih podatkih pa pogodba zagotavlja tudi skoraj dvakratni znesek te vsote ob dobrih predstavah Francoza. Manchester City je za angleškega reprezentanta Raheema Sterlinga odštel 49 milijonov funtov, medtem ko je za belgijskega reprezentanta Kevina De Bruyna odštel 55 milijonov. Skupaj so angleški klubi v tem prestopnem roku porabili skoraj neverjetnih 870 milijonov funtov oziroma 1,2 milijarde evrov.
Vse deluje po načelu "ima se može se", a to potem pomeni, da je v Angliji tudi daleč najboljša liga na svetu? Mnogi, tudi slovenski poročevalci z angleških zelenic laično kričijo v to trobento in sveto zagovarjajo nadvlado angleškega nogometa. Kar je najbolj popularno, je seveda kmalu ožigosano tudi kot najboljše. A rezultati ne kažejo tega. Angleška reprezentanca se seveda lahko kosa z reprezentancami na nivoju Slovenije, ko pa pride do resnih tekem, skoraj vedno »zmrzne«. Angleški klubi v zadnjih letih zelo poredko prihajajo v četrtfinala, polfinala, kaj šele finala evropskih tekmovanj. Liverpool, en najtrofejnejših, najbogatejših in največjih klubov v Angliji je v lanski sozoni v drugi kakovostni evropski ligi Europa v šestnajstini finala izgubil proti turškemu Bešiktašu.
Velika imena svetovnega nogometa prihajajo v angleški nogomet predvsem zaradi zvezdniškega življenja, svetovne slave in seveda denarja. Le malokdo pride v Anglijo, da bi napredoval, četudi tega javno nikoli ne priznajo. Povprečen angleški nogometaš, recimo Gary Hooper ni dovolj dober, da bi igral v prvi postavi novega prvoligaša Norwich-a, zato ga želi klub posodil v nižjo angleško ligo. Gary tedensko zasluži 32.000 funtov plače. Paul Pogba velja za enega največjih nogometnih talentov na svetu in je v sezoni 2014 z Juventusom igral v finalu lige prvakov. Pogba je v isti sezoni zaslužil 23.000 funtov na teden.
Mnogi največji angleški poznavalci nogometa trdijo, da bi za razvoj angleške reprezentance na najvišji svetovni nivo morali mnogi njihovi talenti oditi v evropske lige, kjer bi se lahko dejansko izkazali, kako dobri so v svoji vrlini.
Napoved za sezono 2015/16
Po prvih krogih je težko predvideti kaj drugega kot popolno nadvlado Manchester Cityja. So edini, ki so prvenstvo začeli zares šampionsko in tako tudi delujejo. Lani prevladujoči Cheslea se počasi utaplja v Mourinhovem negativizmu in njegovem "vsi drugi ste krivi za naše slabe rezultate", Liverpool ima sicer odlično ekipo, a deluje razglašeno, Arsenal pa kljub vrhunskim talentom v svoji ekipi vedno več obljublja, kot ponudi. Manchester United je po odhodu sira Alexa Fergusona še vedno popolnoma neuigran in mnogi označujejo obdobje Luisa Van Gaala kot "deluded area", obdobje norih in nepremišljenih nakupov. Sledi še kar nekaj klubov, ki so sicer pri svojih nakupih ravnali precej bolj preudarno in pametno ter sestavili zelo dobre ekipe, vseeno pa več kot do petega mesta verjetno ne bodo zmogli. Angleška liga je lahko precej izenačena – vsak lahko premaga vsakogar –, a po drugi strani zelo monopolna. Manchester City, Manchester United, Arsenal, Chelsea in pogojno Liverpool se bodo kot vedno borili za prvaka ali vsaj eno od prvih štirih mest, ki vodijo v Ligo prvakov. Sledili jim bodo klubi, kot so Everton, Tottenham, West Ham, Southampton in mogoče edini valižanski klub v ligi – Swansea. Vsi ostali se bodo razvrščali tam med desetim mestom in izpadom iz lige, če le ne bo kakih velikih presenečenj ali še bolj norih nakupov v zimskem prestopnem roku.
foto: Eurosport