Po svojem razvpitem rojstnodnevnem žuru s 150 gosti se v lokalu naslednji dan pojavi slavljenec, da poravna račun. Očitno je še vedno opit in zato glasen, molče ga spremljata žena in šestnajstletna hčerka. To, da je včeraj s flirtanjem poskušal pritegniti pozornost natakarice, ki je v službi tudi danes, ostane preteklost. Ko prispe do šanka, pokroviteljsko objame hčerko čez rame in ji reče: »Glej, ona je študentka in dela tukaj, da kaj zasluži ... Koliko imaš na uro, a? Vidiš? Ti pa imaš očeta, ki ima toliko denarja, da tega tebi nikoli ne bo treba delati. Jaz zaslužim dovolj za vse tvoje šampone, kremice in lake.«

Študentje, ki delajo v gostinstvu pogostokrat v opravljanju poklica natakarja ali natakarice naletijo na stranke, ki njihove službe ne dojemajo kot enakovredne svoji, sebe pa večvredne v primerjavi z njimi. K temu spada tudi spolno nadlegovanje, ki ga v povprečnem slovenskem lokalu, tako prikrito kot tudi čisto neposredno, lahko zaznamo tako pogosto, da se zdi nekaj običajnega in povsem sprejemljivega, toliko bolj, ko gre za odnos med moškim v vlogi stranke in žensko v vlogi natakarice.

Z delom v gostinstvu mnogi dijaki in študentje služijo dodaten denar skozi celotno srednješolsko izobraževanje in kasneje med študijem. Imeti svoj denar pomeni manj odvisnosti od staršev in posledično več svobode. Sami si lahko plačajo počitnice na morju ali kupijo svoj prvi fiat punto, letnik 2000. Plače, nakazane preko študentskega servisa, naj bi bile njihov extra money za bolj polno in svobodno mladost, vendar velikokrat pomenijo tudi nujen zaslužek mladih, ki končno vsaj nekoliko razbremeni njihove starše.

Z uvedbo bolonjske reforme v slovenskem visokem šolstvu leta 2005, ki so jo v šolskem letu 2009/2010 začele izvajati vse fakultete, naj bi študentom omogočili večjo mednarodno mobilnost med študijem in pri iskanju zaposlitve, lažje prehajanje med programi in bolj pestro izbiro študijskih smeri ter izbirnih predmetov. Ob vsem tem pa jim je bil obljubljen tudi krajši čas študija.

Žal mnogo tistih med sedemdesetimi odstotki mladih, ki so se vpisali v tercialno izobraževanje, ni vedelo, kaj bo trg zares potreboval, ko bodo zaključili s študijem. Tako niso znali, nekateri pa tudi niso želeli izbrati tiste smeri, ki bi jim zagotovila zaposlitev. Nemalo jih je v času študija doma ali na študijskih izmenjavah ugotovilo, da zahtevnost in kakovost študija ne ustreza njihovim pričakovanjem. Te so si zgradili na podlagi pripovedovanja predhodnih generacij, ki so študirale še po starem programu. Zgodilo se je, da sta bila na voljo dva izbirna predmeta, izvajal pa se je le eden, ker na drugega ni bilo dovolj prijavljenih. Veliko vsebin se je skozi leta študija podvajalo. Obsežnejše enote so bile razdeljene na več krajših in s tem povzročile zmedo, ponavljanje in končno manj znanja. Študijski programi so se nenadzorovano množili, tako zaradi fakultet, ki so z ustvarjanjem novih smeri črpale denar iz državne blagajne, kot tudi zaradi zakonodaje, ki je za vsak poklic zahtevala poseben študijski program. Na koncu pa so študentje po prvi stopnji bolonjskega sistema pridobili le šesto stopnjo izobrazbe, namesto katere bi za enako časovno obdobje študija po prejšnjem programu pridobili sedmo stopnjo in bili tako pred vstopom na trg dela bolj zaposljivi.

Veliko teh nezaposljivih se je znašlo tako, da status študenta podaljšujejo dokler je le možno. Koristijo absolventski staž in še podaljšanje tega (česar na fakultetah ni težko urediti), da še vedno lahko delajo preko študentske napotnice in so tako vsaj na videz samostojni, neodvisni in preskrbljeni. Mnogi kljub že doseženi sedmi stopnji izobrazbe še vedno ostajajo brez službe. Postali so samostojni podjetniki in ni jih malo, ki še vedno delajo v strežbi.

Z delom v gostinstvu je njihova svoboda precej grenka in močno prizemljena. V lokalu vsaka ženska, ki streže tam, kmalu postane tudi spolni objekt. Moški del gostov se vede, kot bi poleg pijače kupoval tudi ljubico, ki mu pride prav, ko se mu zazdi. Lahko se zgodi v času malice med službo, ko se za pol ure sprosti od službenih napetosti in si zamisli, da bo v družbi sodelavcev najbolj duhovit: »Daj, Sandi, vzemi jo v naročje, da ne polije!« Zelo pogosto se to dogaja po 15. uri, ko se moški po službi vsak dan osvežijo s pivom. Začne se z očitnim in nespoštljivim premerjanjem ženske postave in strmenjem v prsa ali zadnjico. Nadaljuje se z raznimi neprimernimi nazivi, kot so miška, ljubica, mačkice, mala in podobnimi. Ogromno je dvoumnega dotikanja pri plačilu, božanja rok, dotikanja bokov, trepljanja po zadnjici in »popravljanja majice«. Vse to navadno spremljajo tudi osladni komentarji o videzu, obleki (»Ti ni vroče? Kdaj te bomo videli v kratkih hlačkah?«), pride pa tudi do raznih bolj ali manj neresnih ponudb za skupen izlet ali počitnice.

Ko zvečer običajno ostanejo samo še tisti, ki doma nimajo družine in je lokal njihov drugi, mogoče tudi prvi dom, ter so za danes obiskali že vse okoliške bare, so med njimi tudi takšni, ne glede na izobrazbo ali položaj, ki jim je nekaj vsakdanjega z dvignjenim praznim kozarcem sede na terasi naročiti: »Muca, daj mi še enega!«

Natakarica, ki sprejema takšna in tem podobna naročila, je za gosta nedvomno le seksualni objekt, ki na trenutke dviga njegovo, vsaj tako se zdi, potlačeno in zavrto spolno slo, nič več kot le bežen lik trenutnega užitka ob gledanju ali le predmet, na katerega lahko brez cenzure projecira vse, kar nastane v njegovi opiti misli. Natakarica nikakor ni človek, oseba s svojimi čustvi in mišljenjem, izkušnjami in zasebnim življenjem. V takšnem položaju je le naprava, ki postreže, kar gost želi piti in zmore plačati, ter smetnjak za vse njegove domislice, ki jih ta meče vanj v mučnem hrepenenju po potrditvi in pozornosti.

Odnos gostov do gostinskega osebja je lahko tudi veliko manj »naklonjen«. Zgodi se, da stranke naročijo pijačo brez predhodnega pozdrava in jo sprejmejo brez zahvale ali prijazne besede. Velikokrat pričakujejo, da natakar ali natakarica na pamet vesta, kaj kdo pije. Pijačo nesramno naročajo z žvižgom: »Alo, a lohk tle še enkrat,« z zvrha usmerjenim vrtečim kazalcem nad njihovo mizo, ali pa vpijejo proti šanku natakarici, ki ji je ime Manca: »Špela, dej še eno rundo!« Med nekulturnimi strankami so tudi urejene ženske v visokih petah in s šminko na ustnicah, ki naročajo v stilu: »Ti punčka boš meni zdej nardila ... « in tako dolgo naštevajo in opisujejo vse, kar želijo čimprej imeti na mizi.

Zaposleni na takem delovnem mestu reagirajo na različne načine, od toleriranja, ignoriranja, potlačitve in zanikanja, do soočenja s stranko. Nekateri vzamejo opazke glede videza, razne sporne dotike in zahtevnost gostov kot del poklica in s tem obravnavajo njihovo vedenje kot splošno sprejemljivo. Med njimi so tudi takšni, ki z gosti vzpostavijo nekakšno sožitje na delovnem mestu. Prijajo jim opazke, pozornost in koketiranje, saj se s tem čutijo opažene, pomembne, lepe, privlačne, zaželjene in sprejete. Nekatere ženske tako nalašč oblečejo še krajše krilo, bolj odpeto srajco, bolj raztrgane kavbojke, celo opravijo poseg povečanja prsi in si vbrizgajo botoks v ustnice, si podaljšujejo lase, se dalj časa motijo v družbi gostov, jih božajo, poslušajo njihove zgodbe, tolažijo, ves čas pa očitno flirtajo z njimi. Drugi diplomatsko sodelujejo, ko pa pride do neprimernih komentarjev in poseganja v intimnost, tega sicer ne vidijo kot nekaj povsem korektnega, vendar navadno traja več mesecev ali let, da želijo in tudi zmorejo postaviti mejo, do katere stranki dovolijo. Ko gre za dijake in dijakinje, ki so pravkar začeli z delom v strežbi, je potrebno veliko izkušenj razvrednotenja, da povejo nadrejenemu, kaj se jim dogaja. Ta pogosto odvrne, da je to del službe z znanim rekom Gost ima vedno prav! in ne ukrene nič konkretnega, da bi situacijo spremenil, saj ima prav od takšnih strank največji dobiček. Če se natakar ali natakarica odloči konstruktivno obravnavati problem in se soočiti z nadrejenim in stranko in tako omejiti prostor, kjer se začne intimnost in spoštovanje osebnega, tvega konfliktne odnose na delovnem mestu, kar utegne voditi tudi do izgube službe. Toleranca se torej veča s sanjami o nakupu stanovanja ali načrtovanju družine, vse to pa je vezano na zaposlitev.

Muce vseh vrst, od inženirk gradbeništva, razrednih učiteljic, profesoric kemije, arhitektk, socialnih delavk do komunikologinj, tako plešejo svoj ples med kozarci, poželjivimi rokami in opolzkimi komentarji upajoč, da so njihove sanje iz začetkov študija še vedno uresničljive. Preveč strašljive so namreč podobe z druge strani šanka utopljenih, osivelih, zgubanih in pozabljenih sanj.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Foto: Colemans pics

Deli Nazaj