Berem in gledam. Opazujem in brskam. Po profilih ljudi, ki v svoji goreči želji, da bi begunci, ki te dni zmrzujejo na naših mejah, v trenutku izginili z obličja Slovenije, širijo najvišjo stopnjo nestrpnosti in sovražnega govora. Navadni ljudje so to, veste. Na fotografijah so v krogu družine. Pa na smučariji v Avstriji. Pred prikolico v premanturskem kampu. Pred hišo igrajo na frajtonarico. Pred božično jelko odvijajo darila. V porodnišnici praznujejo rojstvo novorojenca. Običajni ljudje, katerih slovenceljski mir zadnji mesec kalijo ljudje, ki bežijo pred vojno. Njihov facebook se je zato spremenil v en sam strah in trepet. Ponavljajo besede, ki niso resnične, klatijo domneve, ki so jim jih v usta položili še bolj nevarni tepci od njih samih.

Nekdo se je lotil in ustvaril spletno stran zlovenija.tumblr.com, kjer vsak dan objavlja najbolj ksenofobične izjave običajnih ljudi s facebooka. Na primer K. B., po videzu sodeč nekaj čez dvajset let staro dekle, ki je prepričano, da je bil Hitler človek z dobrimi idejami: »Treba bi blo spet mal Auschwitz aktivirat če nebodo hotli it sami nazaj, ker tak več ne gre dalje. Pa ne mi z nekimi človeškimi pravicami kr to niso ljudje, tudi živali niso kr so tudi te bolj kulturne od njih.«

Ali pa K. B. v poznih dvajsetih, ki na fotografiji drži tigrastega mačka, na rami pa ima neki tatu, mislim, da je gremlin, lahko pa da je ta isti maček, ki so ga le ponesrečeno upodobili: »Na kup jih dat pa bomo aktivirat nekaj manj jih bo malo po malo in se jih bo iztreblo in da se več ne množijo in delajo škodo nam ljudem ker oni niso L od ljudi ...«

T. P., moški v zgodnjih tridesetih, v profilu mu piše, da je študiral »seksologijo na Harvardu«, na fotografiji v objemu drži svojo izbranko, videti je, da je fotografija z njune poroke: »Pobit golazen.«

Kdorkoli se je lotil te spletne strani, je šel včeraj še korak dlje. No, morda on, morda kdo drug. Dejstvo je, da so se v Ljubljani pojavili plakati s fotografijami nekaterih od teh ljudi, skupaj z njihovimi komentarji. Uf, nekdo se je lotil nestrpnežev z njihovim lastnim orožjem. Nastavljeno ogledalo, kakršnega nedotakljivi spletni komentatorji doslej še niso doživeli.

Seveda se sprašujem in najbrž nisem edina − je prav, da se jih tako izpostavi? Pravica enega človeka se konča tam, kjer se začne druga, saj gre tako, ne? In če človek skače v pravico drugega, je pošteno, da nekdo drug skoči v njegovo pravico? V njegovo zasebnost? V njegovo sovraštvo in nestrpnost? Če udariš šibkejšega, ki je prej udaril šibkejšega, si potem ti močnejši? Boljši? Slabši? Isti?

Ali če se vprašam še bolj slikovito: če nekomu porineš penis v usta, ali nimata potem oba penisa v ustih?

Ne vem še zares, kaj naj si mislim o tej akciji, prepričana pa sem, da bo marsikdo od tistih, ki so se znašli na ljubljanskih sramotilnih stebrih, naslednjič dvakrat premislil, preden bo na družbeno omrežje zapisal besede, ki bi morale za vedno ostati na smetišču fašistične zgodovine.

To je pa gotovo za nekaj dobro.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Delo.si in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj